32/2002 - ONE FLEW OVER THE CUCKOO'S NEST (1975)

Naslov: One Flew Over the Cuckoo's Nest (Let nad kukavičjim gnezdom)
Leto: 1975
Država: ZDA
Žanr: Drama
Dolžina: 133 min.
Režija: Miloš Forman
Igrajo: Jack Nicholson, Louise Fletcher, William Redfield, Sydney Lassick, Brad Dourif, Christopher Lloyd, Will Sampson
www.imdb.com/title/tt0073486

Dobitnik petih oskarjev, med drugimi tudi za najboljši film. Oglejte si na novo obnovljen digitalni zapis iz osveženih elementov posnetka. Film temelji na romanu Kena Kenseya in je po ocenah poznavalcev najbolj dramatičen film vseh časov, z Jackom Nicholsonom v svoji najbolj znameniti vlogi.
Randle P. McMurphy (Jack Nicholson) se je zaljubil v petnajstletnico, vendar se vse zaplete ko ga obsodijo zaradi zapeljevanja mladoletne osebe. Da bi se izognil zaporu, se raje naredi norega in prepriča zdravnike, da ga pošljejo v umobolnico.
Ko svobodomiselni manjši prevarant pride v državno bolnišnico se njegov nalezljiv smisel za nerede spoprime z zatrto dnevno rutino. Na kocki je usoda vsakega pacienta. Razuzdan in neusmiljen, a pusti svoj pečat na gledalcu.

Vir: itivi.si

La Ventana

Carlos Sorin je tiste vrste režiser, ki rad pove zgodbe o malem človeku. O človeku na poti, katera se nam mogoče zdi nepomembna, a za njegove junake življenjskega pomena. Če se je še v njegovem najpopularnejšem filmu Historias Minimas (2002) posvetil kar trem različnim likom, katerih življenja se križajo nekje na cesti, se je v zadnjih dveh filmih posvetil predvsem posamezniku. V El Perro (2004) je revnemu prodajalcu nožev zadnje upanje postal podarjeni pes, s katerim bi naj bilo mogoče tudi zaslužiti. Še bolj reven je bil fant v El Camino de San Diego (2006). Ampak njemu ni šlo za denar, saj je svojo srečo že našel v drevesni korenini, zelo podobni njegovemu največjemu idolu Diego Armando Maradoni. Ko ta fant izve, da je Diego pristal v bolnici, se odloči s korenino na hrbtu odromati v daljno veliko mesto, da bi to korenino poklonil argentinski nogometni legendi. No, tudi v novem filmu La Ventana (okno) bo Sorin poslal nekoga na pot. Vendar ta pot ne bo dolga. Le po domačem polju. Hodil jo bo 80 let star moški, ki pričakuje obisk njegovega uspešnega sina. Sin je svetovno znani koncertni pianist, zato starec poskrbi, da je pred njegovim prihodom vse tako, kot je potrebno biti. Sam ne more veliko pomagati. Njegovo mesto je le ob oknu z razgledom na čudovita polja, katera skrivajo mnogo spominov. In čeprav se po zdravnikovih naročilih ne sme premakniti iz svoje sobe, se starec na skrivaj izmuzne svoji negovalki in še zadnjič sprehodi po svoji ljubljeni zemlji.
Film bo svojo premiero v Argentini doživel že naslednji mesec.

31/2002 - MOARTEA DOMNULUI LAZARESCU (2005)

Naslov: Moartea domnului Lazarescu (Smrt gospoda Lazarescuja)
Leto: 2005
Država: Romunija
Žanr: Drama
Dolžina: 150 min.
Režija: Cristi Puiu
Igrajo: Ion Fiscuteanu, Luminita Gheorghiu, Gabriel Spahiu, Doru Ana, Dana Dogaru
www.imdb.com/title/tt0456149

Gospod Lazarescu, 63-letnik, živi v stanovanju s tremi mačkami. Žena mu je umrla pred osmimi leti, hči se je preselila v Kanado. Tega večera se Lazarescu ne počuti najbolje; boji se, da se mu je znova vnel čir na želodcu, zato pokliče ambulantno vozilo. Med čakanjem si hoče bolečine lajšati z zdravili, vendar mu jih je zmanjkalo, zato pozvoni pri sosedih. Ti pa mu ne morejo pomagati. Ko Lazarescuja končno odpeljejo v bolnico, se njegove težave šele začnejo; najprej ga peljejo v napačno bolnico, potem mu ugotovijo napačno bolezen, povrh vsega ima opravka s tečnimi, ciničnimi in preutrujenimi zdravniki …

