nedelja, 22. februar 2009

Nothing But the Truth

Po osmih letih se je režiser Rod Lurie zopet našel tam, kjer se tudi najbolje znajde – pri političnih trilerjih. V The Contender je imela skrivnost Joan Allen, senatorka, ki je kandidirala za mesto podpredsednice ZDA. Tokrat je imela skrivnost Vera Farmiga, vendar le do dne, ko se v časopisih pojavi članek o njeni pravi identiteti. Članek je napisala Kate Beckinsale in izvira iz najbolj zaupnega urada – CIA. Kar se začne kot All the President's Men, se nekako sprevrže v sodno dramo, kakršno bi lahko napisal sam John Grisham. Vendar je film v prvi vrsti iz žanra “kdo je storilec?”, oz. v tem primeru, kdo je Beckinsalin vir, zaradi katerega gre raje sedet, kot pa izda njegovo ime. Lurie je tako prepričan v samo napetost tega vprašanja, da nam niti ne ponudi tipičnega zaporniškega življenja krhke belke. Saj veste – debela črnka pride k novi cimerki in z vzdignjenim glasom reče “yo white bitch, liži mi pičko!”
In pri tem vprašanju je tudi edina slaba točka filma, saj vsako izkušeno oko filmofila pozna prvo pravilo whodoneit filmov. Možen storilec mora biti v filmu tudi predstavljen, biti mora eden izmed tistih likov, za katerega si v začetku filma ne bi nikoli mislili, da je zmožen storiti ta dejanja. No, v Nothing But the Truth tega kandidata ni, zato je že po pol urah jasno, kdo je tisti zloglasni vir.
Med igralskim kadrom, bi predvsem izpostavil Alan Aldo, kot odvetnika s svojim krojačem. Vsaj za oskarjevo nominacijo bi bil dober, samo toliko da akademija pokaže malo dobre volje in podpre svobodo govora. R: Rod Lurie

OCENA: 4

Čeprav je film iz leta 2008 šel mimo vseh pomembnih filmskih nagrad, še ne pomeni da ga bom ignoriral tudi jaz. Ampak le toliko, da ne bo ostal čisto pozabljen in odvržen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar