Trick 'r Treat

Naslov: Trick 'r Treat - Leto: 2008 - Država: Kanada, ZDA - Žanr: Komedija, Grozljivka - Dolžina: 82 min. - Režija: Michael Dougherty - Igrajo: Anna Paquin, Brian Cox, Dylan Baker, Leslie Bibb - imdb

Noč čarovnic je praznik, kjer se spremeniš v najbolj grozno podobo. V masko, katera ti nanese največ strahu. Zadnji dan v oktobru ima svoja pravila. Dvorišče se okrasi z bučami, otroci oblečeni v maske prosijo sladkarije, ponoči se zavrti Carpenterjeva klasika Halloween. Vsaj tako je v Ameriki. Pri nas imamo le ubogi pust.
No, Michael Dougherty režiser tega filma, katerega je skrivnostna konspiracija oddaljila od kinodvoran, se je odločil spremeniti tisto zadnje pravilo. Priznajmo, film Halloween nima veliko skupnega s čarom tega običaja. Vsaj ne rimejki, ki se še vedno množično razmnožujejo. Rob Zombie – namesto da snemaš glupa nadaljevanja, bi moral biti to ti, ki bi posnel ta film.
Noč čarovnic ne časti le serijske morilce. Je dan vseh izmečkov. Od volkodlakov, vampirjev, zombijev, psihopatskih morilcev, mumij pa do duhov preteklosti. In prav vsem se je poklonil Michael Dougherty v teh zgodbicah nočnih mor, povezanih med seboj. Vse to se dogaja v manjšem mestecu v Ohiu, seveda na dan čarovnic. Kaj več bi o sami zgodbami bilo nesmiselno govoriti. Le užitek bi pokvaril. Poleg samih zgodb, ki so na hipe srhljiva, smešna, krvava ali morbidna, je film predvsem presenetil s svojo tehnično dovršeno vizualnostjo. Kot će bi imel na voljo denar, ki ga imajo producenti »serije« Saw. Poleg vseh teh klasičnih monstrumov je Dougherty dodal še svojega. Majhnega »fantka«, z vrečo preko glave imenovanega Sam. Sam izgleda, kot če bi prišel iz naslovnice novega »Korn« albuma. Prava maska. To kar je božiček, dedek mraz ali velikonočni zajec je postal v hipu tudi Sam. Simbol Halloweena.
Obstajajo bolj grozni, obstajajo tudi bolj globoki hororji, ampak tisto zadnje pravilo je Doughertyu vseeno uspelo spremeniti. Če si za božič zavrtimo klasiko It's a Wonderful Life, za Velikonočne praznike klasiko Ben Hur, se bo od zdaj naprej na Noč čarovnic zavrtela klasika Trick ‘r Treat.

OCENA: 4

Brúðguminn

Naslov: Brúðguminn - Leto: 2008 - Država: Islandija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Baltasar Kormákur - Igrajo: Hilmir Snær Guðnason, Margrét Vilhjálmsdóttir, Laufey Elíasdóttir - imdb

Baltasar Kormakuru je zopet uspelo. Pa saj mu vedno uspe. Je najboljši Islandski režiser. Po trilerju Mýrin se režiser vrača h komediji (spomnimo se na 101 Reykjavík ). No, film vsebuje ravno toliko komičnih elementov, da lahko še govorimo o komediji. Predvsem so komični kmečki liki, nabrušeni z ostrimi dialogi in postavljeni na hladni, majhen otok, kjer se sonce skrije le redkokdaj. Govorimo torej o ekstremnih situacijah. Situacijah, kjer se človeku lahko utrga. Kot se je to Jonovi ženi…
Vendar, to je stvar preteklosti, pomisliš, ko v prvem kadru zagledaš Jona skupaj z njegovo novo, 20 let mlajšo izbranko, postavljenega pred oltarjem. Jezni pogledi župnika, še bolj živčne mimike tašče ter črtanje poljubčka mladoporočencev, ti namignejo, da v tem bodočem zakonu nekaj ne štima. Uf, samo vaja je bila. Jutri gre zares. S tem pa težave ne bodo izginile. Še več jih bo. Zdaj, ko še na poroko pride Janov prijatelj. Zdaj, ko je tašči bolj pomembno vračilo dolga, kot pa poroka hčerke. In zdaj, ko župnik izkoristi vsak trenutek z opominjanjem Jana na tragični dogodek njegove žene. Dogodek, ki Janu še vedno ne da miru.
Leta 2008 pobral vse Edda (Islandska filmska trofeja) nagrade.