vir: liffe.si

Underworld: Rise of the Lycans

“konec je” pravi črnec ob koncu zmagovitega boja. Glavni junak zaskrbljujoče pogleda proti nebu in odgovori “ni še konec, to je še le začetek”.
Seveda je lahko biti pameten, če že veš, da so o tvojih potomcih že posneli dva filma. Rise of the Lycans je namreč prequel uspešnima predhodnikoma o boju med slabim in zlom oz. med vampirji in volkodlaki. Tokrat sem kot prvo rabil kakšnih 15 minut, da mi je izginil nasmešek z obraza, ko sem v vlogi glavnega in neuničljivega “junaka” videl Michael Sheena, katerega še vedno vidim kot Tony Blaira v Newcastle majici (Queen), nazadnje pa smo ga lahko videli kot TV voditelja Frosta v filmu Frost/Nixon. In če ste gledali vsaj enega od teh dveh filmov, potem veste da Sheen nikakor ni primeren za vlogo volkodlaka, ki bi prej pristajali kakšnemu Dwayne Johnsonu ali celo ostarelemu Stallonu. Še bolj pa ni primeren, za nesojeno ljubezen z vampirko Rhono Mitra, ki je kot hladna črnolaska nekako nadomestila Kate Beckinsale. To je opazil tudi njen oče, kralj vampirskega klana, in na hitro obsodil Lycana (kot se volkodlakom pravi) na smrt. Na žalost, si foter ni prebral naslova filma, saj bi tako vedel, da bodo Lycani vstali in zavzeli prestol nesmrtnih.
Če rečem da film sucks, pri tem ne bom mislil na kri. R: Patrick Tatopoulos

OCENA: +2

Nothing But the Truth

Po osmih letih se je režiser Rod Lurie zopet našel tam, kjer se tudi najbolje znajde – pri političnih trilerjih. V The Contender je imela skrivnost Joan Allen, senatorka, ki je kandidirala za mesto podpredsednice ZDA. Tokrat je imela skrivnost Vera Farmiga, vendar le do dne, ko se v časopisih pojavi članek o njeni pravi identiteti. Članek je napisala Kate Beckinsale in izvira iz najbolj zaupnega urada – CIA. Kar se začne kot All the President's Men, se nekako sprevrže v sodno dramo, kakršno bi lahko napisal sam John Grisham. Vendar je film v prvi vrsti iz žanra “kdo je storilec?”, oz. v tem primeru, kdo je Beckinsalin vir, zaradi katerega gre raje sedet, kot pa izda njegovo ime. Lurie je tako prepričan v samo napetost tega vprašanja, da nam niti ne ponudi tipičnega zaporniškega življenja krhke belke. Saj veste – debela črnka pride k novi cimerki in z vzdignjenim glasom reče “yo white bitch, liži mi pičko!”
In pri tem vprašanju je tudi edina slaba točka filma, saj vsako izkušeno oko filmofila pozna prvo pravilo whodoneit filmov. Možen storilec mora biti v filmu tudi predstavljen, biti mora eden izmed tistih likov, za katerega si v začetku filma ne bi nikoli mislili, da je zmožen storiti ta dejanja. No, v Nothing But the Truth tega kandidata ni, zato je že po pol urah jasno, kdo je tisti zloglasni vir.
Med igralskim kadrom, bi predvsem izpostavil Alan Aldo, kot odvetnika s svojim krojačem. Vsaj za oskarjevo nominacijo bi bil dober, samo toliko da akademija pokaže malo dobre volje in podpre svobodo govora. R: Rod Lurie

OCENA: 4

Čeprav je film iz leta 2008 šel mimo vseh pomembnih filmskih nagrad, še ne pomeni da ga bom ignoriral tudi jaz. Ampak le toliko, da ne bo ostal čisto pozabljen in odvržen.

30/2002 - ROMA, CITTA APERTA (1945)

Naslov: Roma, città aperta (Rim, odprto mesto)
Leto: 1945
Država: Italija
Žanr: Drama, Vojna
Dolžina: 100 min.
Režija: Roberto Rossellini
Igrajo: Aldo Fabrizi, Anna Magnani, Marcello Pagliero
www.imdb.com/title/tt0038890

Film temelji na zgodbi duhovnika in enega izmed voditeljev Upora v drugi svetovni vojni, ki so ga v vojnem Rimu ustrelili Nemci. Prvo Rossellinijevo delo po Mussolinijevi dobi je danes sinonim italijanskega neorealizma. Film, posnet s kamero iz roke in na lokacijah, kjer so se dogodki resnično zgodili, v veliki meri z neprofesionalnimi igralci, s svojo neposrednostjo daje občutek, da gre za življenje samo: ujeto, kakor se je zgodilo.

