My Name Is Khan

Naslov: My Name Is Khan - Leto: 2009 - Država: Indija - Žanr: Drama, Romantični, Komedija - Dolžina: 88 min. - Režija: Karan Johar - Igrajo: Shahrukh Khan, Kajol, Shane Harper, Jimmy Shergill, Zarina Wahab, Parveen Dabbas, Arif Zakaria - imdb

Ko se je Shahrukh Khan pred leti, kot musliman poročil z hindujko, je to v Indijo sprožilo valove ogorčenj. Navsezadnje je on mega popularni super-zvezdnik, ki mora biti vzor vsem Indijcem, ne glede na njihovo vero. Svoji pa morajo ostati skupaj...
Hja, če bi Khana označil kot Indijskega Brada Pitta, bi ga užalil. Njegova zvezda sije še močneje. Ampak le doma, v Indiji. V Ameriki ga razen priseljencev ne pozna nihče. Za Američane je oseba s priimkom Khan potencialni terorist. Vsaj tako so prepričani v Bollywoodu, zato je bilo potrebno to mišljenje Američanov nujno spremeniti.
Sam naslov filma bi lahko naznanil biografijo popularnega igralca, kar pa tukaj ni primer. Shahrukh Khan igra namreč Forresta Gumpa – po indijsko. Kar pomeni – glava še vedno visi po strani, ampak za razliko od Hanksa je Khan genij. Le preproste reči ne razume najbolje. Tako vzame ukaz njegove žene „poišči predsednika ZDA, ter mu dopovej, da nisi terorist!“ dobesedno.
Jep, Khan ga po smrti njegove mame pihne kar za Ameriko. Po svoje ameriške sanje. Za stopinjami uspešnega brata, ki si je tam s trdim delom že udobno namestil. Logično, tako stvari čez lužo pač delujejo. Če boš pridno delal, boš nekoč direktor. Ob službi pa si prislužiš tudi ženo. Bejbo z otrokom, seveda.
Prav vse je režiser Karan Johar storil, da bi se prilizal svoji novi publiki. Za Američane se je celo delno odpovedal tipičnim Bollywoodskim glasbenim točkam. No, puritanska romantika in pa sporočilo - „na svetu obstajata dve vrsti ljudi – dobri in slabi,“ sta ostali.
In kar je Khan počel v privatnem življenju počne tudi v filmu. Poroči se z žensko druge vere. To Američanom do 11/9 ni predstavljalo velikih problemov, kar pa se z napadom na WTC drastično spremeni. Prav vsak ameriški najstnik pozna razliko med priimkom Khan (musliman) in Rathod (hindujec). Tisti, ki nosi muslimansko ime, bo najebal. Tako kot priženjen sin Khana, ki je po poroki njegove hindujske mame, prevzel muslimanski priimek. Jasno, to ga stane življenja.
In zakaj so Američani sedem let po napadu še vedno tako sovražno nastrojeni proti muslimanom? Heh, vsega je kriv G. Bush, ki je Khanu vedno tik pred izpovedjo „nisem terorist“ obrnil hrbet ter tako ni želel z enostavnimi „Yes we can!“ besedami priznati bratstvo in enotnost vseh Američanov.
Saj pravim, patriotska propaganda je presegla celo Independence Day. Hja, tudi to je sestavni del Bollywooda.

OCENA: -3

Bran Nue Dae

Naslov: Bran Nue Dae - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Komedija, Mjuzikl, Drama - Dolžina: 88 min. - Režija: Rachel Perkins - Igrajo: Geoffrey Rush, Rocky McKenzie, Jessica Mauboy, Ernie Dingo, Missy Higgins - imdb

