La Ventana

Carlos Sorin je tiste vrste režiser, ki rad pove zgodbe o malem človeku. O človeku na poti, katera se nam mogoče zdi nepomembna, a za njegove junake življenjskega pomena. Če se je še v njegovem najpopularnejšem filmu Historias Minimas (2002) posvetil kar trem različnim likom, katerih življenja se križajo nekje na cesti, se je v zadnjih dveh filmih posvetil predvsem posamezniku. V El Perro (2004) je revnemu prodajalcu nožev zadnje upanje postal podarjeni pes, s katerim bi naj bilo mogoče tudi zaslužiti. Še bolj reven je bil fant v El Camino de San Diego (2006). Ampak njemu ni šlo za denar, saj je svojo srečo že našel v drevesni korenini, zelo podobni njegovemu največjemu idolu Diego Armando Maradoni. Ko ta fant izve, da je Diego pristal v bolnici, se odloči s korenino na hrbtu odromati v daljno veliko mesto, da bi to korenino poklonil argentinski nogometni legendi. No, tudi v novem filmu La Ventana (okno) bo Sorin poslal nekoga na pot. Vendar ta pot ne bo dolga. Le po domačem polju. Hodil jo bo 80 let star moški, ki pričakuje obisk njegovega uspešnega sina. Sin je svetovno znani koncertni pianist, zato starec poskrbi, da je pred njegovim prihodom vse tako, kot je potrebno biti. Sam ne more veliko pomagati. Njegovo mesto je le ob oknu z razgledom na čudovita polja, katera skrivajo mnogo spominov. In čeprav se po zdravnikovih naročilih ne sme premakniti iz svoje sobe, se starec na skrivaj izmuzne svoji negovalki in še zadnjič sprehodi po svoji ljubljeni zemlji.
Film bo svojo premiero v Argentini doživel že naslednji mesec.