vir: kolnkista.org

FILMSKO LETO 2008 - VELIKA BRITANIJA

A Film with Me in It – Irska črna komedija, ki je pobrala kar nekaj nominacij Irskih filmskih nagrad.
Adulthood – nekakšno nadaljevanje filma Kidulthood iz leta 2006. Po šestih letih preživetih v zaporu, se Sam Peel (igra ga Noel Clarke, ki je tudi scenarist in režiser filma) vrne domov. Sedel je zaradi umora, za katerega se še vedno kuje maščevanje… Boy A – še eden iz tiste kategorije “bil sem mlad in nor, svoje sem odslužil, sedaj pa bi le rad živel normalno življenje, ker drugače dober človek”. Tokrat bi mladeniču skoraj uspelo. Našel službo, nove prijatelje in celo ljubezen…ampak le skoraj. Clubbed – kriminalna drama postavljena v začetke 80tih let prejšnjega stoletja, govori o osamljenem delavcu, kateremu se življenje obrne na glavo, ko se zaposli kot redar v nočnem klubu.
Dangerous Parking – tipična bridka komedija kot jo znajo delati Angleži, posneta tako, kot da bi gledal dolgo izpoved prikazana kot videospot. Problem ni parkiranje, ampak prekomerno uživanje alkohola.
Daylight Robbery – kako ukrasti milijon funtov iz Londonske banke, nam pokaže ta ne preveč posrečena kriminalka Paris Leontia.
Eden Lake – zaljubljeni par je odločen preživeti miren vikend ob jezeru. Tega ne more pokvariti tudi preglasna skupina lokalnih mladeničev. Pa vendar ima konfrontacija z njimi usodne posledice. Zadovoljen, tokrat tudi s koncem. Fifty Dead Men Walking – Ben Kingsley in Jim sturges sta glavna igralca v tej biografiji IRA pripadnika Martin McGartlanda.
Flashbacks of a Fool – Daniel Craig je v letu James Bonda, zaigral tudi kot propadli Hollywood igralec, kateremu smrt starega prijatelja pripelje nazaj spomine na njegovo otroštvo.
Genova – Po tragični smrti žene in matere, se Collin Firth in njegovi dve hčerki odselijo v Italijo. Premalo za provokanta Michael Winterbottoma.
God on Trial – TV drama o skupini židov zaprtih v Auschwitzu, ki so se zaradi svojega trpljenja odločili soditi samemu bogu.
Garage – tragična komedija postavljena na podeželsko Irsko, kjer je lokalni norček zaposlen na ne preveč delavni bencinski črpalki. Njegov šef mu čez počitnice dodeli mladega pomočnika, s katerim naš junak sklene nenavadno prijateljstvo. Good – O tej drami z Viggo Mortensenom kot profesorjem v času vzpona nacistov, bo verjetno več govora komaj to leto.
Happy-Go-Lucky – ne vem no, vendar zadnji izdelek odličnega Mike Leigha je meni njegov najslabši film zadnjih 15 let. Saj še vedno dober, vendar je bil pomp okoli glavne igralke enostavno prevelik. In če ti lik, okoli katerega se vse vrti, ni bil simpatičen, ampak enostavno tečen in nadležen, potem ne moreš ljubiti tudi samega filma. How to Be – komedija o mladeniču v življenjski krizi, kateri prepriča Kanadskega guruja za samopomoč, da postane njegov osebni življenjski trener.
Hunger – kopijo filma sem dobil še v trenutkih, ko je film bival nekje še v temi filmskega sveta. Zato nisem niti vedel, kaj naj pričakujem oz. kaj bom sploh dobil. Dobil sem veliko, čeprav posneto skoraj brez dialogov. Slike mučenj, boja za preživetje, mraza in lakote v zaporu, so bile preveč šokantne, da bi rabile besede. In Bruges – eden tistih filmov iz Britanije, ki je uspel tudi v Ameriki. Tako, da ga niso pozabili niti na koncu leta, ko se podeljujejo tiste glavne filmske nagrade. Pa čeprav je premiera filma bila februarja. Colin Farell in Brendan Gleeson sta poklicna morilca. Nova naloga ju pripelje v Belgijo. Tarča še ni določena, zato je čas da se spozna to starodavno mesto Bruselj. Incendiary – življenje ženske razpade na koščke, ko v samomorilskem bombnem napadu umreta njen mož in sin. Na srečo je tu Ewan McGregor, ki zna celiti rane.
