Kaj bi bilo, če Španci ne bi imeli grozljivk? Španski film bi bil v totalni krizi, če to že ni.
Predlani jih je reševal El Orfanato, lansko leto je ta čast pripadala filmu [REC]. Grozljivka o TV reporterki, ki skupaj z njenim snemalcem spremljata rutinsko posredovanje gasilcev (katero se sprevrže v smrtonosno past) , je bilo tako dobro, šokantno in unikatno, da je Hollywood še isto leto posnel rimejk z naslovom Quarantine.
Na srečo se dobri horor filmi niso končali že pri Rec. El Rey de la montaña je čisto preprosta zgodba o nevidnem sovražniku. OK, zgodba v primerjavi z Ils ali Eden Lake ni nič novega, vendar še vedno dovolj napeta. Zopet sta žrtvi moški in ženska , katera pa tokrat nista par (čeprav pol ure pred začetkom groze, še kot popolna tujca seksata v javnem WCju).
Če Kralju hriba manjka originalnosti, pa to sigurno ne moremo reči za Los Cronocrímenes. Režiser Nacho Vigalondo nam dokaže, da za izvirno idejo ne rabimo veliko denarja. Priporočam hitri ogled filma, saj Američani že to leto planirajo snemanje svoje verzije, katera vedno posledično uniči tudi original.
Zelo veliko se je govorilo tudi o apokaliptični Tres días, kateri si je tudi prislužil nominacijo evropske filmske akademije. Ne bi se čudil, če tudi ta triler o zadnjih treh dnevih zemlje s potencialno zasnovo kultnega filma, dobi svojega ameriškega dvojnika.
Eskalofrío je še ena grozljivka iz tiste kategorije filmov, katerim moramo dati priložnost. Zgodba se vrti okoli Santiaga, fanta, ki se zaradi alergije na sonce z mamo preseli v nov, bolj temačen kraj. Na njegovo nesrečo se prav takrat začnejo dogajati nerešljivi umori, za katere postane Santiago glavni osumljenec.
La Habitacion De Fermat ali španska Kocka sem pogledal ravno včeraj. Tudi tokrat je v ospredju španski minimalizem, kjer se vse dogaja v enem prostoru. Človek, ki se spozna na dobre grozljivke je tudi Álex de la Iglesia, režiser kultnih in malo manj kultnih filmov Día de la bestia, El, Perdita Durango, La Comunidad... Tokrat je obrnil hrbet Španiji ter svoje vloge podelil John Hurtu in Eliah Woodu. The Oxford Murders je nezanimiv in predvidljiv izdelek mešanice Sherlock Holmesa in Da Vincijeve šifre.
Lansko leto je dobitnik prestižne nagrade Goya za najboljši film bil La Soledad, kar je le potrdilo moja namigovanja na krizo španskega filma. Škoda, da je tako pikantna tema, kot so teroristični napadi v Madridu, predstavljena na tako oddaljen in postranski način.
Pred kratkim je La Soledad s prestola vrgla religijska drama Camino, za katero se govori, da je dostojen naslednik tudi tistim najboljšim španskim filmom, ki v roke dobili nagrado Goya.
Za kandidaturo pri nominacijah tujejezičnega oskarja so Španci poslali La Girasoles ciegos. Drama postavljena v čas po državljanski vojni je bila posneta po znanem romanu Alberto Mendeza. Filma še nisem uspel pogledati, vendar se po branju nekaterih kritik, ogleda ravno ne veselim… 
Poleg Camino, The Oxford Murders in La Girasoles ciegos še je zadnji kandidat v kategoriji najboljši španski film bil Sólo quiero caminar režiserja Agustín Díaz Yanes, kateri je po neuspehu njegovega prejšnjega filma Alatriste sedaj izgubil vsak kredit, ki si ga je pridobil s filmom Sin noticias de Dios.
Tudi režiserja Iciar Bollain (Te doy mis ojos) in Emilio Martínez Lázaro (El Otro lado de la cama) nista znala ponoviti kvalitete, z njunima novima filmoma Mataharis in Las 13 rosas.
En la ciudad de Sylvia je film, ki se je predvajal na filmskem festivalu v Benetkah in govori o človeku, ki se po šestih letih vrne v kraj v katerem je spoznal žensko svojih sanj.
