12 Rounds

Die Hard 2, Cliffhanger, The Long Kiss Goodnight… Renny Harlin je legenda. Akcijska legenda. Eden tistih zadnjih iz stare šole, ki še ne poznajo ali bolje rečeno nočejo poznati zmedenih hitrih rezov in prenatrpanih specialnih efektov. Surova akcija s samotnim pozitivcem proti močnejšemu (pametnejšemu) nasprotniku je sestavni del akcijskih filmov, ki smo jih tako vzljubili ob koncu 80-tih in začetku 90-tih. Ne samo da izumirajo klasični akcioneri, tudi akcijskih igralcev primanjkuje.
Zato je toliko boljša odločitev Harlina, da na mesto policaja postavi klasiko. Orjaškega stereoideka v podobi Wrestlerja Johna Cene, od katerega tako ali tako ne pričakujemo solzic na komando ali pametnih dialogov. Samo tako lahko “odkupimo” skakanje iz stolpnic, vožnja na strehi tramvaja itd. Pri Tom Cruisu to verjamemo težje, pa še razočaranje po velikih pričakovanjih je večje, ko v čistih akcijskih filmih nastopi velika zvezda. Vedno nam je premalo “globine” ali pomanjkanje sporočila. Da ne govorim o logičnih luknjah v scenariju…
12 Rounds je tipičen akcijski B film, kjer nam je za take stvari vseeno. Lahko bi se tudi imenoval Die Hard 5 ali Speed 3 (oblačila John Cene na las podobna K. Reevesu). Bil bi dostojen naslednik. John Cena je detektiv. To je postal, ko je pred letom dni, kot navaden policaj ujel zloglasnega kriminalca Miles Jacksona. Takrat je akciji “padlo” Milesovo dekle. Ženska njegovih sanj. Sedaj, leto dni pozneje, ko Milesu uspe pobeg iz zapora, se lahko začne maščevanje proti Ceni. Kot prvo bo nastradalo njegov dekle. Cena jo lahko dobi nazaj, le 12 rund igre more prestati…
Renny Harlin, se vidimo drugo leto.

OCENA: 3

Maria Larssons eviga ögonblick

Naslov: Maria Larssons eviga ögonblick - Leto: 2008 - Država: Švedska, Danska, Norveška - Žanr: Drama - Dolžina: 131 min. - Režija: Jan Troell - Igrajo: Maria Heiskanen, Mikael Persbrandt, Jesper Christensen, Emil Jansen - imdb

Ta film bo kot nalašč za vse ljubitelje knjig, ki se vedno znova pritožujejo nas slabo ekranizacijo njihovih priljubljenih romanov. “Tega sploh ni bilo v knjigi… stvari v knjigi niso opisane na takšen način…v knjigi se več dogaja…” to je le nekaj pripomb namenjenih “filmom po knjigi”.
No, izkušeni Jan Troell, ki je svoja zlata filmska leta imel že v 70-tih letih prejšnjega stoletja, se ni naslanjal na knjigo. Knjige sploh ni bilo. Film bazira na pripovedovanjih hčerke Marie Larssons, ki ima v filmu tudi vlogo naratorke. Pa vendar Maria Larssons eviga ögonblick zgleda, kot bi bila posneti po knjigi. In to tako, kot da režiserja sploh ne bi bilo. Brez kakršnegakoli duha ali sluha režiserskega vpliva se sprehajamo od težkih začetkov naše Maričke, poročene z delavcem na pristanišču (hja, kje pa drugje), kateri se ga rad napije in se potem fizično znaša nad svojo revno družino. Ja, srečni par ima tudi polno otrok. Pa do trenutkov, ko Maria Larsson odkrije kaj je to fotoaparat. Dobesedno se sprehajamo. Dve uri brez presežkov ali vsaj malih zapletov, kjer vsi liki ostanejo sivi in za katere nam je na koncu čisto vseeno, kaj se bo z njimi dogajalo. Marš k Hallmarku s tem!
Pri oskarjih je film prišel v ožji krog nominirancev v tuje-jezični kategoriji, pri zlatih globusih pa je bil celo nominiran. Jasno, tisti, ki kaj takega odločajo pogledajo le ime režiserja in stvar je rešena. Čast pljuvanja in gledanja resnici v obraz ostane drugim…