Kisses – dva fanta na božič zbežita od doma, da preživela nepozabno noč v središči Dublina. Film je bil nominiran za najboljši Irski film leta, režiser Lance Daly pa je nagrado celo prejel.
Little Ashes – uf, to pa bo umetniški film. Na kupu so - slikar Salvator Dali, režiser Luis Bunuel in pisatelj Federico García Lorca. Film še je komaj začel svojo pot do slave.
Me and Orson Welles – tudi ta film bo svoje uspehe žel predvsem v tem letu. Filmi Richard Linklatera ne morejo iti kar tako neopazno mimo nas. Miss Pettigrew Lives for a Day – varuške, igralke, čenče, žurke, ljubezenske težave…ne spomnim se več, nekje proti koncu filma sem zaspal.
Outlander – mešanica med Bewulfom in 13 bojevnikom z vesoljcem Jim Caviezelom kot odrešenikom.
Outpost – kot v Predatorju, se skupina specialcev odpravi na navidezno lahko nalogo, če le ne bi bilo teh nadnaravnih sil (v tem primeru nacističnih duhov iz druge svetovne vojne).
RocknRolla – daleč od vrnitve starega Guy Ritchia. Shifty – triler je dobil kar pet nominacij za nagrade Britanskega neodvisnega filma. 24 ur v življenju preprodajalca drog.
Slumdog Millionaire – film okoli katerega se trenutno največ govori, zato nima pomena zraven še kaj dodajati kot le to – tudi meni eden najboljših lansko leto. Somers Town – črno-bela kronika sodobnega Londona v katerem sta ujeta dva fanta različnih ozadij. Tudi v novem filmu Shane Meadowsa (This is England), zopet blesti mladi Thomas Thurgoose. Son of Rambow - tudi tukaj je v ospredju prijateljstvo med dvema navidezno različnima karakterjema. Prvi del filma Rambo, je inspiracija dvema fantoma, da posnameta svojo verzijo tega filma. Zelo hvaljen, a zame vseeno preveč družinski. Stone of Destiny – še eden izmed tistih neodkritih malih biserov. Po 600 letih se kamen usode vrača na Škotsko, kjer mu je tudi mesto. Potrebno ga je le ukrasti…Summer – tako kot v Stone of Destiny, bomo lahko tudi tukaj videli izvrstnega Robert Carlyla. Najboljši škotski film leta.
The Bank Job – “resnična” zgodba o najdrznejšem ropu v Angliji, v katero bi naj bila vpletena tudi kraljeva družina. Če ne drugo, eden najboljših filmskih plakatov lanskega leta.
The Boy in the Striped Pyjamas – holokavst gledan skozi oči nedolžnega otroka, sina poveljnika koncentracijskega taborišča. Ker fant v novem okolju nima prijateljev, se spoprijatelji kar z judovskim fantom zaprtem v taborišču. The Cottage – Prejšnji film Paul Andrew Williamsa London to Brighton je meni bil eden najboljših tistega leta. The Cottage se začne kot povprečna kriminalka o ugrabitvi, konča se pa kot zelo krvava komedija.
The Crew – tipični britanski pogled na življenje v svetu kriminala.
The Escapist – Brian Cox služi dosmrtno ječo. Kar mu daje moč za preživetje, je njegovo hčerka, katero že leta ni videl. Odloči se pobegniti, vendar se v načrt vplete vse več zapornikov. The No 1 Ladies' Detective Agency – zadnji film Anthony Minghelle. Škoda, bil je odličen režiser. Na žalost, film o Bocvanski ženski, katera se odloči odpreti prvo žensko detektivsko agencijo v državi, nikakor ni na nivoju njegovih slavnih filmov.
Three and Out – komedije nisem gledal. Je niti ne mislim. No, nekaterim se je zdela zelo smešna, zato ni greh je omeniti.
Transsiberian – še eno odlično delo vedno boljšega Brad Andersona (El Maquinista, Session 9)
Na transsibirskem vlaku se ameriški par vplete v nevarno igro, ko se sprijateljita s skrivnostnim popotniškim parom.