OCENA: -4

Awaydays

Naslov: Awaydays - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Pat Holden - Igrajo: Nicky Bell, Liam Boyle, Stephen Graham, Holliday Grainger, Oliver Lee - imdb

Awaydays se je znašel v čisto neprimernem času. Prehitro. Statistika nam kaže, da je potrebno miniti skoraj 10 let, preden občinstvo zopet hoče gledati huligane. Letos ni niti nobenega prvenstva v nogometu… Jep, drugo leto bi mogoče bil pravi trenutek.
Med prvimi, če ne prvi, ki se je ukvarjal z “navijanjem” angleških navijačev nogometa, je bil Clarkov film The Firm (1988). Obračuni med navijači klubov, so bili tako krvavi, da nam žoge sploh ni bilo pomembno videti. Kot da bi nam Clarke hotel povedati, da takšni navijači nimajo veze s samimi nogometom. V 90-tih je bil najboljši I.D.. Tukaj je šel policaj pod krinko na tribune. Vlada je hotela vandalizmu na stadionih končno narediti konec. Pazi to. Policist, ki v začetku sploh ni maral nogometa, kaj šele navijanja, se je spreobrnil. To rivalstvo med skupinami, dnevi čakanja na novo tekmo, mu je bilo tako všeč, da je na koncu odvrgel značko, si obesil šal svojega kluba okoli vratu, ter se po tekmi raje mlatil z bejzbolskimi palicami, kot pa pisal dosadna poročila. Nekaj let nazaj smo dobili kar dva podobna filma. Oba kar uspešna. Predvsem online. Logično, od I.D.-ja je minilo kar nekaj let. The Football Factory in Green Street Hooligans sta si bila zelo podobna. Tako podobna, da se niti ne spomnim kateri mi je bil boljši.
No, in zdaj smo dobili Awaydays. Film izmed vseh našteti gre najdlje nazaj. V konce 70-tih. V čase, ko je vladal Punk. Carty, mlad fant, ki živi s sestro in očetom umirjeno življenje, še ni anarhist. Hoče pa postati. In to na vsak način. Všeč mu je, če kdo z noži obračunava na tribuni. Tako kot Elvis, član manjše skupine navijačev imenovanih “The Pack”.
Ja, in tudi Liverpool navijači imajo umetniško dušo. Režiserju Pat Holdenu je huliganstvo le krinka. Motiv za poster. Kajti Awaydays je veliko bolj comin-of-age drama, odkrivanje samega sebe – sem homič ali ne, koliko cigaretov lahko skadim na dan, kdo je boljši – Joy Division ali Ultravox in ali bo Anglija sploh še kdaj svetovni prvak?

OCENA: 2

Qie ting feng yun

Naslov: Qie ting feng yun - Leto: 2009 - Država: Hong Kong - Žanr: Triler, Drama , Akcija - Dolžina: 100 min. - Režija: Alan Mak, Felix Chong - Igrajo: ChingWan Lau, Daniel Wu, Louis Koo, Zhang Jinghu - imdb