OCENA: +2

City of Life and Death

Naslov: Nanjing! Nanjing! - City of Life and Death - Leto: 2009 - Država: Kitajska, Hong Kong - Žanr: Vojna, Zgodovinski, Drama - Dolžina: 132 min. - Režija: Chuan Lu - Igrajo: Ye Liu, Yuanyuan Gao, Hideo Nakaizumi, Wei Fan - imdb

Odločitev režiserja “ta film, pa bom sedaj posnel v črno-beli tehniki” ne sme biti preprosta ali mišljena le kot modni dodatek. Če se odločiš, da boš svoj naslednji projekt prikazal brez barv, moraš imeti ozadje. Prepričanje v pomembnost zgodbe ter prepričanje v samo kvaliteto filma. Kajti črno-beli film ostane večen. V trenutku postane klasika.
Kitajski režiser Lu Chuan, avtor opevanega Kekexila, je svoj moč črpal iz zgodovine. In to kakšne zgodovine. Najbolj črn trenutek v zgodovini Kitajske. Pokola in posilstva preko 300.000 Kitajcev, ki so se takrat leta 1937 znašli ali zatekli v mesto Nanking. In kdaj je boljši trenutek, se odločiti, da boš prikazal to trpljenje in tragiko v teh žalostnih, črno-belih barvah. Nikoli, to je vedel že Spielberg…
Za razliko od Spielberga, pa se Lu Chuan ni posvetil le eni osebi, čeprav je imel na razpolago skoraj identično zgodbo. Kar je v Evropi veljal Schindler, je v Aziji postal nek drugi nacist – John Rabe. To pa bo že druga, še letos videna zgodba.
Zgodbo začnemo pri japonskemu vojaku Kadokawi, pri trenutku, ko Japonska imperialistična vojska odločno vkoraka in zasede mesto Nanking. Nekako se nisem uspel znebiti občutka, da je njegovo obžalovanje na poglede nebogljenih otrok in žensk in hkrati tudi njegovo trpljenje in neoprostljivost samemu sebi, prikazana le, da se potem ne bi moglo govoriti o kakšen propagandnem filmu ali deljenju obe strani na dobre in zelo slabe, kot je to mnogokrat primer pri nacistih/judih.
Japonska vojska dobiva le malo odpora od izmučenih ter preslabo oboroženih Kitajskih vojakov. Med njimi bo nekaj usod, s katerimi smo tudi do konca filma. Ujetih vojakov preživi le malo, kdor se ni uspel zateči k nemškemu rešitelju, zavezniku Japoncev, je bil streljan, živ zakopan ali obglavljen. Vendar Japonci niso bili usmiljeni niti do civilistov…
Lu Chuan nam je že skoraj v dokumentarnem stilu prikazal to zgodovino, katero Japonci še vedno zanikajo, z mnogimi nepozabnimi prizori masakra, kjer je bilo bolje umreti kot pa živeti, kot pravi japonski vojak.

OCENA: +4

X-Men Origins: Wolverine

Dobro se spomnim mojih prvih prizorov Wolverina, tam leta 2000, v prvem delu X – menov. Kot neki tujec s sumljivo preteklostjo, je v snegu reševal malo Anno Paquin pred zli mutanti. Takrat je še Hugh Jackman bil mala riba v velikem Hollywoodu, vendar se je to za Avstralca, po tej vlogi kaj hitro spremenilo.

- Kdo igra v novem Nolanovem filmu? - Oni, ki igra Wolverina… - Kdo bo vodil oskarja? - Wolverin…

- Kdo je to poleg Wolverina? - Nicole Kidman...

Vse kar se je govorilo okrog Jackmana, se je ustavilo pri tem liku. Zato ni niti čudno, da je prav on izmed vseh likov iz popularnih X-menov, prvi dobil svoj spin-off oz. svojo predzgodbo.
Ste vedeli, da je Wolverine vojni veteran. Boril se je v vseh vojnah v katerih so se Američani kdaj borili. Hja, tudi v Vietnamu (njegov edini poraz v vojnah). In to skupaj svojim bratom. OK, priznam. Tako veliki navdušenec te serije res nisem, tako da si moji majhni možgani niso zapomnili, da bi kdo kdajkoli govoril o kakšen bratu. Nekaj je baje bilo govora… verjamem.
Verjetno si lahko mislite, zakaj tega brata nismo videli v teh treh delih. Prav imate. Bil je slab brat. Tako slab, da je ubil celo Wolverinovo bodočo ženo. Ali je to že tudi bila? Ne vem, kajti, kakor hitro je prišla v zgodbo, tako hitro je spet izginila. Še starša od Supermana bi živela dlje, če le ne bi bili ti pokvarjeni mutanti na čelu s še bolj pokvarjenim komandantom, vedno na lovu za našim Jackmanom. Ustvariti hočejo super orožje – XI.
No, jaz sem bil presenečen nad solidnostjo filma. Pričakoval sem veliko večjo lulanje. Dobro no. Dramaturgije ni. Zaplet zgodbe je klišejski, prav tako liki. Tudi specialni efekti ne bodo postavili novih mejnikov. Ampak bila pa je akcija. Teh pa v akcijskih filmih ni nikoli odveč.
Aja, lepo je tudi bilo videti, kako je v stilu Bart Simpsona začel svojo “kariero” Cyclops. To je tisti, ki strelja z očmi. R: Gavin Hood

OCENA: +3

DeUsynlige

Naslov: DeUsynlige - Leto: 2008 - Država: Norveška - Žanr: Drama - Dolžina: 117 min. - Režija: Erik Poppe - Igrajo: Fredrik Grøndahl, Trond Espen Seim, Trine Dyrholm, Stig Henrik Hoff, Lene Bragli, Tone Danielsen - imdb

Odličen À la folie... pas du tout je bil tiste vrste film, ko se po tričetrt ure vprašaš “in zakaj bi naj zdaj to bil dober film?” Šele kasneje, ko izvemo drugo plat zgodbe, spoznamo, da gledamo dober film. No, takšen je tudi ta norveški Deusynlige.
V prvem delu filma spoznamo Thomasa. Pred osmimi leti je ubil otroka, sedaj ko je izpuščen iz zapora, se zaposli kot orglar v cerkvi. Logično, Bridge Over Troubled Water zaigra, kot da bi rekel keks. In kje se pa naj bivši kaznjenec zaposli, kot pa v cerkvi, pravi župnik ženski, katera ga je v drugi polovici filma prepoznala kot morilca njenega sina. Bog oprosti vse. Ja, tako se začne drugi del filma. Učiteljica, tik pred selitvijo s svojim možem in dvema posvojenima hčerkama na Dansko, vidi v fantu, ki s svojo glasbo tako očara njene učence, grozo. Grozo, katero ne bo nikoli pozabila kaj šele oprostila.
DeUsynlige je zaključil Oslo trilogijo Erik Poppa (Schpaaa, Hawai, Oslo), s katero se je režiser podal v tiste najbolj temačne dele človeka in kočljive teme odpuščanja. Če je prej omenjeni francoski film postavil s svojo drugo zgodbo film čisto na glavo, to Deusynlige nikakor ni uspelo narediti. Le kako, če se je ves potencial v zgodbi izčrpal že v Thomasovem delu. Kasneje, ko v igro vstopijo novi liki, nam zapleti ne prinesejo več nič novega. Tečni so tudi večni flashbacki, ki se naprej premikajo le v delčkih sekunde. Zakaj ta napetost ne vem, kajti tako ali tako izvemo že v začetku filma, kako je otrok umrl.
Zdaj, kdo je kriv ali kako se je zgodil umor, pa nam tudi ni pomembno. Odprto pa ostaja tudi vprašanje zakaj?
Erik Poppe se trudi De usynlige skozi celoten film obdržati klišejski nivo na gladino vode. Kar mu tudi statično uspeva. Le v dveh primerih nastanejo razlike. V prvem se dvigne visoko iznad površja vode, ko smo priča poslovni večerji dveh parov, namesto pogovora o biznisu, pa se večerja sprevrže v spovednico dveh strtih žensk.
Drugič, na koncu filma, pa se na žalost s “končnim obračunom” čisto potopi ter tam, pod površjem, tudi ostane.