Recenzije zdaj...

Ja nič, potrebno bo začeti. Že slaba dva meseca smo v letu 2009, zato je skrajni čas, da začnem malo pljuvati (upam, da čim manj) ali hvaliti zadnje pogledane filme. Še posebej, če se že pojavljajo tisti, ki imajo na koncu naslova letnico 2009. Takšni so še sedaj redki, predvsem taki, ki so vrženi kar direktno na DVD. Z drugimi besedami – zelo slabi.
Recenzije bom delil na dva dela.
- velike proračunske filme oz. tiste tipične Hollywoodske filme z velikimi zvezdami v glavnih vlogah – ne bi bilo fer do tistih resnično dobrih, če jih ne bi omenil, po drugi strani pa ne bi bilo fer do filmoljubov, kateri si z velikimi pričakovanji želijo pogledati kakšen obetaven film. Če ne drugo, jih vsaj nekdo ( v tem primeru moja malenkost) opozori na zelo slabe oz. povprečne filme. No, ti filmi bodo opisani zelo na kratko. V stavku ali dveh bom poskušal kar se da jasno ponuditi moje mnenje.
- neodvisne filme – takim filmom je tudi ta blog namenjen, zato je jasno, da se bom poleg vseh pomembnih “tehničnih” opisih, nekoliko bolj poglobil v sam film, kateremu bom sodil. Kot sem že napisal v samem uvodu - o teh filmih boste lahko brali komaj po objavi lestvice mojih najboljših lanskih filmih (najboljših 100). Še vedno je ogromno filmov za pogledati, zato verjetno do objave, ki bo nekje čez dva tedna, ne bodo vsi kandidati niti prišli v poštev. Filmi, pogledani po objavi najboljših filmov, se bodo šteli pod leto 2009.
Domačo evidenco gledanih filmov vodim že skoraj deset let. In že deset let ocenjujem filme z oceno od 1 – 5. Tako kot v šoli, le da si še tukaj pred številkami (ali za) dovolim postaviti še + ali -. Takšen način ocenjevanja bom prakticiral tudi na tem blogu.

In zakaj bi kdo spremljal filmski blog, kot jih je že na stotine? Zato, ker v Sloveniji ne obstaja blog, ki bi vam namignil na tisti najbolj skriti, unikaten in drzen film, za katere ne bi nikdar slišali. Jaz pa ne izpustim nobenega, to vam lahko obljubim. Kot da bi obiskali torrent stran z vsemi svežimi svetovnimi filmi, le da tukaj ne bo linkov do direktnega downloada.
Aja, na vrhu opisanega filma bo postavljena filmska klapa. Ena, dve ali tri - odvisni koliko si jih film zasluži.

Thick as Thieves

Heist film (znan tudi pod naslovom The Code) s toliko luknjami v zgodbi, kot jih ima pevec Seal na svoji faci. Morgan Freemanov (ki za sebe pravi “some people are born to steal shit”) lik se ironično piše Ripley, medtem ko se A. Banderas predstavlja kot Julien Dassin. Kot da nam režiserka filmov Deep Impact, The Peacemaker ali Pay it Forward, želi povedati “vem, da obstajajo boljše zgodbe na to temo, ampak naš film se vsaj zna pohecati” Pa ni smešno. Smešna je patetična romanca med Banderasom in blondinko, smešen je le končno twist in smešna je le bedna igra igralcev v nepremišljenih in nerealnih scenah, ki se iz minute v minuto le še nabirajo. Nič čudnega, da ta kriminalna komedija, še zdaj ni dobila svojega datuma v ameriških kinodvoranah. Če sploh bo kdaj… R: Mimi Leder

OCENA: 2

29/2002 - THE MAN WITH THE GOLDEN ARM (1955)

Naslov: The Man with the Golden Arm (Mož z zlato roko)
Leto: 1955
Država: ZDA
Žanr: Drama
Dolžina: 119 min.
Režija: Otto Preminger
Igrajo: Frank Sinatra, Eleanor Parker, Kim Novak
www.imdb.com/title/tt0048347

Odvisnost od drog je v Hollywoodu bila tabu tema, vse dokler ni Otto Preminger leta 1955 posnel to adaptacijo Nelson Algrenovega romana.Frank Sinatra igra profesionalnega delilca kart, ki po bivanju na hladnem želi začeti novo življenje kot bobnar v Jazz skupini. Vendar je njegove kariere že konec, še preden se je sploh prav začela. Druženje s starimi prijatelji, nevrotična žena in nesrečna ljubezen ga potisneta nazaj v svet drog.

FILMSKO LETO 2008 - FRANCIJA

Po abecednem redu in zelo na kratko...
Slike so pod desetimi filmi, katere ne smemo spregledati.

