Kratki film: Teeth

Režija: John Kennedy & Ruairí O'Brien

Prva slika: Brad Pitt x3

Rečemo si kaj hočemo, Brad Pitt zna izbrati filme. Ali pa je ravno obratno. Ko scenarij/režiser obeta, se nabavi Pitta. Kakorkoli, tudi v prihodnje bo še vedno snemal pridno, verjamem, zopet zelo uspešno.

V Moneyballu, ki je mimogrede zelo vroč kandidat pri oskarjih, igra nekega bejzbolskega Zahoviča. Režijo je vodil Bennett Miller, ki je zaslovel z biografijo Capote (k filmu je ponovno povabil tudi P. S. Hoffmana). Sam od te (verjetno) tipične ameriške »Based on A True« zgodbe niti ne pričakujem veliko. Še najboljši bejzbol film mi je Field of Dream, kjer pa se na srečo ne maha veliko s palico.

Iz druge roke lahko povem, da je ta fotka, kjer Pitt prestrašeno beži, narejena v Glasgowu. Ravno takrat,  ko se je Maribor (že spet sem pri njih, čeprav sem v nedeljo navijal za Muro – brez skandiranja »ubij štajerca!«, ker to nekak ne bi bilo logičnoJ) uspešno kosal z Rangersi. Pitt drugače beži pred hordo zombijev (poglejte si ta zelo hecen bootleg posnetek s snemanja). To visoko-proračunsko horor zombijado, ki bazira po zelo spoštovani noveli Maxa Brooksa z naslovom World War Z, bo režiral človek zaupanja. Marc Forster ima za sabo Monster's Ball, Te Kite Runer, Stranger That Fiction… , z zombiji pa itak ne moreš zajebati.

Andrew Dominik (Chopper) je edini režiser, ki opazi, da je Pitt veliko večja faca s črnimi lasmi. Prav tako je Dominik režiser, ki je do sedaj ustvaril Pittovo najboljšo vlogo. The Assassination of Jesse James je odličen film, prav tako Pitt. Tokrat si Pitt še za nameček poliže nazaj lase, namesto pištole vzame v roke raje šibrovko, in že veselo krene proti novim dogodivščinam naprotiJ

Aja, naslov filma je Cogan's Trade.

Še vedno pa ni znano, kaj se bo zgodilo z filmom The Lost City of Z, ki naj bi ga režiral James Gray (Two Lovers, e Own the Night…) in kjer naj bi Pitt igral angleškega raziskovalca za skrivnostno izgubljenim mestom v srcu Amazonke. 

Tedenska izbira (2)

Hwanghae (The Yellow Sea)

Drugi film Hong-jin Naja (Chaser) me ni razočaral. O kakšni kvalitetni reprizi režiserjevega prvenca nisem niti pomišljal, nisem si niti upal. Sem pa molil za odlično režiran, pametno spisan, spretno in duhovito posnet, nadpovprečen korejski epski (dolg kar 157 minut) film. In to sem tudi dobil. Top 10 leta 2011. ****

Don't Be Afraid of the Dark

Ta je še pred časom kar obetal (imdb ocena ter razne insajder kritike). Verjetno zaradi tega, ker ga še nikjer ni bilo moč videti. Obetal je Guy Pearce, dvomili smo v Katie Holmes. Obetal je scenarist Guillermo del Toro, dvomili smo v režiserja Troya Nixeya. Obetala je zgodba/videz a la Panov labirint, dvomili smo v originalnost in proračun… Na koncu, so se na žalost dvomi uresničili, le puhla Katie Holmes je bila boljša od smešno slabega Pearcea. ****

Almanya - Willkommen in Deutschland

Ta nemški hit film leta (logično) me je spominjal na drugi del East is East, ki je letos izšel pod naslovom West Is West. Tudi tam se patriarhalni gastarbajter odloči naučiti svoje potomce od koder prihajajo, jim spomniti na domače korenine. Med tem pa smo seveda priča obveznemu skoku nazaj, v čas, ko se je reklo: »guten tag, Nemčija«. Ja, tako kot v Solinu, le da tukaj Italijane zamenjajo Turki. Pa saj sem rekel »logično«. ****

Terri

John C. Reilly poleg Cyrusa sreča še Terrija. Pravzaprav je Terri le nekaj let mlajša verzija Cyrusa. Ista teža, isti karakter, ista izoliranost od ostalih… in seveda isti čudak, ki ga težko sprejme celo sam Reilly. Sundance – tekmovalni program. ****