OCENA: -4

Powder Blue

Powder Blue je meril zelo visoko. Tudi obiskovalci imdb-ja so ga podprli. Kar nekaj mesecev je držal zelo visoko oceno in to s kar nekaj stotimi glasovi. Pogled na igralsko je obetal. Ko se zbere toliko število prestižnih igralcev na enem mestu, potem vemo, da lahko pričakujemo multi-kulti zgodbo. Pravično, vsak dobi svojo zgodbico. Seveda, kakšne Magnolie nisem niti pričakoval, bolj sem se bal podobne štorije, kot je to bila z Air I Breathe, ki je prav tako bila dolgo časa visoko plasirana na najbolj prestižni filmski lestvici, po ogledu pa sem pobruhal svoj kavč.
Če bi tokrat bruhal, bi verjetno bil kriv hamburger, kajti tako slab Powder Blue pa spet ni bil.
Pa poglejmo za katero zgodbico se boste vi odločili, kot zmagovalko.
- Jessica Biel je striperka. Hja, denar, kaj pa drugega. Le tako ji uspeva plačevati zdravljenje njenega na smrt bolnega sina, ki v bolnici leži v komi. Nekje v začetku filma izgubi tudi svojega psa, kar nas pripelje do druge zgodbe…
- … Eddie Redmayne je mladenič – pogrebnik. Familijski posel. Ampak v familiji je ostal le še on, zato tudi posel počasi gre pod rušo. Osamljen je vse do trenutka, ko najde Bielovega psa.
- Ray Liotta se po 25 letih vrne iz zapora. Umira, zato bo njegovo zadnje dejanje pobotanje s svojo hčerko (ja, kot v Wrestlerju), katera ga sploh ne pozna. Hčerka = Jessica Biel.
- tudi Forrest Whittaker ima še zadnjo željo v svojem življenju. Išče morilca. Vendar ne nekoga, ki je ubil njegovo ženo ali otroka. Ne, išče nekoga, ki bi ubil njega. Še plača mu za to. Whittaker se hoče pridružiti svoji mrtvi ženi - počuti se namreč krivega za njeno smrt. Da bi si sam porinil cev v grlo, je preveč veren. Potem bi se v nebesih zgrešila…
Če vam namignem, da se Jessica Biel v mnogih prizorih pojavlja bolj slečena kot oblečena, potem izbira vašega najljubšega karakterja verjetno ne bo tako težka. R: Timothy Linh Bui

OCENA: -4

The Children

Naslov: The Children - Leto: 2008 - Država: VB - Žanr: Grozljivka - Dolžina: 84 min. - Režija: Tom Shankland - Igrajo: Eva Birthistle, Stephen Campbell Moore, Jeremy Sheffield, Rachel Shelley - imdb

Ti naši otroci … Včasih so najljubeznivejša bitja na svetu, spet naslednji trenutek, pa se spremenijo v prave zveri. Problem nastane takrat, ko ta monstrumska stran obstane ter hoče iti do konca. Kot ta skupinica otrok v The Children.
Čuden tip je ta režiser Tom Shankland. Nikakor mu ne uspe narediti tistega, kar si zada. S prvim filmom Waz ( W Delta Z) je hotel narediti stilski, vizualno napet psiho triler, a se bom probal lepo izraziti, pa bom rekel samo, da to ni bil. The Children je hotel (vsaj upam tako) biti trashy, poceni hororček, kot jih poznamo iz 70-ih in 80-ih. Saj veste, tiste, katere Tarantino tako ljubi. Heh, po vsej verjetnosti bo Tarantino ljubil tudi The Children. Veliko vprašanje je samo, če je Shankland res hotel posneti takšen film? Pri Waz je ciljal zelo visoko, zato močno dvomim, da bi svojo art žilico pustil tam nekje v kotu.
Ampak ne. Prepričan sem, da bi vsak, ki je sodeloval pri tem filmu opazil zelo smešne, poceni gore prizore. Verjetno se je vedelo, da za specialne efekte ne bo denarja.
Prepričan sem, da bi vsak, ki je sodeloval pri tem filmu imel pripombo na samo zgodbo: družinice z otroki se pripeljejo na počitnice v neko kočo, ko se otrokom počasi začne sfuzlavati. Zakaj? Razloga nisem uspel najti. Vendar to v takšnih filmih ni pomembno. recimo, da je bil virus ali pa le prehlad ...
Prepričan sem tudi, da se režiser Tom Shankland zaveda, da gledalca ne more kar tako, kot če bi neplavalca vrgel na sredo jezera, postaviti med grupo ljudi, kjer do konce ni razrešeno, kdo je s kom oženjen, kdo je komu foter, mati …
Vsi se spomnimo prizorov iz azijskih šokerjev, ko se deklica v črnih laseh počasi plazi proti svoji žrtvi, ta pa kriče panično beži od nje. Ja, vem. Brcneš v glavo, pa fertik.
No, kaj pa bi naredili, če bi se proti vam tako približeval vaš lasten otrok? Vzeli v roke bližnje kladivo ali steklo (pri grozljivkah je v teh primerih vedno kaj pri roki), čakali in upali na spametovanje otroka ali pa vdali v usodo in rekli: svojega otroka pač ne.