99 francs – hitro in pestro življenje publicista v vzponu. Režija Jan Kounen (Doberman).
Actrices – Samska igralka, ki hoče postati mati, se preveč zlije v lik ki ga igra. Posebna nagrada žirije na filmskem festivalu v Cannesu.
Amours d'Astrée et de Céladon, Les – najavljen kot zadnji film legendarnega Eric Rohmerja. Kostumska romantična drama ni na nivoju njegovih zgodnejših filmov. Mojster si zasluži boljši konec…
Belle personne, La – Ljubezenski trikotnik na pariški srednji šoli.
Bienvenue chez les Ch'tis – največja finančna uspešnica lanskega leta v Franciji. Komedija postavljena na sever Francije, v kraje o katerih veljajo sami negativni stereotipi. Na novo priseljeni poštni uslužbenec se prepriča v obratno… Chansons d'amour, Les – mjuzikl o treh ljubezenskih parih živečih v Parizu. Priporočljivo.
Chasseurs de dragons – uspešna risanka o dveh lovcih na zmaje.Crime est notre affaire, Le – Adaptacija Agathe Christie. Ženska je priča umora, vendar nikjer ni trupla. Nobeden ji ne verjame, razen naše glavne junakinje. Lov na morilca se lahko prične.
Dante 01 – Znanstveno-fantastična bedarija od človeka, ki je nekdaj snemal filme kot so Delicatessen ali La Cité des enfants perdus. Na srečo ne mislim na Jean-Pierre Jeuneta.
Dernier gang, Le – resnična zgodba o vzponu in padcu nepomembnega kriminalca. Režija Ariel Zeitoun (Yamakasi)
Deux jours à tuer – novo delo velikega režiserja Jean Beckera. Zgodba o moškem na poti do samouničenja.
Deuxième souffle, Le – hja, tudi Francozi ga kdaj pa kdaj lomijo. Predelava kultne kriminalke J. P. Melvilla z Daniel Auteuilom in Monico Bellucci v glavnih vlogah.
Empreinte de l'ange, L' – Drama o ženski, ki na praznovanju rojstnega dne v sedemletni deklici spozna svojo davno pogrešano hčerko.
Ennemi intime, L' – Spremljanje Francoskega vojaškega voda med alžirsko vojno za neodvisnost. Od režiserja Florent Emilio Sira (Nid de guêpes, Hostage) pričakoval nekoliko več.
Ennemi public n°1, L' – zelo pričakovana biografija razvpitega gangsterja Jacques Mesrina, katerega je odlično upodobil Vincent Cassel. Podobno kot biografija Soderberghove Che Guevare je tudi ta film razdeljen na dva dela. Drugi del se imenuje Instinct de mort, L'. Ali pa je ravno obratno? Entre les murs – Glavna nagrada v Cannesu, nominacija za oskarja in zlati globus. Film je osvojil skoraj vse, kar francoski film lahko. Le moj blagoslov še more dobiti… Sama premisa (učitelj proti svojim težavnim nezadovoljnim učencem) mi ravno ne diše, vendar Laurent Canteta enostavno ljubim. Faubourg 36 – nova komedija režiserja Christophe Barratierja (Les Choristes) je postavljena v 30-ta leta prejšnjega stoletja in govori o neuspešni teaterski skupini.
Femmes de l'ombre, Les – če so lansko leto Danci, Nizozemci in Norvežani uspešno predstavili svoje neustrašne člane odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno, potem Francozi ne morejo zaostajati. Kot že vemo iz Alo Alo – francoski uporniki so bile ženske. Tokrat s Sophie Marceau na čelu.
Fille de Monaco, La – Dramedija o pariškem odvetniku, ki se odpravi v Monako branit žensko obtoženo umora. Dve Cezar nominaciji za igralske dosežke.
Fils de l'épicier, Le – disfunkcionalna družina po francosko. Antoine se po desetih letih vrne domov na vas, kjer mora zaradi bolezni očeta prevzeti posel majhne trgovine.
Frontière(s) – grozljivka v stilu Žage ali Hostela je našla svoje množične gledalce tudi izven Francije.