Ko oče Benedictus (Rush) v cerkvi pred sebe pokliče mladega Willia, katerega hoče pred ostalimi učenci kaznovati zaradi kraje pijače in sladkarij, mu tik pred udarcem še zažuga »saj sem vedel, kakšni ste vi Aborigini…«.
»Ne!« se proti postavi mladenič, ki bo po volji mame nekoč prav tako postal mož vere ter obenem zapoje - 'There's nothing I'd rather be than an Aborigine'. V trenutku so vsi prisotni že na nogah, vsak s svojo koreografijo in svojim vokalnim vložkom – vsi pa so seveda ponosni na svojo potomstvo.
Jep, Bran Nue Dae je mjuzikl. Tiste najbolj kičaste sorte. Takšen, ki se ga s šolo gre gledat namesto pouka. Glede na čas v katerem se ta film odvija, bi mu lahko rekli kar avstralski Hairspray. Kajti tudi Willie je upornik. Ko zapoje to zgoraj omenjeno pesem, ga iz internata pihne kar nazaj domov. K njegovi mami, k ribarjenju, predvsem pa k njegovi simpatiji.
V Avstraliji pa se vrnitve domov vedno zavlečejo, zato se mjuzikl že pomeša z road filmom. No, ne srečajo se le žanri, tukaj se na poti sreča celotna družina.

OCENA: 2

Twitter

Kaj prinaša Twitter novost, katero lahko od danes naprej zasledite na desni strani bloga?
- nove napovednike zanimivih filmov (klikni 2x na sliko za full screen)
- novice o filmih, ki se še nahajajo v produkciji.
- zmagovalce številnih filmskih festivalov.
- tri filme po moji izbiri, kateri se bodo čez vikend predvajali na naših TV postajah.
- prve slike iz prihajajočih filmov (klikni na link).
- mojih top 10 v rubriki "igralci, država, žanr, tematika, obdobje..." (klikni na link).

Komt een vrouw bij de dokter

Naslov: Komt een vrouw bij de dokter (Stricken) - Leto: 2009 - Država: Nizozemska - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Reinout Oerlemans - Igrajo:Carice van Houten, Barry Atsma, Anna Drijver, Jeroen Willems - imdb

To, kar si ob začetku nikoli ne bi mislil, sem kasneje počel toliko več. Preklel sem sam film, predvsem pa sebe, ker sem se zopet tako nepripravljen ujel v past manipuliranja čustev.
Prav ničesar ni nakazovalo na takšen preobrat, po tako kičastem, pop romantičnem začetku, ko se srečata dva, ki sta si usojena. Ljubezen na prvi pogled med Carmen in Stijn. Tu štima vse, od lepote do kariere. Ljubezen je celo tako močna, da Carmen celo spregleda občasni skok čez plot svojega moža. Ve, da jo njen mož ljubi. Vse dokler je lepa, mlada in uspešna…
Se spomnite, kako se je po odličnem Zwartboeku veliko govorilo o igralki Carice van Houten? No, tukaj je še boljša. Še bolj tragična…
»Rak na dojki,« pravi zdravnica. Šok - seveda, ampak skupaj bova zmogla, pomislita zakonca. V srečnem in slabem dokler naju smrt ne loči. Hja, saj veste kako neobzirni, direktni, surovi in realni so pri tem filmski Evropejci. Oni se ne ozirajo na čustva svojih gledalcev, kot to počnejo Američani v podobnih filmih. Ko boli, udarijo še bolj. Ob vsej patetiki izgubljenega moža in predvidljivosti pogumne žene, se tukaj ne preskoči tisti neugodni trenutek bolezni.
Življenje… diagnoza, kemoterapija, obsevanje, operacija…smrt. Ta sicer služi za majhno propagando evtanazije, ki na Nizozemskem pravno velja, vendar ne v tolikšni meri, kot je to počel prav tako velik nizozemski hit Simon.

OCENA: -4

This Is Love

Naslov: This Is Love - Leto: 2009 - Država: Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 106 min. - Režija: Matthias Glasner - Igrajo: Jürgen Vogel, Jens Albinus, Corinna Harfouch, Devid Striesow, Lisa Nguyen - imdb

Vsega je kriv odlični film Die Welle ter predvsem Jürgen Vogel, ki se je v tem filmu igral usodno igrico s svojimi dijaki. Le nekaj dni po tem filmu, ko sem še bil v „Vogel“ feelingu, sem zasledil še en njegov film. Der freie Wille me je s svojo direktnostjo impresioniral prav v tolikšni meri, kot me je Die Welle.
Logično, režiser Matthias Glasner je bilo ime, ki sem si ga moral zabeležiti. Z njegovim novim filmom se je godilo nekaj podobnega, kot z njegovim prejšnjim. Nihče ga ni nikjer posebej omenjal. Verjetno bi ga kar nevede preskočil, če si takrat ne bi naredil kljukico na Glasnerjevem imenu. Heh, če ne bi bilo filma Die Welle, bi tako zamudil dva izjemna filma.
Tako kot v Der freie Wille (posilstvo) se je Glasner tudi tukaj dotaknil seksualnega delikta. Le dotaknil, kajti Chris svojega poželenja do 10-letnega otroka (še) drži v vajetih. Prav z Vogelom sta skupaj v Aziji na lovu za žrtvami pedofilske mafije, katere odkupita in potem prodata naprej adaptivnim staršem v Nemčiji. Pri tem je predvsem potrebno upoštevati dve pravili – imej denar za odkup, ne naveži se čustveno na otroka. Chris je pri obeh pravilih pogrnil, kar pa vodi do poskusa samomora, katerega doživimo že v prvih minutah filma.
No, sam začetek je rezerviran za drugo zgodbo. Še bolj depresivno in pogubno. To nam razloži policistka, katero je mož brez besed in razlogov zapustil pred 16 leti. Vso to razočaranje in občutke zapuščanja ženska danes prebije le še z alkoholom. Ko se Chris po poskusu samomora in z obtožbo umora pojavi pred njeno zasliševalno mizo, se tako povežeta dve strti duši, kateri Glasner z rafinirano strukturo pripovedovanja združuje v medsebojno terapijo izpovedi.
Čeprav je Corinna Harfouch za svojo vlogo zapite, zapuščene ženske kasirala Lolo (nemška filmska nagrada) za najboljšo igralko, bi največjo moč filma vseeno pripisali danskemu igralcu Jensu Albinusu. Človek ima mnoge izkušnje z režiserji kot je von Trier, in zato ve – ko molči, pove največ.

OCENA: 4

La Prima Linea

Naslov: La Prima Linea (Front Line) - Leto: 2009 - Država: Italija, VB, Belgija - Žanr: Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Renato De Maria - Igrajo: Riccardo Scamarcio, Giovanna Mezzogiorno, Fabrizio Rongione, Duccio Camerini, Michele Alhaique, Jacopo Maria Bicocchi, Francesca Cuttica - imdb

Poleg Rdečih brigad, katere si je italijanska zgodovina zapomnila predvsem zaradi ugrabitve in umora ministra Aldo Mora (glej film Buongiorno, notte), je takrat v 70-tih letih delovala še ena ekstremistična levičarska skupina, ki je svoje teroristične napade prav tako skrivala za političnimi razlogi.
Prima Linea je delovala in morila v imenu delavca, kateri pa jih niso podpirali. Kajti ob njihovih bombnih napadih, kjer so žrtve bili predvsem civilisti, nihče ni kazal navdušenja ali podpore. Svoj konec pa so si zadali predvsem z umorom odvetnika Enrico Pedenova. Umor, ki ga je zagrešil prav glavni protagonist tega filma.
Riccardo Scamarcio igra Sergio Segia in prav on nam razloži vso to zgodovino njihovega društva. Od začetka do… hmm, konec sem ugotovil že sam, kajti Scamarcio se izpoveduje že za zapahi. Še ene sanje naivnih mladeničev so se torej končale, kot so se to končale v Nemčiji - The Baader Meinhof Complex ali v Španiji - Salvador (Puig Antich). Zato tudi ta film ni nič drugačen od obeh omenjenih.