Sem verjetno eden redkih, ki preferirajo Scorsesejevo verzijo “Dvojnih iger” oz. “Peklenskih zadev”. Kar pa ne pomeni, da mi je film bil odličen. Daleč od tega. Le dober triler, kjer si zaradi originala že vedel nadaljnjo potekanje. To pa – logično, lahko filmu le škodi.
Original z naslovom Mou gaan dou je delo Felixa Chonga in Alana Maka. S tem filmom sta si nabrala toliko bonusa, da bosta tudi čez 10 let še vedno aktualna. Tudi če 10 let snemata le sranje. No, Qie ting feng yun ni sranje. Daleč od tega. Na žalost, pa ni Mou gaan dou. Ampak OK, tisti film je itak dobival svoja nadaljevanja in rimejke, tako da kaj podobnega ne bi hoteli niti gledati.
Zopet imamo policiste proti gangsterjem. Vendar tokrat policisti niso vpleteni v samo akcijo. Še pištol nimajo. Hja, gangsterji so še slabši. Nobena mafija, le korporacijski direktorji, ki svoje denarje služijo na umazan način. In tukaj vstopijo naši policisti brez pištol. Trije prijatelji, dolgoletni kolegi so zadolženi za zbiranje dokazov. So člani enote, ki se ukvarja s prisluškovanjem, nastavljanjem mikrofonov in teh mini stvari. Že v prvi akciji gre za las. Vendar, povezava je vzpostavljena. Prisluškovanje pogovorov je lahko imenitna stvar. Še posebej, če izveš, kdaj bo katera delnica narasla. Če izveš, kdaj boš lahko na preprost način postal bogat. Le malce zamižati moraš. Ta pogovor slišijo naši trije prijatelji. Vsak bolj v kurcu od drugega. Eden ima bolnega otroka (saj veste - denar je za operacije), drugi bi rad dal kontro svojemu bogatemu tastu, tretji pa se fura s šefovo skoraj-ex-ženo. Denar ima rad vsak. Naškrabajo se prihranki, vloži se v delnice, čaka se jackpot. Jackpot mogoče zadenejo ti trije policisti, nikoli pa mi, gledalci. Le kakšno trojko na Chong/Mak listeku.

OCENA: 3

Un prophète

Naslov: Un prophète - Leto: 2009 - Država: Francija, Italija - Žanr: Krimi, Drama - Dolžina: 150 min. - Režija: Jacques Audiard - Igrajo: Tahar Rahim, Niels Arestrup, Adel Bencherif, Hichem Yacoubi - imdb

Trenutek preden je vstopil v prostor, kjer se je moral sleči do nagega, se skloniti in zakašljati, si je Malik v olupan čevelj skril majhno vsoto denarja. Tu, v zaporu, kjer bo zaradi napada na policista prebil naslednjih šest let, bo denar prišel še prav. Če denar odkrijejo, bo dober čez šest let, kajti Malik nima obetavne prihodnosti. Nepismen, brez svojcev in službe, je skoraj preklet na ponovno vrnitev.
V zaporu noče pripadati nobeni skupini. Drži se zase, je tih, hoče se izogniti konfliktom, kateri pa so v zaporu do zelenca neizogibni. Komaj 19 let mu je, zato je “Arabec”, kot pravijo muslimanom v zaporu, lahek plen. Spomni se besed prijateljev, ki so mu pred odhodom v zapor svetovali: “ne daj se!”, “udari nazaj”, “pokaži, da se ne bojiš…”, vendar realnost je drugačna. Ko ga opazi Cesar Luciani, direktor med zaporniki, so vsi nasveti zaman. Cezar s svojo tropo divjadi, ki ga spremlja na vsakem koraku, je mafijec stare šole. Nekoga bo potrebno umoriti. Arabca. Prerezati mu vrat z žiletko. Umoril ga bo nekdo, ki mu lahko pride blizu. Malik nima možnosti reči ne. Je preslab. Ljudje iz Korzike, vključno s korupcijskimi varnostniki, vodijo ta zapor. Priključitev k stranki je obvezna.
To je le začetek novega filma Jacques Audiarda. Filma, ki že zdaj velja za enega najboljših letos. Za glavnega favorita evropskega filma leta. Kot je bila lani Gommora. Vendar Un prophète ni Gommora. Je zaporniški film, ki se na prve besede sliši kot vsaki zaporniški film, v resnici pa je daleč od tipičnega “zaporniškega” filma. Je genialnost režiserja, od katerega smo to pričakovali. Še preden je dobil Grand Prix nagrado na letošnjem festivalu v Cannesu.
Po opravljeni nalogi, katere se ne bi sramoval niti film Eastern Promise niti Cache, postane Malik človek. Človek z varstvom. Človek, ki služi. Kot Arabec ne bo nikoli pripadal “belemu” človeku, ampak Cezar mu zaupa. Gledalec dobi občutek, da Malik postaja komaj v zaporu prava oseba za zapor. “Notri” postane zrel. To čuti tudi Malik, ki se spoprijatelji z ljudmi od katerih ima lahko nekaj koristi. Gnil ne bo dolgo. Šest let mine hitro. Ko pride ven, se noče prebijati s tistim drobižem, ki ga je pred prihodom tako skrival. Jep, če bi bil profet, bi bilo lahko…