Les femmes du 6ème étage (The Women on the 6th Floor)

Ta francoski film, ki si bo ga moč pogledati tudi na letošnjem Liffu, bi lahko bil tudi Le locataire. Pa ni, ista je le stara stavba z obvezno »vratarko« na hodniku. Lahko bi bil tudi La comunidad. Pa ni, iste so le španke, ki namesto kovčka polnega denarja iščejo le srečo, denar in dobrega gospodarja. Aha, potem pa bi lahko bil The Remains of the Day? Eh, pozabil sem omeniti, da tukaj gre le za tipično francosko, lahkotno romantično komedijo. ****

Melancholia

Še vedno zagovarjam teorijo, v kateri se poroka med psihično labilno Kirsten Dunst (palma v Cannesu) in tiho-kot-rit ženinu, v resnici sploh ni zgodila. Mislim se je, vendar le zaigrano, organizirano s strani Dunstonove sestre in njenega moža. Zakaj? Mogoče zaradi tega, da si Kirsten D. vsaj malo zbega misli. Kajti, »že od nekdaj je vedela«, da prihaja konec sveta. **** 

Toast

Če bi to bila vsaj zgodba tistega, ki je v toastu našel podobo Jezusa… Ne, toast je le nekaj, kar otrok delavskega razreda najde vsak dan na svojem krožniku. Čeprav je tako nadarjen za kuhinjo, kot podgana v Ratatouille, ga strogi oče uči drugače. Vse dokler se ne pojavi Helena Bonham Carter, ki zopet boleha za igralsko hiperaktivnostjo. Nostalgični spomin v stilu veliko boljšega Sixty Six. ****

The Human Resources Manager

Eran Riklis ni kar neko ime. Za sabo ima namreč dva zelo dobra filma. The Syrian Bride in Etz Limon. Prav zaradi tega mi je čudno, da je tokrat ostal tako neopazen. Pa čeprav je skasiral nagrado za najboljši izraelski film leta in se kasneje potegoval za tujejezičnega oskarja. Njegov road film od Izraela do Romunije, kamor naj bi neki sindikalist šel pokapat njihovo delavko, se je ljudem zdel pač nič posebnega. Tudi meni… ****

The Ledge

Zaradi ogromne stopnje depresivnosti in poskusa samomora, bi človek pomislil, da je govora o slovenskem filmu. Skozi celoten film upamo, da vzroki za poskus samomora, mladeniču ne tičijo v ženski. Še posebej ne v ženski, ki jo je spoznal pred kratkim. Veliko bolj bi bilo verjetno, če bi z mladeničem na robu pogube, zamenjal policist T. Howard. Njegove osebne težave so veliko bolj pretresljive. No, za razliko od slovenskega filma, pa se ameriški vsaj končajo srečno. Ali pa tokrat ne? ****

La nostra vita

La nostra vita spada pod stari greh, ki sem si ga moral ogledati. Že zaradi tega, ker je Elio Germano lani prejel zlato palmo, za svojo vlogo vdovca in očeta treh otrok. Nekaj pričakovanih momentov, nekaj žalostnih, nekaj romantičnih… Veliko ne bi zamudil. ****

Spomni se pozabljene klasike (1)

taborišče

Odgovor bo sledil ob naslednji številki (drugi teden) rubrike "spomni se pozabljene klasike":) Če seveda prej ne boste ugotovili...

Top 10 - dan v naslovu

Tale prispevek bi se veliko bolj prilegel na blogu kolega Sadaka. Sedem dni v tednu za filmsko platno št. 7. Zdaj je kar je. Tale tema se pač imenuje “top 10”, zato bom z dnevi zajadral kar v naslednji teden, vse tja do ponovne srede.