OCENA: 3

Duska

Naslov: Duska - Leto: 2007 - Država: Nizozemska, Rusija- Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 112 min. - Režija: Jos Stelling - Igrajo: Gene Bervoets, Sylvia Hoeks, Sergei Makovetsky - imdb

Joj, koliko mesecev sem čakal na kakršenkoli podnapis, ki bi mi omogočil gledanje tega filma, ki je bil nizozemski kandidat za oskarja že v prejšnjem letu. In ko je končno tako daleč, sem spoznal, da sem čakal na prazen dokument. V filmu skoraj ni dialogov. Kot v kakšni burleski se prizori od rojstva Rusa Duske, do nenapovedanega obiska Duske pri svojem “prijatelju” na nizozemskem – filmskem kritiku Bobu, ki je na skrivaj zaljubljen v dekle, zaposleno kot blagajničarka in Duske pravzaprav sploh ne pozna, pa do trenutkov ko se Duska odloči, da svojega prijatelja Boba nikoli več ne bo zapustil, vlečejo iz kadra v kader.
Za nekoga verjetno čisti dolgčas. Za mene, ki sem že navajen vsega hudega, v filmu pa sem našel tudi delček oz. vpliv drugega, odličnega nizozemskega režiserja Alex van Warmerdama, pa je ta simpatičen filmček poln absurdnih in simboličnih tragikomičnih prizorov, le opomin na to, da v življenje nekoga moraš imeti ob sebi.

OCENA: 3

The Hunt for Gollum

Dragi ljubitelj Srednjega sveta.

Moje ime je Chris Bouchard, sem študent na filmski akademiji v Londonu. S prijateljem, mojstrom grafične animacije, sva se odločila narediti drzen podvig. Kot vsi veste, bomo v prihodnjih letih lahko videli ekranizacijo Hobbita. Zgodbe, kjer se je vse skupaj sploh začelo s prstanom in Gollumom. Kot velika privrženca Tolkienovih fantazij, naju je predvsem zanimalo dogajanje med obema knjigama. Med “Hobittom” in “Gospodarom prstanov”. Okvirna zgodba, ki naj bi trajalo okrog 30 minut je že zamišljena. Tukaj pa rabiva vašo pomoč, dragi Tolkienovci.
Za film, s katerim nimava namena obogatiti, vabiva na sodelovanje vse, ki bi kakršenkoli način pomagali ustvariti ta projekt. Vsak, ki ima doma še najmanjši pripomoček za ustvarjenja filma (od mikrofona, osvetljave, klape…) je dobrodošel. Še bolj pomembni so igralci. Ne rabite biti izkušeni, vendar vloga Gandalfa, orka, vilinca in ostalih junakov je lahko vaša. Tukaj pridejo v poštev tudi maskerji ali kostumografi. Je komu kaj ostalo od pusta?
Snemanje, ki se bo odvijalo pri moji babici na podeželju, bo trajalo tri tedne. Denarja vam ne moreva ponuditi (kvečjemu boste morali vi kaj prispevati), lahko vam ponudiva le prenočišče na toplem in domačo hrano. Za “zunanje”posnetke, ki bodo na las podobnim tistim iz Nove Zelandije, bom se še ta mesec odpravil v Slovenijo, katera je na las podobna deželi Petra Jacksona, vendar veliko cenejša.
Vsi, ki na netu ustvarjate ljubiteljsko internetno stran ali blog na to temo, vas prosim, da v naslednjih mesecih po vseh možnih močeh pripomorete k promoviranju tega brezplačnega filma.
Hvala in lep pozdrav.