OCENA: -5

Watchmen, The Boat That Rocked, The Hangover, Brüno, The Proposal

Watchmen
Kdo je bolj čakal? Tisti, ki obožujejo stripovsko serijo Watchmen ali tisti, ki so bili nad vizualnostjo 300 fascinirani? Stripa ne poznam, zato…” Pa morajo biti spet stripovski junaki?”, potarnam, ko slišim za nslednji projekt Zacka Snydera. Stripovski junaki, brez super-moči (razen doc-a)? Stripovski junaki v kompleknem pripovedovanju zgodbe, kjer dogajanje skače iz časa v čas? Bo to delovalo? Dolgo v film sem se obatavljal, naj temu filmu, kateri zgleda kot zadnji del vseh super-junakov, dam slabo ali dobro oceno. Čas bo pokazal, da sem se odločil pravilno. Watchmen bo svoje stripovske predhodnike prerasel. OCENA: 4


The Boat That Rocked
Richard Curtis, to moraš priznati. Ko si vsakih deset minut zavrtel kakšno klasiko, kader pa potem prešaltat na naključnega poslušalca ali skupino potrebnih najstnic, kateri so potem veselo migali v ritmu muzike, je bilo dosadno tudi tebi. Celo nerodno. Saj vem, hotel si ujeti vzdušje 60-tih. Leta, ko je Rock na nacionalnem radiu bil prepovedan. Vem, hotel si se pokloniti tem upornikom, radijskim piratom. Piratom, ki so obnoreli mladce želnjih dobre glasbe. Zakaj ti torej ni uspelo? Skupina igralcev tukaj se lahko kosa s tistimi v Love Actually, tvojim prvim, odličnim režijskim delom. Ali pa z filmi za katere si napisal scenarije Four Weddings and a Funeral, Notting Hill in Bridget Jones? Že vem, tisto so bile romantične komedije, tokrat pa je le komedija, brez romantike. Curtis, verjetno je romantika tvoja usoda. OCENA: -4

The Hangover
Hit poletja. Kar so bili The 40 Year Old Virgin, Knocked Up ali Forgetting Sarah Marshall je bil letos Hangover. Uspešnica, katero noben ni pričakoval. Kdo pa bi si mislil, da bo lahko premisa o štirih prijateljih, ki se po fantovščini zbudijo z amnezijo, tako revolucionarna? To je stara fora. Mogoče je k uspehu pomagalo to, da v filmu ni nastopal Ashton Kutcher ali pa kdo iz Ameriške pite. Eno je sigurno. Film je hotel biti le smešen in to mu je do neke mere tudi uspelo. V njem nismo pogrešalo to, kar smo pogrešali v The Boat That Rocked – romantike. Hangover je film za moške. V tem primeru hočemo videti ženske le kot striptizete. Hočemo moškega, kateremu je prepovedano se nahajati v bližini šole. Hočemo bruhanja in brcanja. Hočemo fantovščino, kot jo sami ne bomo nikoli doživeli. Le na filmu fantje, le na filmu…
OCENA: -4