Stormy Monday (v ponedeljek se gostilničar Sting po noirovsko spoprime z gangsterjem T. L. Jonesom) - If It's Tuesday, This Must Be Belgium ( v torek se skupina turistov, ki se odpravijo na potovanje po Evropi, ustavi v Belgiji) - Big Wednesday (na veliko sredo je za coming-of-age surferje val največji) - Thursday (v četrtek ujame bivšega kriminalca odštekana preteklost) - Friday (v petek je čisto običajen dan v črnskem nejberhudu) - Saturday Night Fever (v soboto v disku pleše Travolta) - Sunday (v nedeljo se srečata dva in postaneta naj Sundance film leta) - Monday (v ponedeljek se japonski Tarantino zbudi brez spomina) - Marti, dupa craciun (Tuesday, After Christmas) (v torek se oče in mož preseli k svoji ljubici) - A Wednesday (v sredo prebrisanec po Mumbaju nastavi pet bomb)

Napovednik: Jodaeiye Nader az Simin

Še vedno čakamo na "proper" podnapise! Še toliko bolj, ker se ta dobitnik zlatega medveda ni znašel na Liffovem seznamu. Škoda, iz zanesljivih virov se namreč govori, da je ta film režiserja Asghar Farhadija celo boljši od njegovega prejšnjega Darbareye Elly, kateremu sem pred dvema letoma pristavil oceno pet (5) in ga na koncu leta postavil zelo visoko na končno letno lestvico najboljših filmov. Zaradi incidenta z Jafar Panahiem, se Akademija verjetno ne bo omehčala, ter oskarja ponudila v roke Iranu, a nesporni kvaliteti se pač ne gleda v zobe... Ločitev po iransko.

TV vikend: 21.10. - 23.10. 2011

SLO 2, 21. 10. 201121:40 - 23:40

Katin (Katyn)

 

Kanal A, 23. 10. 2011 22:20 - 01:00

Pisma iz Iwo Jime (Letters From Iwo Jima)

SLO 2, 23. 10. 2011 23:30 - 00:50

Izdaja (Betrayal)

POP TV, 23. 10. 2011 21:30 - 23:30

Čez progo (Rails and Ties)

SLO 1, 22. 10. 201114:25 - 16:05

Zvijače (Sztuczki)

Tedenska izbira

V prihodnje se bom zopet vrnil k staremu, že preverjenemu načinu objavljanja. Tako bom spet objavljal novice o prihodnjih indie izdelkih, novih napovednikih ali prvih slik težko pričakovanega filma. Vmes bo prostora še za kratko priporočilo o vikend filmih na TV-ju, kakšnemu kratkemu filmu, novic s festivalov, top 10 lestvici določene zvrsti ali le za spomin na spregledano/pozabljeno klasiko. Seveda pa ne bom pozabil na opis zadnjih gledanih filmov, tedensko poročilo x5. Zaradi zamujenega objavljanja bom tokrat v treh delih razdelil 30 filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali moja zadnja dva filmska meseca.

Le gamin au vélo (The Kid with a Bike)

Nič novega na relaciji bratov Dardenne. Njune zgodbe so še vedno minimalne, enostavne ter predvsem življenjske. In ja, nič kaj prida vesele. Tako kot ta, kjer oče noče več videti svojega sina s kolesom, ta pa najde zatočišče pri neki neizkušeni samici. ****

Ovsyanki (Silent Souls)

Če zopet omenim minimalizem, pa tokrat res mislim dobesedno. Še najbolj živa v tem ruskem road filmu, ki je med drugim pobral kar nekaj nagrad v Benetkah, je mrtva žena, katero njen tradicionalni mož pospremi na zadnjo pot. ****




The Guard

To vemo že vsi: film, v katerem se pojavi tudi Katarina Čas, kot hrvatica na
lovu za vizo. Ne se bati, slovenska naveza ne pokvari filma, niti ga ne
izboljša. Za kaj takega je B. Gleeson enostavno preveč dober, ko s svojim
črnim buddyem Cheadlom, lovi intelektualne (ni hec) prekupčevalce mamil. ****



Snowtown

Kaj dobrega ravno ne bom povedal, če povem, da mi je ta resnična zgodba o psihopatskem serijskem morilcu celo boljša od zelo podobnega Animal Kingdom. AK mi pač ni tako sedel, kot bi mi lahko, kot sem upal. Zato pa si nisem kaj dosti obetal od tega filma, heh, in že je tu najboljši avstralski film leta. ****

Win Win

Ob Thomasu McCarthyu (The Visitor, The Station Agent) lahko vedno pričakujemo le eno. Zelo dober film, nikakor pa ne najboljši film leta. McCarthy je ziheraš. Tipični indie dramaš, ki nikoli ne pove preveč, ki svojim igralcem da zanimive like in ki raje vse skupaj hitro konča, še preden postane dolgočasno. Tam v Belgiji (glej prvi film zgoraj) je baba herbala kolesarja, tukaj si ded (Giamatti) nabavi rokoborca. ****

A-i-deul... (Children...)