Graine et le mulet, La – Lansko leto je film na podelitvi Cezarjev bil izbran za najboljši francoski film. Severno afriška družina je postavljena na preizkušnjo, ko se 60 let stari “glava” družine odloči imeti restavracijo na ladji. Heure d'été, L' – od Olivier Assayasa smo dobili pretresljivo dramo o dveh bratih in sestri, ki so prisiljeni se odreči svojih otroških spominov v obliki družinske lastnine, da bi zavarovali nasledstvo nedavno umrle matere. Il y a longtemps que je t'aime – okoli tega filma se je govorilo le o izvrstni Kristin Scott Thomas. Zgodba o vrnitvi v “normalo” ženske (Thomas), ki je mnoga leta prebila v zaporu, me je pustila hladnega. Še posebej površen in nerealen konec, na katerega se je naslanjal celoten film. Naissance des pieuvres – ta trikotnik pikantnosti, žicanja in nedolžnega igranja med tremi mlademi dekleti, mi je že bil bolj všeč..
Martyrs – Ne ravno veliko, ampak vsaj za eno dobro grozljivko na leto, so Francozi že dobri. No, lanski oz. letošnji (film je v Franciji izšel bolj proti koncu leta) naslov je Martyrs. Veselim se na žensko, ki hoče krvavo maščevanje tistim, ki so ugrabili in zlorabili njenega sina. MR 73 – Rahlo razočaranje Olivier Marchala po odličnem 36 Quai des Orfèvres. Daniel Auteuil kot izrabljeni policaj, ki dobi še zadnjo priložnost, ko mora obvarovati žensko pred kmalu svobodnim morilcem njenih staršev.
Paris – mozaik najrazličnejših likov in zgodb, gledanih iz okna na smrt bolnega moškega. Cédric Klapischeva romantična drama je letos nominirana za najboljši francoski film.
Peur(s) du noir – animirana serija štirih grozljivih zgodbic. Prva še dobra, potem pa vedno slabše…
Plages d'Agnès, Les - Agnès Varda in njen avtobiografski dokumentarec.
Premier jour du reste de ta vie, Le – pet ključnih dni v življenju povprečne družine. Cezar nominacija. Question humaine, La – nacisti, Židi, biznis, bla bla bla…
Renard et l'enfant, Le – družinska moderna pravljica o deklici njenem prijateljstvu z lisico.
Roman de gare – psihološka drama kot jo vejo delati le Francozi. Nekje v senci Ozonovega Swimming Poola, išče pisatelj v senci uspešne pisateljice nove navdihe za naslednjo knjigo.
Sagan – Biografija Francoise Sagan v produkciji Luc Bessona.
Séraphine – še ena biografija, tokrat o slikarju Séraphine de Senlis. Cezar nominacija za naj film.
Témoins, Les – priča smo skupini prijateljev in njihovim homoseksualnim aferam ter pojavljanju prvih primerov okužbe HIV v Franciji.
Un baiser s'il vous plaît – romantika med dvema neznancema, ki v dolgi noči, vedno bolj spoznavata, da pripadata drug drugemu.
Un conte de Noël – verjetno drugi najboljši francoski film lanskega leta po Entre les murs. Catherine Deneuve in njena družina pri družinskem božičnem srečanju. Un secret – stari maček Claude Miller, ki me je že tolikokrat navdušil s svojimi psihološkimi dramami, me s skrivnostno povest o fantu in njegovem sumu, da ima še starejšega brata, ni ravno prepričal.
Versailles – v Un Secret smo med glavnimi vlogami lahko videli hčerko slovitega Gerard Depardieua – Julie. Njegov tragično preminuli sin Guillaume, pa je svojo zadnjo vlogo odigral prav v tem filmu, za katerega je tudi nominiran za Cezarja.
Voyage du ballon rouge, Le – Veliko se je govorilo o tem poklonu kratkega filma Le Ballon Rouge iz leta 1955 Tajvanskega režiserja Hou Hsiao-hsien z Juliette Binoche v glavni vlogi. Za moje pojme preveč…