OCENA: +2

Kak ya provyol etim letom

Naslov: Kak ya provyol etim letom (How I Ended This Summer) - Leto: 2010 - Država: Rusija - Žanr: Drama - Dolžina: 124 min. - Režija: Aleksei Popogrebsky - Igrajo: Grigoriy Dobrygin, Sergei Puskepalis - imdb

Srebrnega medveda za kamero na letošnjem Berlinskem festivalu si Pavel Kostomarov ne more pripisovati le svojemu znanju. Velik delež je k temu pripomogla tudi podoba neraziskane narave, nekje na arktični Rusiji, ki je z vso svojo lepoto vabila k čudoviti fotografiji.
Prav tam, bogu za hrbtom in daleč od civilizacije, sta na meteorološki postaji zasidrana dva možakarja. Delo je sicer enostavno, a dolgočasno. Še posebej, če noben izmed njiju ni velik govorec. Sergei je starejši, agresivnejši ter predvsem izkušen samotar, ki si po vsakodnevnem poročanju vseh parametrov in stanja števcev preko radijske postaje, dolge polarne dneve najraje krajša z ribičijo. Prav takrat, ko se Sergei nahaja na svoje čolnu, sprejme sporočilo mladi in neizkušeni Pavel. Novico, katera naznanja tragično nesrečo Sergeiove družine, mora Pavel prenesti naprej do svojega predpostavljenega. Zakaj jo ne prenese oz. jo raje obdrži zase, nam režiser Aleksei Popogrebskis ni povsem pojasnil. Jasno je, da človek v takšni klavstrofobični izolaciji ne more razmišljati in sprejemati odločitve povsem trezno. V takem ujetništvu veljajo drugačni zakoni, zato se tudi po končni izpovedi Pavela, situacija obrne v psihološki duel preživetja, ki tako zelo začne spominjati na norveško klasiko Kjærlighetens kjøtere.
Zasluge za drugega srebrnega medveda - najboljša igralca, pa si po tem dvoboju na ledu, igralca Sergei Puskepalis in Grigory Dobrygin lahko pripišeta le sebi.

OCENA: +3

The Horse Boy

Naslov: The Horse Boy - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni - Dolžina: 93 min. - Režija: Michel O. Scott - Igrajo: Isaacsonovi - imdb

Tokrat ne želim biti skeptičen. Želim verjeti v čudež, v neverjetno zgodbo potovanja iz obupa do upanja.
V primeru, ko zdravniki ne najdejo pravega odgovora na bolezen otroka, ko je preživetje dneva le ena sama borba in ko je prisoten strah, da se bo situacija skozi leta le še poslabšala, je starš za zdravje svojega otroka pripravljen storiti marsikaj. Seveda, predvsem iz obupa. Razum se je s časom že predal.
Avtizem je ena izmed takšnih bolezni. Stroka si je pri tem enotna – na svetu ne obstajata dva pacienta, ki bi zaradi avtizma kazala čisto iste simptome, kaj šele vzroke.
Rowan je star 5 let, vendar še stranišča ni uporabljal. Neprestani izbruhi jeze ali ostali neobvladljivi izbruhi čustev so nekoč sanjsko družino spremenili v nočno moro. Fantič se pomiri le, ko pride v stik s konjem...
Primer Rowana me je ob koncu dokumentarca tako pritegnil, da sem komaj po kratkem raziskovalnem delu spoznal nekatero neprijetno resnico. Ugotovil sem delni razlog, zakaj se je oče Rowana sploh odločil za takšen drastičen ukrep. Namreč, ideja odpeljati svojo ženo ter predvsem svojega sina na drugi konec sveta ter v upanju, da bodo v nekje v Mongoliji, na koncu puščave Gobi, s konji našli najmočnejšega šamana, kateri naj bi čez noč ozdravil avtističnega otroka, je navdihnila tudi knjižne založnike. Bodoča knjiga, katero naj bi spisal oče, se jim je zdela vredna celih milijon dolarjev. Ob tem seveda takoj pomislimo na manipuliranje s sliko oz. prikazovanje le tistega, kar gledalec hoče in želi videti. Videti pa hoče srečen konec…
No, kot že rečeno – jaz hočem verjeti in tudi vi boste.

