Gururi no koto

Naslov: Gururi no koto - Leto: 2008 - Država: Japonska - Žanr: Drama - Dolžina: 140 min. - Režija: Ryosuke Hashiguchi - Igrajo: Lily Franky, Tae Kimura, Mitsuko Baisho, Rie Minemura, Susumu Terajima, Akira Emoro - imdb

Kar sedem let je režiser Ryosuke Hashiguchi rabil za svoj novi film. Japonec se je predvsem “proslavil” s svojimi homoseksualnimi filmi. Tudi Gururi no koto govori o težavah v neki zvezi, ampak tokrat v tisti klasični – med moškim in žensko. Natančneje med sproščenim in veseljaškim čevljarjem Kanaom in njegovo hladno in preračunljivo ženo Shoko. Ljubezen med njima ni ravno največja, pa vseeno si par želi otroka. Vendar otrok hitro umre, kar porine že tako psihično nestabilno Shoko vedno bolj v depresijo. Kanao si medtem želi nekaj dodatnega zaslužka, zato se prijavi kot risalec skic med sojenjem. Poleg težav doma, so sedaj umori, kraje in druga kazniva dejanja njegov vsakdanji spremljevalec.
Zgodba, ki se razteza skozi mnogo let zahteva od gledalca maksimum. Še posebej, ker se v življenju tega para zelo malo dogaja, kar je tudi bistvo tega filma. Še čas, ko umre otrok se preskoči, tako da gledalec ni nikoli priča vzponu ali padcu para v krizi. Tako so zelo dobrodošli skoki iz monotone rutine v sodno halo, kjer spremljamo zelo nenavadne primere – mladenič obtožen, da je pojedel svojo dekle, napad sekte na podzemno železnico…Ryosuke Hashiguchija, ki se je s tem filmom predstavljal tudi na letošnjem Berlinalu, ne bom pogrešal, tudi če bo za novi film zopet rabil deset let.

OCENA: 3

BirdWatchers - La terra degli uomini rossi

Naslov: BirdWatchers - La terra degli uomini rossi - Leto: 2008 - Država: Italija, Brazilija - Žanr: Drama - Dolžina: 108 min. - Režija: Marco Bechis - Igrajo: Claudio Santamaria. Roberto. Chiara Caselli. Beatrice. Matheus Nachtergaele - imdb

BirdWatchers se je lansko leto potegoval za Zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu. Poleg Italijanskega podnaslova in režiserja, ki se je v Italijo preselil iz Južne Amerike, je to vse, kar film vsebuje Italijanskega.
Kot stari dobri Werner Herzog, se je Marco Bechis odpravil Brazilijo, v osrčje deževnega gozda in na tihem opozoril na izumiranje še zadnjih plemen ob Amazoniji. Pleme Guarani je doživelo podobno usodo, kot vsa ostala indijanska plemena v Braziliji. Brez svoje zemlje so odrinjeni v rezervate, kjer pa ni možno preživeti, še posebej če si brez vsakih pravic.
Le v prvih trenutkih filma, so Guarani v podobah, kot jih poznamo iz različnih dokumentarcev ali otroških slikanic. Skoraj nagi, pobarvani z bojnimi barvami ter oboroženi s puščicami in loki. Stojijo ob reki in se “nastavljajo” v čolnih mimo-vozečih se turistom, ki po reki opazujejo ptice. Ampak vse to je le farsa. Že sekundo pozneje, ko se turistični čoln odpelje, se oblečejo, skočijo na tovornjak, njihov vodja pa prejema manjšo plačilo za vlogo “statistov”. Vendar tako lahko zasluženega denarja je malo. Zato je iz dneva v dan vedno več samomorov z obešanjem. Duhovi tokrat ne držijo z njimi. Pleme se odloči prodati še zadnje uporabne stvari in se odpravi v “civilizacijo”. Natančneje na posest bogatega kmetovalca, pri katerem pa pleme nikakor ni dobrodošlo.
Pleme Guarani pleme se je že pojavljalo v filmih The Mission in Fitzcarraldo. Ironično, so se v teh filmih pojavljali le kot statisti. Kot nečustveni divjaki, kot jih želi videti civiliziran svet. V sedanjosti jih pred taktičnim genocidom brazilske vlade lahko reši le še Al Gore, če bo v kakšnem novem dokumentarcu namesto leda spomnil na že malce pozabljeno krčenje deževnega gozda.