Brüno
Naj takoj razjasnim od začetka. Prepričan sem, da vsi, ki so v tej satiri nastopali, vedeli kaj počnejo. Pred snemanjem se jim je lepo razložilo kdo Brüno sploh je, v roke podalo scenarij ter pogodbo, kjer so bodoče “nevedne” tarče spodaj napisale številko svojega žiro računa. Pred vsakim prizorom se naštelajo kamere, statisti pripravijo, režiser pa vpije “Action!” in “Cut!”. Pa naj bo to v Talk Showu, končnem “Ultimate Fightu” ali taborjenju s kmetavzarji. Isto je bilo z Boratom.
Vseeno mi je Borat bil zelo všeč. Tudi Brüno mi je všeč, vendar ne več zelo. No, saj razlik ni veliko. Baje je šel tokrat Cohen celo nekoliko dalje. Nisem opazil. Kakšne pa naj bodo fore na pedersko tematiko? Zato me čudijo nekateri komentarji, kot so “Borat mi je bil odličen, Brüno pa najslabši film vseh cajtov..” Še huje “Brüno me je užalil” No, meni so prav tisti najbolj perverzni, podli ali zlobni prizori bili najbolj smešni. Edino smešni. Hej, kdo je brisal intervju z La Toya Jackson?
OCENA: +3

The Proposal
Screwball komedija ubira znana pota romantičnih komedij. Je par, ki se sprva nima rad, celo sovraži…..in je par, ki se čez mesec dni že ženi. Ta par sta Sandra Bullock in Ryan Reynolds.Ona njegova nepriljubljena hudičevka v Pradi – šefica, on njen asistent. Bogati asistent, ki bi rad naredil svojo kariero. Nujno se morata poročiti, drugače grozi deportacija Bullockove (je iz Kanade…). Poroka bo seveda le farsa, ki hoče nategniti Reynoldsove starše in pa tipa iz emigracijske službe.”Hej, ti sploh nisi tako grozna kot vsi pravijo” -Reynolds. “Hej, nagi si mi bolj všeč kot oblečen” - Bullock.
OCENA: -3

Madeo

Naslov: Madeo - Leto: 2009 - Država: Južna koreja - Žanr: Krimi, Drama, Triler - Dolžina: 128 min. - Režija: Joon-ho Bong - Igrajo: Bin Won, Ku Jin, Hye-ja Kim - imdb

Moj sin že ne! Naj se zgodi karkoli, naj bodo dokazi še tako jasni, mamo bo vedno rekla: “moj sin že ne!”
OK, dokazi tokrat niti niso tako jasni. Zgodil se je umor. Prvič po dolgem času v tem okrožju, premišljujejo preiskovalci na kraju zločina, kjer mlado dekle hladno visi čez ograjo. Majhna žogica za golf, privede policiste do naivnega, malce zaostalega maminega srčka. Otroka? Ne, Do-joon je že odrasel fant, ampak, kot že rečeno – drugačen. Ko se Do-joon pofčije po steni ob pločniku, mama vseeno preveri, če si ga dobro drži. Ob tem prizoru postane tudi nam jasno. Gledamo Korejski film.
To, da mama in sin spita skupaj v isti postelji, nas niti več ne šokira. Korejski film je postal mainstream.
Madeo je že četrti film odličnega Bong Joon-ho-ja. Nekateri smo mogoče ob njegovem prejšnjem, finančno zelo uspešnem Gwoemul malce zmajevali z glavo, češ, “jaz bi vseeno raje gledal še en Salinui chueok... ”. Splačalo se je počakati. “Kako to, da ta se ta film ni uvrstil v glavni program festivala v Cannesu?”, so se spraševali mnogi kritiki. “Predober za drugo ligo.”
No, Do-joon krivdo prizna. Zakaj, ne ve še sam. Storilec tako ali tako ni. V to je najbolj prepričana njegova zaščitniška mama, katera začne raziskovati po svoje. Vsi so osumljeni, le njen sinček ne.
Madeo ni klasični lov na morilca, niti napet triler v stilu Hitchcocka. So filmi, ki so posneti, kot jih znajo snemati le Francozi, obstajajo tipični ameriški filmi in so filmi, kakršne delajo le Južno korejci. Ta spada med ene najboljših od njih.
Joj, kako se mi smilijo vsi “cinefili”, ki bodo čakali na potrditev akademije in si komaj potem, čez pol leta ogledali to mojstrovino.