OCENA: 4

La fille du RER

Naslov: La fille du RER (The Girl on the Train) - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: André Téchiné - Igrajo: Émilie Dequenne, Michel Blanc, Catherine Deneuve, Nicolas Duvauchelle - imdb

Je tisti policist povedal resnico, ko je obsodil Mela Gibsona, češ, zvezdnik me je žalil s prekletim židom itd…? Verjetno je, če se je Gibson kasneje pokesal. Heh, on se je moral. Drugače se je godilo dekletu iz Francije, kakšno leto po tem Ameriškem škandalu. Tudi ona se je okronala kot žrtev antisemitizma. Tudi njej so vsi verjeli, ampak ona na drugi strani ni imela zvezdo, ki se je bala za svoj ogled.
Pravzaprav ni ona na drugi strani imeli nikogar. Medijski izbruh, ki je nastal zaradi lažnega pričanja dekleta, je tako nastal za prazen nič. Francija je le slepo sledila modni muhi iz Amerike…
Zakaj si je ves ta napad skupine mladih, kateri bi jo naj porezali z nožem ter porisali s svastiko, mladenka izmislila, nam Andre Techine ni dokončno razložil. Verjetno tega ne ve niti ženska sama. No, vsa ta resnična zgodba služi le kot ozadje neke druge zgodbe. Fiktivne, katera pa se začne z dekletom v iskanju službe in njeno materjo. Službe punca še ni našla, je pa zato našla ljubezen. Nicolas Duvauchelle se sicer v tem filmu predstavlja kot športnik, ampak njegove oči so ustvarjene za nekaj drugega. Za vlogo skrivnostneža z načrtom, na primer. Po šoku, ki ga punca doživi, se odloči za ta nepremišljen korak laži, katerega pa začne odkrivati tudi njen odvetnik s svojo družino.

OCENA: +2

Život i smrt porno bande

Naslov: Život i smrt porno bande (The Life and Death of a Porno Gang) - Leto: 2009 - Država:Srbija - Žanr: Avantura, Drama, Grozljivka - Dolžina: 90 min. - Režija: Mladen Đorđević - Igrajo: Mihajlo Z. Jovanović, Ana Aćimović, Radivoj Knežević,Srđan Jovanović, Predrag Damjanović, Srđan Miletić, Ivan Đorđević, Bojan Zogović - imdb

Je že potrjeno! Eden izmed vrhuncev letošnjega Grossmann festivala v Ljutomeru bo prav ta eksplicitni porno šok iz Srbije. Provokativni nizko-proračunski film v filmu, v katerem se srbska provinca spremeni v ljudsko klavnico – ob tem pa doživlja orgazme, špas teater pa v horor fuk kabaret.
Nazadnje se je na srbski »Turneji« prikazovalo še klasično gledališče. Hja, to je bilo med vojno, ko je upanje še obstajalo. Tokrat je Milošević že padel. Trenutek, katerega pa je mladi režiser Marko zadet prespal. Njegova filmska kariera se ne premakne nikamor. Razlog je predvsem eden – pomanjkanje denarja. Seveda, groza in sci-fi ni žanr, ki bi nanesel keš.
Tega se zaveda tudi pravi režiser tega filma Mladen Đorđević, kateri je pred leti spoznal paradno disciplino srbskih filmov. V Made in Serbia je dokumentarno raziskal ozadje domače porno industrije in tako leta 2005 postavil temelje za svoj prihodnji filmski kult.
Zato je tudi svojega prvega filmskega junaka porinil med porniče. Le za kamero, seveda. Prav v tem poslu pa Marko najde svoje igralce. Svoje umetniške so-duše, kateri bi naj mu pomagali premakniti meje arta. Njihov prvi srbski seks kabaret v Beogradu ni našel svoje publike. Logično, vsi tisti, ki so vojno doživeli ter jih tako ne more pretresti več nobena stvar, živijo na podeželju. Tam, kjer se med turnejo pojavi bogati gastarbajter z vezami. Producent snuff filmov.
Heh, George C. Scott (Hardcore) ali Nicolas Cage (8 mm) sta hotela to sceno razkrinkati, tokrat so prav Američani tisti, ki plačajo največ. Ki plačajo tudi tistim (denar gre družini), ki se pred Markovo kamero po »talibansko« ali »čečensko« pustijo razkosati na koščke.
Res je! Vsi tisti, ki so med ogledom filma močili hlače (na takšen ali drugačen način) ali pobruhali svoje kokice pred sabo, so imeli prav. Život in smrt porno bande lahko vzljubiš le – če ti je posilstvo v Irreversible bilo prekratko… če te je vzburilo fukanje prašičev v Calvaire… če se ob trdem kurcu v Intimacy nisi zjokal, kot tisti otrok v Fight Clubu… če ti je obrezovanje nog v Odishonu bilo premalo krvavo… če si po filmu Deliverance ne spomniš več zvokov bendže, ampak le besed »cvili, cvili!«… če se ti je klanje svinj v Benny's Video zdelo nekaj naravnega in življenjskega… če se ti je policist v Gruz 200 zdel simpatičen možakar… itd., itd.
No, lahko pa se ti bo godilo ravno obratno – komaj po ogledu tega filma, ti bodo postali všeč tudi zgoraj omenjeni filmi. Ali še drugače – komaj po ogledu Porno bande, boš spoznal, da so vsi zgoraj omenjeni filmi padli na izpitu cenzure ter se raje ustavili na meji.