OCENA: +3

Cannes 2009 - 1.del

62. filmski festival v Cannesu, bo najboljši vseh časov. Največja filmska imena bodo maja prvič predstavljali svoje nove izdelke. In to kakšna imena. Imena, ki so zadnja leta ustvarjala zgodovino sedme umetnosti. Pa ne iz komercialnega pogleda, ampak tistega, ki najbolj šteje – avtorskega.
V prvem delu bom predstavil tekmovalno konkurenco, kateri bo sodila režija z Isabelle Huppert na čelu. *nekateri filmi so omenjeni v jeziku, v katerem film najbolj poznamo.

Od mojega najmanj do najbolj pričakovanega filma:

1. Kinatay – Filipinski režiser Brillante Mendoza se je za Zlato palmo potegoval že lansko leto s filmom Serbis. Že ponovna nominacija je ogromen uspeh…
2. À l'origine - Xavier Giannoli še ni posnel “velikega” filma. Leta 2007 je sicer njegov film Quand j'étais chanteur bil nominiran za najboljši francoski film, ampak to je bilo premalo, da bi ga spoznal svetovni filmski svet. Tudi v “In The Beginning” bo v glavni vlogi Gérard Depardieu.
3. Bright Star – Če film ne bi režirala Jane Campion, novozelandska režiserka, ki nam je podarila filme kot so The Piano ali An Angel at My Table, bi film postavil pred Kinatay. Romantičnih biografij umetnikov iz Anglije izpred 100 in več let, enostavno ne prenesem. 4. The Time That Remains – zakaj angleški naslov, mi ni znano. Zelo čuden tip je ta Elia Suleiman. Njegov prejšnji film Divine Intervention se je prav tako potegoval za Zlato palmo. Kdor je gledal ta film napolnjen z absurdnim humorjem, bizarnimi prizori in surealnimi dogodki, pričakuje marsikaj od te zgodovinske obnove Izraelske države.
5. Visages - Ming-liang Tsaiev Muhasti oblak je bil skoraj še za mene preveč. Ampak OK, bilo je zanimivo. Visages se dogaja v Franciji, natančneje nekje okrog muzeja Louvra in se bo poigral z zgodbami o Salome. Tisti biblijski, ne naši. In Salome ne bo “prikrajšan” moški ampak Laetitia Casta.6. Chun Feng Chen Zui De Ye Wan – veliko problemov je Kitajski režiser Ye Lou naredil svoji vladi. Nad filmi Summer Palace ali Suzhou River niso bili navdušeni, zato ni dobil uradnega dovoljenja za prikaz svojih filmov v Franciji. Še dobro, da se Lou ne ozira na to in nam tokrat prinaša ljubezensko zgodbo med tremi prijatelji.
7. Vincere – že šesta nominacija za Zlato palmo Marco Bellocchioa. Ironično, dva njegova najznamenitejša filma Buongiorno, notte (2003) in I pugni in tasca (1965), nista med njimi. Vincere bo zgodba o skriti ženski poleg Mussolinija.
8. Map of the Sounds of Tokyo – zadnji dve storitvi Isabel Coixet (Elegy in The Secret Life of Words) me nista povsem prepričali. Še vedno imam prevelika pričakovanja zaradi njene odlične tragedije My Life Without Me. Oskarjeva nominiranka Rinko Kikuchi bo imela glavno vlogo v tem trilerju o dvojni identiteti. 9. Un prophète - Če bi moral izbirati najboljši film Jacques Audiarda, bi izbral Sur mes lèvres, pa čeprav je Un héros très discret leta 1996 bil nagrajen za scenarij v Cannesu, pa čeprav je De battre mon coeur s'est arrêté odnesel mnogo mednarodnih in prestižnih nagrad. Un prophète se veselim prav zaradi tega, ker je žanrsko (mladi Arabec se znajde v zaporu, kjer se poveže z mafijo) najbolj podoben filmu Sur mes lèvres.