OCENA: -5

Shifty

Naslov: Shifty - Leto: 2008 - Država: VB - Žanr: Krimi, Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Eran Creevy - Igrajo: Riz Ahmed, Daniel Mays, Jason Flemyng, Jay Simpson - imdb

“Vlada se že zdavnaj ne ukvarja z malimi preprodajalci drog. Njihove tarče so sedaj teroristi. Problem je, če si musliman in preprodajalec…”
Tako kot Shifty. Čeprav inteligenten in izučen človek, je tudi on pogruntal, da je v majhnih dilih več denarja, kot pa v rovanju po računalnikih v kakšni pisarni. Po dolgih štirih letih ga nepričakovano obišče njegov najboljši prijatelj Chris. Stare zamere in sumljivi pogledi Shiftyevega zaščitniškega brata, nam dajo vedeti, da Chris londonsko četrt ni zapustil s čistimi računi.
Medtem je Shifty iz lahkih drog prešaltat na kokain. Zaslužek je dober. Njegove stranke se gibljejo od dvojnic Miss Marple do družinskih delovnih očetov, ki svoj odmerek potrebujejo vsak dan.
Le za pičlih 100.000 funtov nam režiser Evan Creevy v svojem debiju prikaže ta en dan. 24-urna porcija socialnega realizma v življenju enega preprodajalca mamil. Ta ideja sicer ni nič novega. Pomislimo le na sveža Adulthood ali London to Brighton, pa že imamo končni rezultat – Shifty na dlani.
Štiri nominacije za nagrado neodvisnega britanskega filma.

OCENA: 3

John Rabe

Naslov: John Rabe- Leto: 2009 - Država: Francija, Kitajska, Nemčija - Žanr: Biografija, Vojna, Drama - Dolžina: 134 min. - Režija: Florian Gallenberger - Igrajo: Ulrich Tukur, Daniel Brühl, Steve Buscemi, Anne Consigny, Jingchu Zhang - imdb

OK, človek je rešil 200.000 življenj. Film si zasluži. Baje je John Rabe bil dober nacist. Če kaj takšnega sploh obstaja? V takem primeru seveda ne moremo mimo Oskar Schindlerja. Kot vemo iz Spielbergovega filma, se je Schindler zavzemal za judovska življenja. Reševal jih je pred plinskimi celicami. Po vojni je v Nemčiji umrl kot siromak in nepomembnež, v Izraelu pa še danes velja za heroja. Ista usoda je doletela tudi “Budo iz Nemčije”, kot Kitajci kličejo njihovega junaka.
Več kot 20 let je John Rabe (Ulrich Tukur) živel v mestu Nanking, kjer je vodil podjetje Siemens. Tik pred ofenzivo Japonske leta 1937, se Rabe pripravlja na odhod. Šefi ga hočejo nazaj domov. Kaj takega kot v Šanghaju, katerega so Japonci pohodili, se tukaj ne more zgoditi. Vseeno je to nemška firma, zaveznica Japonske. Malo morgen, gospod Rabe. Še dobro, da si se v prvem letalskem napadu pokril z zastavo s kljukastim križem, drugače bi bilo že prvi dan po tebi. Bolj prodirajo Japonci v mestu, vedno več je žrtev. Predvsem med civilisti. Rabe, se skupaj z Ameriškim zdravnikom, učiteljico in židovskim diplomatom, odloči pomagati. Ustanovijo “varnostno cono”, v katero vojaki nimajo vstopa. Tako kitajski, kot japonski.
“Kdo pa so ti kitajčki, da bodo nam govorili kaj naj delamo? Mi smo ja zmagovita vojska. Če hočemo rezati glave civilistom, streljati ujetnike ali posiljevati, bomo tudi to naredili. Pa naj se ta nacist na glavo postavi!” In tako so Japonci v kratkem času pobili čez 300.000 ljudi…
Zanimivo, da se letos Nemčija ni odločila poslati tega epskega, herojskega filma, kot svojega predstavnika pri tujejezičnih oskarjih. Ko so zadnja leta vedno pridigali, da je nacizem slab (Nirgendwo in Afrika, Sophie Scholl, Der Untergang), je bila nominacija vedno sigurna. Ob pesmici “„For he is a jolly good fellow“, bi se zjokali vsi člani akademije.

OCENA: 4