OCENA: +3

La horde

Naslov: La horde (The Horde) - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Akcija, Grozljivka - Dolžina: 90 min. - Režija: Yannick Dahan, Benjamin Rocher - Igrajo: Claude Perron, Jean-Pierre Martins, Eriq Ebouaney - imdb

Da bi se v tem filmu dokazalo, kako motherfuckerski so pa ti zombiji, se je v boj proti njim postavilo prave specialce. Prave ubijalske zombije, ki pa še niso umrli, da bi to sploh postali. Kajti, če celotna mafijska banda pospravi ves šaržer v živega mrtveca, kateri pa potem še vedno ne obleži na tleh, potem vemo – sedaj pa je res konec. Zombiji bodo prevzeli svet, če pa jih niti najboljši morilci ne morejo pokončati. No, tako smo vsaj dobili fer boj…
Do te do zob oborožene skupine kriminalcev pridemo preko policistov. V neki noči so možje z značko odločeni intervirati nekoliko drugače. Maščevati hočejo svojega kolega in to z orožjem. Nekje v zadnjem štoku visoke stolpnice se nahaja gnilo gnezdo, katero bo potrebno počistiti. Od presenetljivega napada seveda ni nič. Policisti popušijo že na hodniku, preden še sploh pridejo do ciljnih vrat…
Tako nekako se odvija „človeška“ akcija, ki bi se lahko nadaljevala v klasičnem policijskem krimiju…
Ampak ne, le minuto pozneje se na vratih gangsterjev pojavi obisk. Dober dan, jaz pa sem gospod zombi oz. policist, katerega ste pred minuto prerešetali na hodniku. Jep, na vrata je potrkal sodni dan. To naznani tudi pogled skozi okno. Pariz je v ognju, horda zombijev pa že obkoli stolpnico.
Evo, še ena skupina je ujeta v past. Še eni smrtniki potisnjeni v kot. Še eni ubožčki, ki si bodo morali svojo svobodo prislužiti s taktičnim kontra napadom. Saj veste - en brca po krilu, spredaj sta dve napadalni špici h kateri se priključujejo drugi iz ozadja, iz pol-razdalje pa se strelja s precizno namerjenim mitraljezom.

OCENA: +2

Cannes 2010 - nagrade

ZLATA PALMALUNG BOONMEE RALUEK CHAT (Uncle Boonmee who can recall his past lives) - Apichatpong WEERASETHAKUL

GRAND PRIX (VELIKA NAGRADA)

DES HOMMES ET DES DIEUX (Of Gods And Men) - Xavier BEAUVOIS

NAGRADA ŽIRIJE
UN HOMME QUI CRIE (A Screaming Man)- Mahamat-Saleh HAROUN

REŽIJAMathieu AMALRIC - TOURNÉE (On Tour)