Če bo kdo, kje zasledil takšno odprto pismo-vabilo-prošnjo, bom temu poskusu ljubiteljskega no budget filma dodelil večjo oceno. Ker takrat si jo resnično zasluži. Ali pa tudi ne. Zakaj bi, če recimo zrežiraš, igraš ali napišeš scenarij zastonj, to potem naredil porazno. Toliko dostojanstva pa ima vsak – hja, razen če ne znaš, potem pa je bolje da vse skupaj pustiš. Jaz sem še vedno mnenja, da vse skupaj le gre za še en lepo izpeljan internetni nateg. Rezultat pa je le ogromen zaslužek “revnih” ustvarjateljev.

OCENA: +1

celoten film ( 4. deli)

Berlin Calling

Naslov: Berlin Calling - Leto: 2008 - Država: Nemčija - Žanr: Komedija, Drama, Glasba - Dolžina: 100 min. - Režija: Hannes Stöhr - Igrajo: Paul Kalkbrenner, Rita Lengyel, Corinna Harfouch, Araba Walton - imdb

Ko sem sprva opazoval glavnega igralca pri komponiranju svoje techno muzike, sem takoj pomislil “ta igralec pa se res ni pripravil na svojo vlogo. Saj drugega ne dela poleg računalnika, kot pa vsake toliko časa pritisne eno tipko ali obrne en gumb. In to tri minute! Tako se pa pač ne ustvarja glasba, pa naj bo še tako enostavno posemplana. No, kasneje sem ugotovil, da je Paul Kalkbrenner renomirani DJ. Torej, še en dokaz za čistokrvnega rokerja, da ta zvrst glasbe ne bo nikoli zame. Če o glasbi oz. glasbenikih sploh lahko govorimo?
Potem si lahko tudi mislite, kako mi je bil všeč film, kjer se vsakih pet minut prižge pralni stroj – ožemanje. Ampak, imel sem veliko upanja. Zakaj pa ne. It's All Gone Pete Tong ni bil slab. Hannes Stöhrs pa je ime režiserja, kateri še me ni razočaral. Največje razočaranje ni bila že stokrat videna zgodba umetnika, ki pade pod pritiskom uspeha. Saj veste – droge, eskapade, afere... Niti že stokrat videni psiho “dvoboj” med pacientom in psihiatrom – ženska seveda. Ne, največje razočaranje je bil “embargo” nogometa. Niti besedice o porazu Bayerna ali Hattricku Novakoviča, pa čeprav je glavni akter vsaki drugi kader menjaval nogometne drese kakšnega kluba ali reprezentance.
DJ Ickarus (ja, verjetno simbolika) je svoj novi album hotel nasloviti z naslovom "Titten, Techno & Trompeten", vendar mu založba “predlaga” raje komercialni, bolj dostopen naslov “Berlin Calling”. Ironično, tudi Hannes Stöhrs je do sedaj svoje filme naslavljal v angleškem jeziku, pa čeprav tega jezika ne zasledimo v filmih.

OCENA: +2

Stone of Destiny

Naslov: Stone of Destiny - Leto: 2008 - Država: Kanada, VB - Žanr: Komedija, Avantura- Dolžina: 98 min. - Režija: Charles Martin Smith - Igrajo: Billy Boyd, Brenda Fricker, Charlie Cox, Ciaron Kelly, Kate Mara, Rab Affleck, Robert Carlyle - imdb

Ko nekdo omeni “krajo kamna” v filmu, se ve. Ti fantje bodo kradli dragulje, smaragde ali diamante. Heist film smo dobili, le da se tokrat ne bo kradlo nakita ter podobne dobrote, ampak veliki navaden kamen, težki 150 kg. Navaden? Za severne Britance… ups, Škote ne. Ta kamen modrosti…eh, pa kaj mi je danes. Se opravičujem, od vseh teh prizorih gradov in mostov sem že mislil, da sem v Harry Potterju. Ta kamen USODE je ponos vseh Škotov. Kamen nad katerim je sedel tisti, ki je hotel postati škotski kralj. Na žalost Škotov, vse do takrat, ko so Braveheartu odrezali glavo. Od leta 1296 se ta kamen namreč nahaja v Londonu.
To pa ne, so rekli mladi patriotski študentje, ki so se leta 1950 odločili pokazati nage riti Angležem, ter ukrasti ta kamen iz Westminster Abbeya in ga vrniti tja, kamor pripada. Na Škotsko.
Film, ki se je začel obetavno, proti koncu pa vedno bolj ponikal v TV vode mladinskih nadaljevank. Angleški humor imam rad, če pa je to tipičen Škotski humor, potem mi je jasno, zakaj je ta kamen vse do danes še vedno pod kraljičino ritjo.