Začetnega stavka "posneto po resničnih dogodkih" sploh več ne zaznavam. Ga sprejmem kot nujen ritual, kakor "screenplay by" ali "directed by". To pač na filmu mora biti. Ampak hej, "resnična zgodba o petih fantih, ki so sredi belega dne za vedno izginili neznano" te pa pritegne. Še bolj, če je to posneto tako maestralno, kot se to dogaja s filmom dokaj neznanega režiserja Kyoo-man Leea. ****

Rundskop (Bullhead)

Nekateri ga že vidijo kot letošnjo Gomoro, čeprav se veterinarska mafija seveda ne more kosati s špagetarsko mafijo. Prav zaradi tega se Michael R. Roskam v svojem prvencu raje odloči za večje posvečanje le enemu izmed teh rejcev bikov, ki pa je svojo pravo bikoborbo doživel že v rani mladosti. Posledice pa logično nosi še danes. Resen kandidat, da Belgiji prinese tujejezično nominacijo. ****

Morgen

"Morgen, Morgen..." pravi romunski kmečki človek prestrašenemu prebežniku iz Turčije, ki se je izgubljen zasidral v obmejni vasici in ki bi se rad na vsak način, ter čim hitreje odpravil naprej proti Nemčiji, kjer ga že čaka njegov sin. Človek, katerega nihče ne razume, je imel srečo v nesreči. Sina je zgrešil za 1000 kilometrov, je pa zato našel sorodno dušo. In to dobro, simpatično dušo. ****

Drive

Vse dobrega so tem favoritu letošnjega leta (tudi na Cannesu) že rekli Goodfella, Paucstadt in Filmoljub. Zato brž na njihove bloge, prebrat recenzije, ki so napisane, kot se za ta art transporterski film tudi spodobi. Jaz sem se počutil močnega le za komentar, kjer sem izpostavil tempo, atmosfero, pristnost ter tajming. ****

The Music Never Stopped

Davno ločena očeta in sina združi tumor (oz. škoda, ki je od njega ostala) in pa ljubezen do glasbe. Sundance hitič me je spominjal na nedavni Music Within, zato me tudi ta ni razočaral. Okej, pa tudi dejstvo, da je pisan na kožo obsedencem s glasbo. ****

Mož, ki je molčal

Naslov: Mož, ki je molčal

Leto: 2011
Država: Slovenija
Žanr: Komedija, Drama
Dolžina: 16 min.
imdb (-)


Režija: Boštjan Sovec
Igrajo: Dare Dvanajšček, Boris Osojnik, Mojca Korošec, Borut Stergar, Damijan Sovec, Jernej Utroša, Tomaž Fras, Mirko Fras, Francka Ožbolt, Žana Sovec, Vilko Moge

---------------------

Je Joškova tišina le posledica njegovega temačnega značaja ali pa je Joc, kot ga kličejo prijatelji (če jih sploh ima?), postal jezen, sovražen ter vase zaprt mladenič prav zaradi svojega molka? Na eni je, da izve pravi razlog…

----------------------

Filmski festivali in nagrade: -

CELOTEN FILM NA URADNI SPLETNI STRANI

TORRENT 

Moja ocena: *****:)

Mož, ki je molčal je drugi del tako-imenovane »trilogije radgonskega vsakdana«, ki v treh kratkih zgodbah povzame čudaški, pa vendar čisto običajen dan prebivalcev mesta Gornja Radgona, od koder prihaja tudi avtor teh filmov. In če je še prvi film Radgona Über Alles nastajal kot skupek enodnevne snemalne zafrkancije, smo ustvarjalci z Možem, ki je molčal naredili velik korak naprej, kateremu pa bo v prvi polovici drugega leta sledil še zadnji, produkcijsko najbolj zahteven del z naslovom Roka resnice.

Po včerajšni premieri (slike tukaj), skupaj s filmom Mejni prehod Vasje Rovšnika, sem tako zaključil s svojim drugim kratkim filmom, na katerega sem kar ponosen, zato upam, da vam 15 minut vašega časa za ogled tega filma ne bo trajalo v neskončnost.