Naslov: Nanjing! Nanjing! - City of Life and Death - Leto: 2009 - Država: Kitajska, Hong Kong - Žanr: Vojna, Zgodovinski, Drama - Dolžina: 132 min. - Režija: Chuan Lu - Igrajo: Ye Liu, Yuanyuan Gao, Hideo Nakaizumi, Wei Fan - imdbOdločitev režiserja “ta film, pa bom sedaj posnel v črno-beli tehniki” ne sme biti preprosta ali mišljena le kot modni dodatek. Če se odločiš, da boš svoj naslednji projekt prikazal brez barv, moraš imeti ozadje. Prepričanje v pomembnost zgodbe ter prepričanje v samo kvaliteto filma. Kajti črno-beli film ostane večen. V trenutku posta
ne klasika.
Kitajski režiser Lu Chuan, avtor opevanega Kekexila, je svoj moč črpal iz zgodovine. In to kakšne zgodovine. Najbolj črn trenutek v zgodovini Kitajske. Pokola in posilstva preko 300.000 Kitajcev, ki so se takrat leta 1937 znašli ali zatekli v mesto Nanking. In kdaj je boljši trenutek, se odločiti, da boš prikazal to trpljenje in tragiko v teh žalostnih, črno-belih barvah. Nikoli, to je vedel že Spielberg…
Za razliko od Spielberga, pa se Lu Chuan ni posvetil le eni osebi, čeprav je imel na razpolago skoraj identično zgodbo. Kar je v Evropi veljal Schindler, je v Aziji postal nek drugi nacist – John Rabe. To pa bo že druga, še letos videna zgodba.
Zgodbo začnemo pri japonskemu vojaku Kadokawi, pri trenutku, ko Japonska imperialistična vojska odločno vkoraka in zasede mesto Nanking. Nekako se nisem uspel znebiti občutka, da je n
jegovo obžalovanje na poglede nebogljenih otrok in žensk in hkrati tudi njegovo trpljenje in neoprostljivost samemu sebi, prikazana le, da se potem ne bi moglo govoriti o kakšen propagandnem filmu ali deljenju obe strani na dobre in zelo slabe, kot je to mnogokrat primer pri nacistih/judih.
Japonska vojska dobiva le malo odpora od izmučenih ter preslabo oboroženih Kitajskih vojakov. Med njimi bo nekaj usod, s katerimi smo tudi do konca filma. Ujetih vojakov preživi le malo, kdor se ni uspel zateči k nemškemu rešitelju, zavezniku Japoncev, je bil streljan, živ zakopan ali obglavljen. Vendar Japonci niso bili usmiljeni niti do civilistov…
Lu Chuan nam je že skoraj v dokumentarnem stilu prikazal to zgodovino, katero Japonci še vedno zanikajo, z mnogimi nepozabnimi prizori masakra, kjer je bilo bolje umreti kot pa živeti, kot pravi japonski vojak.
OCENA: +4
ne klasika.Kitajski režiser Lu Chuan, avtor opevanega Kekexila, je svoj moč črpal iz zgodovine. In to kakšne zgodovine. Najbolj črn trenutek v zgodovini Kitajske. Pokola in posilstva preko 300.000 Kitajcev, ki so se takrat leta 1937 znašli ali zatekli v mesto Nanking. In kdaj je boljši trenutek, se odločiti, da boš prikazal to trpljenje in tragiko v teh žalostnih, črno-belih barvah. Nikoli, to je vedel že Spielberg…
Za razliko od Spielberga, pa se Lu Chuan ni posvetil le eni osebi, čeprav je imel na razpolago skoraj identično zgodbo. Kar je v Evropi veljal Schindler, je v Aziji postal nek drugi nacist – John Rabe. To pa bo že druga, še letos videna zgodba.
Zgodbo začnemo pri japonskemu vojaku Kadokawi, pri trenutku, ko Japonska imperialistična vojska odločno vkoraka in zasede mesto Nanking. Nekako se nisem uspel znebiti občutka, da je n
jegovo obžalovanje na poglede nebogljenih otrok in žensk in hkrati tudi njegovo trpljenje in neoprostljivost samemu sebi, prikazana le, da se potem ne bi moglo govoriti o kakšen propagandnem filmu ali deljenju obe strani na dobre in zelo slabe, kot je to mnogokrat primer pri nacistih/judih.Japonska vojska dobiva le malo odpora od izmučenih ter preslabo oboroženih Kitajskih vojakov. Med njimi bo nekaj usod, s katerimi smo tudi do konca filma. Ujetih vojakov preživi le malo, kdor se ni uspel zateči k nemškemu rešitelju, zavezniku Japoncev, je bil streljan, živ zakopan ali obglavljen. Vendar Japonci niso bili usmiljeni niti do civilistov…
Lu Chuan nam je že skoraj v dokumentarnem stilu prikazal to zgodovino, katero Japonci še vedno zanikajo, z mnogimi nepozabnimi prizori masakra, kjer je bilo bolje umreti kot pa živeti, kot pravi japonski vojak.
OCENA: +4
Ni komentarjev:
Objavite komentar