OCENA: -3

The Horsemen

Ste vedeli, da Jonas Åkerlundov prvenec Spun drži rekord z največjim številom “cutov”. Prek 5.000 jih je bilo. Zato se je vsaj vizualno pričakovalo kar nekaj od njegovega klona znanih “lov na sadističnega serijskega morilca” filmov. Ampak tudi vizuelno in atmosferično The Horsemen ni dosegel kakšnega Seven ali Silence of Lambs. Kaj šele zgodbeno...Pristal je tam nekje ob The Ressurection z Christopher Lambertom. Tudi tukaj lahko pričakujete scenaristične “presežke”, klišejske like in končne, patetične twiste.
Dennis Quaid je detektiv. Mojster za izpuljene zobe. Kot vedno, je tudi tukaj samski oče. Vzgajanje otrok mu ravno ne gre od rok. Še posebej je z njim nezadovoljen njegov starejši sin. Ampak Quaid sedaj nima časa razreševati družinskih problemov, kaj šele obiskati sinovo sobo. Pojavljajo se perverzni umori. Kot da bi bil na delu sam Jigsaw. Ampak Jigsaw ni nikoli bil navdušen nad religijo, zato bo treba morilca poiskati nekje drugje. Na Quadovo srečo se čez pol ure filma javi že prva prostovoljka. Vendar jezdecov apokalipse je bilo štiri. Zato umori še bodo...
Starši - pazite na svoje otroke, če se začnejo pojavljati znaki drugačnosti. Postrižite jim lase, peljite jih na tekmo, vsake toliko časa pa jim pokažite eno nago babo na sliki, le toliko da zrasejo v prave moške. V drugačnem primeru se lahko izzide zelo neprijetno...

OCENA: +2

Era Uma Vez...

Naslov: Era Uma Vez... - Leto: 2008 - Država: Brazilija - Žanr: Romantični, Krimi, Drama - Dolžina: 117 min. - Režija: Breno Silveira - Igrajo: Rodrigo Costa, Luana Schneider, Thiago Martins, Vitoria Frate, Marcos Pitombo - imdb

V Braziliji nič novega, pomisliš ob začetkih filma Era Uma Vez... Ljudje so revni, radi igrajo nogomet, otroci imajo orožje, katerega uporabijo že ob vsaki mali priložnosti, mame s polno otrok so vedno samske… Vse po starem torej ob Copacabani. Priznam, to imamo v brazilskih filmih tudi radi. Zakaj potem tako majhna ocena? Ker je ves ta kriminal le uvod v ljubezensko romanco med bogatim dekletom in revnim kelnarjem. Prevara!
Angleški prevod Era Uma Vez... je Once Upon a Time in... Takšen naslov, pa vemo si lahko nadenejo le veliki filmi. Edinstveni v svoji državi. Če bi si kdo dovolil omeniti še “inspiracijo smo dobili iz Romea in Julije”, bi bilo že preveč. Ob teh besedah, bi film padel še bolj nižje.

OCENA: 2

Tokyo!

Naslov: Tokyo! - Leto: 2008 - Država: Francija, Japonska, Nemčija - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 112 min. - Režija: Michel Gondry, Léos Carax & Bong Joon-ho - Igrajo: Ayako Fujitani, Ryo Kase, Ayume Ito, Denis Levant, Jean-François Balmer, Renji Ishibashi, Teruyuki Kagawa, Yu Aoi & Naoto Takenaka - imdb