FILMSKO LETO 2008 - ŠPANIJA

Kaj bi bilo, če Španci ne bi imeli grozljivk? Španski film bi bil v totalni krizi, če to že ni.
Predlani jih je reševal El Orfanato, lansko leto je ta čast pripadala filmu [REC]. Grozljivka o TV reporterki, ki skupaj z njenim snemalcem spremljata rutinsko posredovanje gasilcev (katero se sprevrže v smrtonosno past) , je bilo tako dobro, šokantno in unikatno, da je Hollywood še isto leto posnel rimejk z naslovom Quarantine. Na srečo se dobri horor filmi niso končali že pri Rec. El Rey de la montaña je čisto preprosta zgodba o nevidnem sovražniku. OK, zgodba v primerjavi z Ils ali Eden Lake ni nič novega, vendar še vedno dovolj napeta. Zopet sta žrtvi moški in ženska , katera pa tokrat nista par (čeprav pol ure pred začetkom groze, še kot popolna tujca seksata v javnem WCju).
Če Kralju hriba manjka originalnosti, pa to sigurno ne moremo reči za Los Cronocrímenes. Režiser Nacho Vigalondo nam dokaže, da za izvirno idejo ne rabimo veliko denarja. Priporočam hitri ogled filma, saj Američani že to leto planirajo snemanje svoje verzije, katera vedno posledično uniči tudi original. Zelo veliko se je govorilo tudi o apokaliptični Tres días, kateri si je tudi prislužil nominacijo evropske filmske akademije. Ne bi se čudil, če tudi ta triler o zadnjih treh dnevih zemlje s potencialno zasnovo kultnega filma, dobi svojega ameriškega dvojnika. Eskalofrío je še ena grozljivka iz tiste kategorije filmov, katerim moramo dati priložnost. Zgodba se vrti okoli Santiaga, fanta, ki se zaradi alergije na sonce z mamo preseli v nov, bolj temačen kraj. Na njegovo nesrečo se prav takrat začnejo dogajati nerešljivi umori, za katere postane Santiago glavni osumljenec.
La Habitacion De Fermat ali španska Kocka sem pogledal ravno včeraj. Tudi tokrat je v ospredju španski minimalizem, kjer se vse dogaja v enem prostoru. Človek, ki se spozna na dobre grozljivke je tudi Álex de la Iglesia, režiser kultnih in malo manj kultnih filmov Día de la bestia, El, Perdita Durango, La Comunidad... Tokrat je obrnil hrbet Španiji ter svoje vloge podelil John Hurtu in Eliah Woodu. The Oxford Murders je nezanimiv in predvidljiv izdelek mešanice Sherlock Holmesa in Da Vincijeve šifre.
Lansko leto je dobitnik prestižne nagrade Goya za najboljši film bil La Soledad, kar je le potrdilo moja namigovanja na krizo španskega filma. Škoda, da je tako pikantna tema, kot so teroristični napadi v Madridu, predstavljena na tako oddaljen in postranski način.
Pred kratkim je La Soledad s prestola vrgla religijska drama Camino, za katero se govori, da je dostojen naslednik tudi tistim najboljšim španskim filmom, ki v roke dobili nagrado Goya. Za kandidaturo pri nominacijah tujejezičnega oskarja so Španci poslali La Girasoles ciegos. Drama postavljena v čas po državljanski vojni je bila posneta po znanem romanu Alberto Mendeza. Filma še nisem uspel pogledati, vendar se po branju nekaterih kritik, ogleda ravno ne veselim… Poleg Camino, The Oxford Murders in La Girasoles ciegos še je zadnji kandidat v kategoriji najboljši španski film bil Sólo quiero caminar režiserja Agustín Díaz Yanes, kateri je po neuspehu njegovega prejšnjega filma Alatriste sedaj izgubil vsak kredit, ki si ga je pridobil s filmom Sin noticias de Dios.
Tudi režiserja Iciar Bollain (Te doy mis ojos) in Emilio Martínez Lázaro (El Otro lado de la cama) nista znala ponoviti kvalitete, z njunima novima filmoma Mataharis in Las 13 rosas.
En la ciudad de Sylvia je film, ki se je predvajal na filmskem festivalu v Benetkah in govori o človeku, ki se po šestih letih vrne v kraj v katerem je spoznal žensko svojih sanj.

28/2002 - THE MATRIX (1999)

Naslov: The Matrix (Matrica)
Leto: 1999
Država: ZDA
Žanr: Avantura, Akcija, znanstveno-fantastika
Dolžina: 136 min.
Režija: Andy Wachowski, Larry Wachowski
Igrajo: Keanu Reeves, Laurence Fishburne, Carrie-Anne Moss, Joe Pantoliano, Hugo Weaving
www.imdb.com/title/tt0133093

Resničnost: ta svet je prevara, prevara strojev z umetno inteligenco, ki nas kontrolirajo. Halucinogene akrobacije. Vrhunske akcijske scene. Keanu Reeves in Laurence Fishburne vodita borbo za osvobajanje človeštva v Matrici, cyber akciji katero boste gledali vedno znova in znova.Brata Wachowski (Bound) sta napisala zgodbo, ki vas ne pusti mirne, zgodbo polno posebnih efektov, film, ki vas bo popeljal v matrico.
Neo (Keanu Reeves) že vse življenje išče odgovor na to vprašanje. Muči ga, ne gre mu iz glave, obseden je z njim. Prepričan je, da mu odgovor lahko da Morfej (Laurence Fishburne), oseba, ki jo pozna samo iz legende, skrivnosten lik, ki naj bi bil najnevarnejši mož na svetu.
Neo spozna Trinity (Carrie-Anne Moss), lepotico, ki ga popelje v drug svet, v katerem končno sreča Morfeja. Tu se morajo Neo, Morfej in Trinity spopasti z zlobnimi, prebrisanimi tajnimi agenti, ki jim strežejo po življenju. Ko Neo izve resnico o matrixu, postane odločilen vsak njegov korak, vsak trenutek, vsaka njegova misel.
To je resnica, ki ga lahko stane ne le življenje, ampak še nekaj dragocenejšega.

vir: cangura.com