Predlani jih je reševal El Orfanato, lansko leto je ta čast pripadala filmu [REC]. Grozljivka o TV reporterki, ki skupaj z njenim snemalcem spremljata rutinsko posredovanje gasilcev (katero se sprevrže v smrtonosno past) , je bilo tako dobro, šokantno in unikatno, da je Hollywood še isto leto posnel rimejk z naslovom Quarantine.
Na srečo se dobri horor filmi niso končali že pri Rec. El Rey de la montaña je čisto preprosta zgodba o nevidnem sovražniku. OK, zgodba v primerjavi z Ils ali Eden Lake ni nič novega, vendar še vedno dovolj napeta. Zopet sta žrtvi moški in ženska , katera pa tokrat nista par (čeprav pol ure pred začetkom groze, še kot popolna tujca seksata v javnem WCju).Če Kralju hriba manjka originalnosti, pa to sigurno ne moremo reči za Los Cronocrímenes. Režiser Nacho Vigalondo nam dokaže, da za izvirno idejo ne rabimo veliko denarja. Priporočam hitri ogled filma, saj Američani že to leto planirajo snemanje svoje verzije, katera vedno posledično uniči tudi original.
Zelo veliko se je govorilo tudi o apokaliptični Tres días, kateri si je tudi prislužil nominacijo evropske filmske akademije. Ne bi se čudil, če tudi ta triler o zadnjih treh dnevih zemlje s potencialno zasnovo kultnega filma, dobi svojega ameriškega dvojnika. Eskalofrío je še ena grozljivka iz tiste kategorije filmov, katerim moramo dati priložnost. Zgodba se vrti okoli Santiaga, fanta, ki se zaradi alergije na sonce z mamo preseli v nov, bolj temačen kraj. Na njegovo nesrečo se prav takrat začnejo dogajati nerešljivi umori, za katere postane Santiago glavni osumljenec.La Habitacion De Fermat ali španska Kocka sem pogledal ravno včeraj. Tudi tokrat je v ospredju španski minimalizem, kjer se vse dogaja v enem prostoru. Človek, ki se spozna na dobre grozljivke je tudi Álex de la Iglesia, režiser kultnih in malo manj kultnih filmov Día de la bestia, El, Perdita Durango, La Comunidad... Tokrat je obrnil hrbet Španiji ter svoje vloge podelil John Hurtu in Eliah Woodu. The Oxford Murders je nezanimiv in predvidljiv izdelek mešanice Sherlock Holmesa in Da Vincijeve šifre.
Lansko leto je dobitnik prestižne nagrade Goya za najboljši film bil La Soledad, kar je le potrdilo moja namigovanja na krizo španskega filma. Škoda, da je tako pikantna tema, kot so teroristični napadi v Madridu, predstavljena na tako oddaljen in postranski način.
Pred kratkim je La Soledad s prestola vrgla religijska drama Camino, za katero se govori, da je dostojen naslednik tudi tistim najboljšim španskim filmom, ki v roke dobili nagrado Goya.
Za kandidaturo pri nominacijah tujejezičnega oskarja so Španci poslali La Girasoles ciegos. Drama postavljena v čas po državljanski vojni je bila posneta po znanem romanu Alberto Mendeza. Filma še nisem uspel pogledati, vendar se po branju nekaterih kritik, ogleda ravno ne veselim… Poleg Camino, The Oxford Murders in La Girasoles ciegos še je zadnji kandidat v kategoriji najboljši španski film bil Sólo quiero caminar režiserja Agustín Díaz Yanes, kateri je po neuspehu njegovega prejšnjega filma Alatriste sedaj izgubil vsak kredit, ki si ga je pridobil s filmom Sin noticias de Dios.Tudi režiserja Iciar Bollain (Te doy mis ojos) in Emilio Martínez Lázaro (El Otro lado de la cama) nista znala ponoviti kvalitete, z njunima novima filmoma Mataharis in Las 13 rosas.
En la ciudad de Sylvia je film, ki se je predvajal na filmskem festivalu v Benetkah in govori o človeku, ki se po šestih letih vrne v kraj v katerem je spoznal žensko svojih sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar