Naslov: Les herbes folles (Wild Grass) - Leto: 2009 - Država: Francija, Italija - Žanr: Drama - Dolžina: 104 min. - Režija: Alain Resnais - Igrajo: André Dussollier, Sabine Azéma, Emmanuelle Devos, Mathieu Amalric - imdb
“Prijazen starejši gospod s pogledom, ki ponazarja bolečino ali tragično preteklost... ” tako policist opiše upokojenega Georgesa, kateremu najdba denarnice spremeni monoton in dolgočasen način življenja.
Pravzaprav to povzročita dve fotografiji osebe, kateri ta denarnica pripada. Na prvi sliki je zobozdravnica resnega in zamišljenega obraza. Čisto nasprotje drugi fotografiji, na kateri je ženska v 50-tih nasmejana in vesela. Dejstvo, da se ta fotografija nahaja na pilotskem dovoljenju obsede Georgesa še bolj. Tudi sam je nekoč hotel zajahati letalo...
Alain Resnais se počasi bliža 90. letu, kar pa mu filmsko ne bi mogli pripisati. Še vedno lahko zasledimo njegove prepoznavne eksperimentalne prijeme, kjer se fikcija pomeša z realnostjo.
Kajti Georgesu za vrnitev denarnice ni dovolj le telefonska zahvala ženske. Ne, po njegovem si zasluži vsaj osebno srečanje z žensko, za katero je prepričan, da mu je usojena. Seveda, bolj se Georges kot stalker spreminja v “Monsieura Hirea”, bolj se ženska oddaljuje. Vse do policijske postaje…
Film, ki je kasiral tudi posebno nagrado režije na lanskem Cannesu je zelo enostavna zgodba, povedana na Resnaisov način. Ironični monologi protagonistov v presvetljeni sliki nam dajo vedeti o režiserjevi nameri “realnosti” situacije, ki se vedno bolj stopnjuje proti surealnosti, katere počasi zbegajo misli tudi nam. Je dogajanje resnično ali pa se vse to dogaja le v Georgesovi zmedeni glavi?
Pravzaprav to povzročita dve fotografiji osebe, kateri ta denarnica pripada. Na prvi sliki je zobozdravnica resnega in zamišljenega obraza. Čisto nasprotje drugi fotografiji, na kateri je ženska v 50-tih nasmejana in vesela. Dejstvo, da se ta fotografija nahaja na pilotskem dovoljenju obsede Georgesa še bolj. Tudi sam je nekoč hotel zajahati letalo...
Alain Resnais se počasi bliža 90. letu, kar pa mu filmsko ne bi mogli pripisati. Še vedno lahko zasledimo njegove prepoznavne eksperimentalne prijeme, kjer se fikcija pomeša z realnostjo.
Kajti Georgesu za vrnitev denarnice ni dovolj le telefonska zahvala ženske. Ne, po njegovem si zasluži vsaj osebno srečanje z žensko, za katero je prepričan, da mu je usojena. Seveda, bolj se Georges kot stalker spreminja v “Monsieura Hirea”, bolj se ženska oddaljuje. Vse do policijske postaje…
Film, ki je kasiral tudi posebno nagrado režije na lanskem Cannesu je zelo enostavna zgodba, povedana na Resnaisov način. Ironični monologi protagonistov v presvetljeni sliki nam dajo vedeti o režiserjevi nameri “realnosti” situacije, ki se vedno bolj stopnjuje proti surealnosti, katere počasi zbegajo misli tudi nam. Je dogajanje resnično ali pa se vse to dogaja le v Georgesovi zmedeni glavi?
OCENA: 3
Ni komentarjev:
Objavite komentar