Naslov: Die Päpstin (Pope Joan) - Leto: 2009 - Država: Nemčija, VB, Italija - Žanr: Zgodovinski, Drama - Dolžina: 149 min - Režija: Sönke Wortmann - Igrajo: Johanna Wokalek, Anatole Taubmann, John Goodman, Jördis Triebel, David Wenham - imdb
Snemanje »velikih« nemških filmov ni lahka naloga. Kajti vsak večji projekt je v Nemčiji financiran tudi z denarjem TV hiš. Za to finančno pomoč pričakujejo TV šefi od režiserja tri-urni film (kino verzije so skrajšane), katerega bodo kasneje na svoji postaji vrteli kar v dveh delih. Takšen je bil primer z Der Untergang ali Der Baader Meinhof Komplex in tako se godi tudi filmu Die Päpstin. Proti takšni politiki ustvarjanja je nekaj imel režiser Volker Schlöndorff (Die Blechtrommel), kar ga je na koncu stalo tudi režijskega stolčka za tem filmom.
Jasno, svetovni uspeh knjige je bil enostavno prevelik, da bi ga lahko nadomestil nek povprečen kolega. Sönke Wortmann je največji uspeh požel s komedijo Der bewegte Mann, ter takrat katapultiral Tilla Schweigera v zvezde. Svojo zgodovinsko žilico je dokazal nekaj let nazaj, ko je zarosil oči tudi kanclerju Schröderju z nogometnim filmom Das Wunder von Bern. Dostojen naslednik, torej.
Leta 1996 je ameriška pisateljica Donna Woolfolk Crossv svet pognala svojo verzijo resnice o ženski, ki je s krinko naplahtala celoten vatikanski vrh ter v 9. stoletju postala duhovni vodja krščanstva. Knjiga se je prodala v milijonih. V Nemčiji se ta cifra vrti okoli štirih milijonov.
V legendo, za katero še danes nekateri trdijo, da ni samo mit, je Wortmann vložil vso svoje znanje. Predvsem pa spoštovanje in strah do knjige oz. zgodovine, katero ni upal zrecitirati po svoje. Tako smo priča samemu rojstvu deklice Johanne. Njenim težkim odraščanjem s strogim očetom, kateri ji ni dovolil izobraževanja. Njenemu pohodu do Rima in zdravljenju papeža Goodmana. Njeni odločitvi med “biti ženska in ljubiti moškega” ali “slediti željam boga ter postati to, za kar sem ustvarjena – tudi kot ženska”. Heh, takrat pa se v Vatikanu ženske niso marale. Aja, še danes je tako...
OCENA: 3
Snemanje »velikih« nemških filmov ni lahka naloga. Kajti vsak večji projekt je v Nemčiji financiran tudi z denarjem TV hiš. Za to finančno pomoč pričakujejo TV šefi od režiserja tri-urni film (kino verzije so skrajšane), katerega bodo kasneje na svoji postaji vrteli kar v dveh delih. Takšen je bil primer z Der Untergang ali Der Baader Meinhof Komplex in tako se godi tudi filmu Die Päpstin. Proti takšni politiki ustvarjanja je nekaj imel režiser Volker Schlöndorff (Die Blechtrommel), kar ga je na koncu stalo tudi režijskega stolčka za tem filmom.
Jasno, svetovni uspeh knjige je bil enostavno prevelik, da bi ga lahko nadomestil nek povprečen kolega. Sönke Wortmann je največji uspeh požel s komedijo Der bewegte Mann, ter takrat katapultiral Tilla Schweigera v zvezde. Svojo zgodovinsko žilico je dokazal nekaj let nazaj, ko je zarosil oči tudi kanclerju Schröderju z nogometnim filmom Das Wunder von Bern. Dostojen naslednik, torej.
Leta 1996 je ameriška pisateljica Donna Woolfolk Crossv svet pognala svojo verzijo resnice o ženski, ki je s krinko naplahtala celoten vatikanski vrh ter v 9. stoletju postala duhovni vodja krščanstva. Knjiga se je prodala v milijonih. V Nemčiji se ta cifra vrti okoli štirih milijonov.
V legendo, za katero še danes nekateri trdijo, da ni samo mit, je Wortmann vložil vso svoje znanje. Predvsem pa spoštovanje in strah do knjige oz. zgodovine, katero ni upal zrecitirati po svoje. Tako smo priča samemu rojstvu deklice Johanne. Njenim težkim odraščanjem s strogim očetom, kateri ji ni dovolil izobraževanja. Njenemu pohodu do Rima in zdravljenju papeža Goodmana. Njeni odločitvi med “biti ženska in ljubiti moškega” ali “slediti željam boga ter postati to, za kar sem ustvarjena – tudi kot ženska”. Heh, takrat pa se v Vatikanu ženske niso marale. Aja, še danes je tako...
OCENA: 3
Ni komentarjev:
Objavite komentar