Naslov: Crude - Leto: 2009 - Država: VB, Španija - Žanr: Dokumentarec - Dolžina: 105 min. - Režija: Joe Berlinger - Igrajo: Pablo Fajardo, Luis Yanza, German Yanez, Adolfo Callejas, Diego Larrea, Emergildo Criollo, Trudie Styler - imdb
Zadnje čase smo vedno bolj deležni dokumentarcev, ki vso krivico, ves propad in samo-uničevanje človeka, pripisujejo nafti. Zaradi nafte je vojna (vsi anti-vojni dokumentarci iz Iraka), zaradi nafte in procesa pridobivanja le te, se onesnažuje okolje (The Age of Stupids), zaradi pomanjkanja nafte se bo zrušil sistem civilizacije (Collapse)… Mnogo jih je, a noben tako ne zadane v črno, kot ta dokumentarec režiserja Joe Berlingera (Brothers Keeper, Paradise Lost, Metallica – Some Kind Of Monster).
Korporacija Chevron spada med največja in najbogatejša podjetja na svetu. Logično, ukvarja se s pridobivanjem nafte. Svoje vrtalnike imajo postavljene po celem svetu. Predvsem tam, kjer si domača oblast ne more privoščiti dragih vrtanj in modernih pridobivanj tega črnega zlata. Od Burme, Nigerije pa vse do Ekvadorja. In prav v vseh teh državah se Chevron požvižga na moralna vprašanja, ki so povezana z zdravjem ljudi v bližini nafte. Nekje tam, kjer je naš Strel štartal svojo pot po Amazonki, obstaja 30.000 ljudi, ki leta in leta načrtnega zastrupljanja ne morejo več prenašati. V majhnih ekvadorskih vasicah globoko v deževnem gozdu, pitna voda ne obstaja. Ljudje mladi umirajo za levkemijo in rakom. V najboljših primerih jih otroci odnesejo le s kožnim osipom. Vse to je posledica pohlepnih Američanov, ki so v želji zaslužiti čim več, pozabili na čistilne naprave ali primerna odlagališča odpadkov.
Režiser Berlinger je skozi tri leta spremljal borbo Davida proti Goljatu oz. malega, nepomembnega ekvadorskega odvetnika v tožbi proti premočnim nasprotnikom. Tožba je vredna bilijone, zato se je logično našlo tudi nekaj ameriških pro-bono odvetnikov, ki jim za usodo ogroženih prebivalcev ni vseeno. Pri tem pa Berlinger ni bil sebičen. Je eden redkih, ki je dal besedo tudi drugi strani. Dal jim je le toliko prostora, s katerim se Chevron še bolj pogrezne v jamo, ki so si jo sami kopali trideset let.
Tožba traja že 16 let in prav zaradi tega je Berlinger tako dolgo vztrajal pri tem projektu. Upal je na srečen konec. Na plačilo bogataša. Hja, mogoče čez naslednjih petnajst let. Takrat, ko teh 30.000 ljudi ne bo več živih.
Zadnje čase smo vedno bolj deležni dokumentarcev, ki vso krivico, ves propad in samo-uničevanje človeka, pripisujejo nafti. Zaradi nafte je vojna (vsi anti-vojni dokumentarci iz Iraka), zaradi nafte in procesa pridobivanja le te, se onesnažuje okolje (The Age of Stupids), zaradi pomanjkanja nafte se bo zrušil sistem civilizacije (Collapse)… Mnogo jih je, a noben tako ne zadane v črno, kot ta dokumentarec režiserja Joe Berlingera (Brothers Keeper, Paradise Lost, Metallica – Some Kind Of Monster).
Korporacija Chevron spada med največja in najbogatejša podjetja na svetu. Logično, ukvarja se s pridobivanjem nafte. Svoje vrtalnike imajo postavljene po celem svetu. Predvsem tam, kjer si domača oblast ne more privoščiti dragih vrtanj in modernih pridobivanj tega črnega zlata. Od Burme, Nigerije pa vse do Ekvadorja. In prav v vseh teh državah se Chevron požvižga na moralna vprašanja, ki so povezana z zdravjem ljudi v bližini nafte. Nekje tam, kjer je naš Strel štartal svojo pot po Amazonki, obstaja 30.000 ljudi, ki leta in leta načrtnega zastrupljanja ne morejo več prenašati. V majhnih ekvadorskih vasicah globoko v deževnem gozdu, pitna voda ne obstaja. Ljudje mladi umirajo za levkemijo in rakom. V najboljših primerih jih otroci odnesejo le s kožnim osipom. Vse to je posledica pohlepnih Američanov, ki so v želji zaslužiti čim več, pozabili na čistilne naprave ali primerna odlagališča odpadkov.
Režiser Berlinger je skozi tri leta spremljal borbo Davida proti Goljatu oz. malega, nepomembnega ekvadorskega odvetnika v tožbi proti premočnim nasprotnikom. Tožba je vredna bilijone, zato se je logično našlo tudi nekaj ameriških pro-bono odvetnikov, ki jim za usodo ogroženih prebivalcev ni vseeno. Pri tem pa Berlinger ni bil sebičen. Je eden redkih, ki je dal besedo tudi drugi strani. Dal jim je le toliko prostora, s katerim se Chevron še bolj pogrezne v jamo, ki so si jo sami kopali trideset let.
Tožba traja že 16 let in prav zaradi tega je Berlinger tako dolgo vztrajal pri tem projektu. Upal je na srečen konec. Na plačilo bogataša. Hja, mogoče čez naslednjih petnajst let. Takrat, ko teh 30.000 ljudi ne bo več živih.
OCENA: 4
Ni komentarjev:
Objavite komentar