IGRALEC
Javier BARDEM - BIUTIFUL in Elio GERMANO - LA NOSTRA VITA (Our Life)

IGRALKA Juliette BINOCHE - COPIE CONFORME (Certified Copy)

SCENARIJLEE Chang-dong - POETRY

Svetovna zgodovina filma

"Pa jo imamo! Novo, integralno Svetovno zgodovino filma, svežo, referenčno, razumljivo napisano, pregledno, 115 let gibljivih slik vseobsegajočo, od Prihoda vlaka na postajo (1895) do Avatarja (2009), od evropske in ameriške kinematografije do nigerijskega videobuma in eksperimentalnih filmov Andyja Warhola, od pregleda razvoja filma kot umetnosti v svojem narativnem smislu do njegove kulminacije v digitalno elektronski svet proti koncu prvega desetletja v tretjem tisočletju..."
Tako je "pikantno" začel v uvodu za novo številko Premiere njen glavni urednik Samo Rugelj. Skupaj z njegovimi kolegi nas že okroglo desetletje razvaja (beri - cenovno) s filmsko revijo, katero lahko brezplačno poberemo na kakšnem štantu v trgovskih centrih ali seveda v kinodvoranah. No, obletnico so obeležili ( v sožitju s Kinoteko in založbo Umco) tudi z izidom največje, najboljše, najobsežnejše, najbarvitejše... (900 strani, 200 barvnih slik) filmske knjige, kar smo jih v Sloveniji lahko do sedaj zagledali. Čeprav čisto malo, vendar bi s to reklamo poskusil nekaj tega ugodja, ki sem ga 10 let užival, vrniti tako nazaj.
Jaz si jo bom mogoče zaželel za rojstni dan, ki pa bo komaj čez nekaj mesecev, vsi ostali nestrpneži, pa si še lahko privoščite majski popust ali kot Rugelj konča v uvodu - ...Svetovno zgodovino filma za 39,90 namesto 59,90 evrov dobite še do konca maja, če jo naročite neposredno pri meni, na samo@umco.si.

The Book of Eli, Alice in Wonderland, The Wolfman

The Book of Eli
»Prav vse religije naznanjajo ali opozarjajo na konec sveta kot ga poznamo. Ironično, do te apokalipse bo prišlo ravno zaradi religije...«. Ko enkrat bo tako daleč in če slučajno preživijo tisti, ki so se zatekli pod zemljo, bo za nov začetek potrebno ukreniti predvsem nekaj – ukiniti vero. Uničiti vse verske knjige, kateri bi v rokah napačnega človeka lahko postale nevarnejše, kot samo orožje. Enkrat se je to že zgodilo in zgodilo se še bo…
No, uničena je le zemlja, nebesa so ostala čista. Zato bog pošlje svojega angela v podobi Denzela Washingtona, da bi rešil še zadnjo upanje novega krščanstva. Seveda, Washington je zato neprebojen na krogle, katere se od njega kar odbijejo. Njegov vonj je boljši od vsake živali, takšno znanje mečevanja in brcanja pa filmi niso videli že dolgo časa. Jep, popotnik, ki v takem primeru konca vedno potuje na »drugo stran«, ni Nobody. To opazi tudi G. Oldman - sicer šerif, župan in pa gostilničar neke nove civilizacije v majhnem mestu, ki se prav s pomočjo svetega pisma vidi kot nov mesija. Hja, bog pa je že izbral… OCENA: 3

Alice in Wonderland

Tudi če si Tim Burton, se z Disneyem ne moreš kosati. Svojo pocukrano politiko se bodo držali do konca, zato je v takih primerih brezveze sploh pričakovati kaj drugačnega. No, vseeno bi Burton lahko poskusil alternativo. Če ne drugo, bi lahko njegovo najstniško Alico aktualiziral, jo prestavil v ulice Brooklyna, kjer bi po špricanju šole padla namesto v zajčjo luknjo v kanalizacijo. Le ideja...
Tako pa smo spet pri teh dolgočasnih aristokratih ter v čudežni deželi, ki sicer spominja na Burtonovo, vendar je to še vedno Carrollov svet. Podobe iz mnogih otroških slikanic mi dajo prav. Prav nad to magijo podob so bili mnogi tudi navdušeni. Mene ta umetna plastika, kjer konj ne sme več biti konj, ampak le PC animacija, ne vzburi ravno preveč.
Tako sta Depp in Carterjeva morala igrati to, kar igrata v vseh Burtonovih filmih. Pa ne zato, ker bi tako želel režiser, ampak ker tako narekuje knjižna predloga. Vidite, za sodobno Alico sploh ne bi rabili Burtona. OCENA: 3