Kako težko se je vliti v homogeno metropolo Japonske, vemo že iz Lost in Translation ali Kirschblüten – Hanami. To so vedeli tudi trije režiserji, od katerih nobeden ni Japonec, ki so v svojih, fantazijskih pogledih predstavili mesto Tokio. Za razliko od podobnega, francoskega primera filma, so tukaj Michel Gondry, Leos Carax in Joon-ho Bong na srečo imeli več časa in svobode pri razvijanje vseh svojih kreativnih idej.
Kar nekoliko sem si oddahnil ob koncu prve epizode z naslovom „Interior Design“. Yes, Gondry je zopet našel svoj stil. Svojo zgodbo (mlad par si obeta novi začetek z vselitvijo v Tokio), katero si je sposodil iz stripa, je posnel na tako ljubeči način, da mu na koncu odkupimo čisto vse.
Leos Carax, francoski režiser, ki se po desetih letih zopet vrača je svojo inspiracijo našel nekje drugje.Kar je bila nekoč Godzilla je tokrat strah in trepet mesta nekdo drug. Človek iz kanalizacije, kot ga kliče javnost, je moški z dolgo rdečo brado s čudnim ponašanjem in še bolj čudno govorico. Po masakru, ki ga naredi, ga na sodišču brani francoski odvetnik. Odvetnik je le eden izmed treh, ki razumejo govorico neznanca oz. Merde, kot se predstavi.
Tako imenovani hikikomori je človek, ki živi izoliran od ostalega sveta. Junak zgodbe korejskega režiserja Joon-ho Bong se iz svojih prostorov ni premaknil že deset let. Do civilizacije ga povezuje le telefon in prejet denar, katerega po pošti dobiva od očeta. Kontakte z prinašalci hrane se izogiba, vse dokler se v njegov način življenja ne vmeša potres in prinašalka pic.
Čeprav ostala dva filma ne dosežeta Gondryjev biser kratkih filmov, je ta hommage mestu Tokio obvezen za vse privržence avantgardnega ali surealističnega filma, ki pa to na koncu vseeno ni. Je le dober primer odlične obrti sedme umetnosti.

OCENA: +4

Pranzo di ferragosto

Naslov: Pranzo di ferragosto - Leto: 2008 - Država: Italija - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 73 min. - Režija: Gianni Di Gregorio - Igrajo: Gianni Di Gregorio, Valeria De Franciscis, Marina Cacciotti, Maria Calì, Grazia Cesarini, Sforza Alfonso - imdb

Kar nekaj stereotipov velja za Italijane. Med drugimi tudi, da so nori in ponosni na svojo italijansko kuhinjo, katero jim z vso ljubeznijo pripravi njihova ljubljena “Mamma”. Hja, tudi to je znano, da se Italijani težko ločijo od svojega dragega doma in njihove mame.
Tako je tudi z Giannijem. Sam ni več med rosno mladimi, pa še vedno živi pri svoji materi, le da je v tem primeru kuhanje njegova stvar. Poleg oskrbe svoje mame je to pravzaprav vse kar Gianni počne. Zato denarja ni nikoli na pretek. Celo tako malo ga ima, da mora v času praznikov prevzeti delo varuškine. Lastnik njegovega stanovanja v centru Rima nima nikogar, ki bi za dva dni pazil na njegovo mater. Gianniju ne preostane drugega, kot pa prijazno gospo sprejme v svoje prostore. Vendar to ni vse. Zraven še pride lastnikova teta. Ko Giannijev zdravnik opazi, da se stanovanje spreminja v dom starejših, hitro izkoristi priložnost ter pripelje tudi on svojo mamo na počitnice. Seveda skupaj z navodili o predpisani hrani in zdravili. Štiri stare ženske skupaj na enem prostora je za Giannija skoraj preveč. Ampak z dobro kuhinjo, malo potrpežljivosti in kozarčkom vina, se tudi ta problem da rešiti.
Do sedaj je režiser Gianni Di Gregorio zaslovel le po svojih scenarijih. Predvsem film Gommora pove veliko o njegovi kvaliteti pisanja. V poznih 60-tih si je Di Gregorio zaželel tudi dela za kamero. Za svoj prvenec je nabiral navdihe kar iz osebnih izkušenj, zato se je verjetno počutil dovolj dober, da si je glavno vlogo dodelil kar sebi. To nalogo pa je opravil več kot odlično. Da bi tudi sam film izpadel odlično, pa mu manjka v sami dramaturgiji in minutaži. Tako so tudi vrhunci ali nepričakovani preobrati odšli na dopust.

OCENA: +2