The Wolfman
Raje (še enkrat) glejte original iz leta 41'... OCENA: 2

Sex & Drugs & Rock & Roll

Naslov: Sex & Drugs & Rock & Roll - Leto: 2010 - Država: VB - Žanr: Drama, Biografija, Glasba - Dolžina: 115 min - Režija: Mat Whitecross - Igrajo: Andy Serkis,Ray Winstone, Luke Evans, Olivia Williams - imdb

Bolj kot po sami glasbi,se je v anale Rock & Rolla oz. novega rockovskega punk vala v Angliji, Ian Dury vpisal zaradi njegove pojave. Sam se niti ni imel za pretirano dobrega glasbenika, ampak za zabavljača, entertainera.
Njegova biografija režiserja Mata Whitecrossa sicer ne odstopa od klasičnih prijemov takšnih povzetkov človeka v rock biznisu, vendar je ta povedana na način, kot je bila tudi sama glasba Duria. Raztrgano, nedefinirano in občasno izven ritma. J
e že kliše, da se v takih biografijah vedno kaj pove tudi o težkem otroštvu… No, Durie ga je res imel. Rojen z boleznijo, katera ga je za vedno spravila na bergle ter v dom za prizadete otroke, kjer je tudi odraščal. Kasneje, ko je vso svojo jezo in razočaranja vliv v svoja besedila in pa glasbo in ko se je delni uspeh že nakazoval, je ugotovil, da njegovi možgani in telo potrebujejo le Sex & Drugs & Rock & Roll! Sin, za katerega se leta ni skrbel in pa žena, katero je menjal z dvajsetletnico, sledijo komaj za tem.
Ob takem ekstremnem liku je igralec Andy Serkis imel sijajno priložnost, da dokaže svoje znanje, ki presega več kot le body double za Golluma. Serkis je to priložnost izkoristil. Še več, poleg Jeff Bridgesa, George Clooneya, Jeremy Rennera in Colin Firtha je bil nominiran celo za BAFTA nagrado.

OCENA: +2

Eloïse

Naslov: Eloïse - Leto: 2009 - Država: Španija - Žanr: Drama - Dolžina: 92 min - Režija: Jesús Garay - Igrajo: Diana Gómez, Ariadna Cabrol, Laura Conejero - imdb

Eloïse se začne kot kakšen triler, ko se mlada Asia na pol mrtvo znajde na urgenci. Aha, zgoditi se je morala nekaj slabega. Le v kaj se je zapletlo dekle, ob kateri sedaj v skrbeh bedita njena mama in njen fant?
No, s kakšnimi napetimi trenutki se tu tudi konča. Asia se je zapletla v pogubo imenovano ljubezen.
Nisem preverjal, vendar se mi zdi, da bi to lahko bilo posneto po nekem najstniškem romanu. Saj veste – odraščanje, šola, odkrivanje čustev, prva ljubezen…
Ta primer so od ostalih predvidljivih zadevah razlikuje le zaradi razmerja med dvema dekletoma. Ampak tudi takrat ne prinese ničesar novega. Ena (Eloise) je izkušena lezbijka – odpadnica, seveda. Druga (Asia) krhka in nesigurna, ki še ne ve za katero stran se bo odločila. Čeprav ima fanta in kljub opozorilom hinavskih prijateljic. Hja, če k temu pripišem še njeno mamo, katera prepove prijateljstvo med njo in Eloiso, potem ni čudno, da je Asia morala na koncu umreti. Brez ljubezni se namreč ne da živeti.

OCENA: -2