10. Les Herbes folles - Alain Resnais je eden tistih največjih. Pa čeprav se pod njegova največja dela štejejo filmi, ki so stari že preko 50 let, je z njegovim zadnjim filmom Coeurs dokazal, da še vedno zna. Prvič v njegovi karieri bo Resnais za podlago uporabil že napisano zgodbo. Po knjigi Christian Gaillya bo naključna torba in njena vsebina krojila usodo treh različnih ljudi.
11. Vengeance – Akcijska legenda Johnnie To bo tokrat v ospredje postavil Francoza Johnny Hallydaya. Bivšega plačanega morilca, sedaj kuharja, ki prispe v Hong Kong v želji po maščevanju. 12. Los abrazos rotos – nikoli nisem bil veliki ljubitelj Pedro Almodóvara in verjetno ne bom postal niti po tem filmu. Pa čeprav je v glavni vlogi zopet Penélope Cruz. Zgodba je klasična Almodóvarjeva – avtorska soap opera.
13. Fish Tank - Veliko jih je spregledalo prvenec Andrea Arnold - Red Road, ki je nase opozorila že s kratkim filmom Wasp (oskar). Na sreča jaz filma nisem zamudil, zato upam da bo ta zgodba o najstnici, njeni mami in njenemu novemu očimu vsaj približno podobna njenim ostalim filmom.
14. Taking Woodstock – že beseda Woodstock je dovolj. Če rečem, da je za režijskim stolčkom Ang Lee, pa je že preveč. Velika so pričakovanja, zato je padec lahko zelo nizek.
15. Looking for Eric – Edina nepravica se je Ken Loachu zgodila leta 2006. Ko je za enega njegovih najslabših filmov The Wind That Shakes the Barley dobil prvič Zlato palm, pa čeprav se je pred tem že mnogokrat potegoval za to nagrado. In to z veliko boljšimi filmi. Looking for Eric bo zopet njegov tipičen izdelek. Angleška sociala, ki edino svetlo točko v življenju vidi le v nogometu. Natančneje v Ericu Cantonaju. 16. Inglourious Basterds – Nov film Quentin Tarantina. Drugega več ne rabim povedati…
17. Antichrist – že sami prvi posnetki filma, nam nakazujejo novo mojstrovino malce že pozabljenega Larsa von Triera. Z filmom, ki zgodbeno spominja na avstralski kult The Lost Weekend (par proti podivjani naravi), se bo to sigurno zopet spremenilo. Na von Trierja stavim veliko…18. Das weiße Band - Michael Haneke 19. Enter the Void - Gaspar Noé 20. Bak-Jwi - Park Chan-Wook. Pri teh zadnjih treh filmih je pričakovanje tako veliko, da sem jih moral omenjati že pred meseci (več pod linki)

Nordwand

Naslov: Nordwand - Leto: 2008 - Država: Nemčija, Avstrija, Švica - Žanr: Avantura, Akcija, Drama - Dolžina: 121 min. - Režija: Philipp Stölzl - Igrajo: Benno Fürmann, Johanna Wokalek, Florian Lukas, Ulrich Tukur, Georg Friedrich, Simon Schwarz- imdb

Tik pred olimpijskimi igrami želi Hitler videti junake. Nemške junake, ki bodo moč nove rase le podkrepili z uspehi in izrednimi dosežki. Zlata olimpijska medalja za tistega, ki prvi prepleže nevarno in nedosegljivo goro Eiger. Tudi berlinski časopisi so na lovu za junaki. Nekoga moramo spraviti gor. “Toni Kurz in Andi Hinterstoisser”, se spomni ena od začetnic v redakciji, ki še ni prišla dlje od kuhanja kave urednikom. Prijatelji so namreč od otroštva in le ta dva bi bila zmožna preskočiti še zadnjo oviro Alp.
Vzorna pripadnika nacističnega gibanja ravno nista. Namesto Heil Hitler, pozdravita s Servus. Prava Bavarca pač. No, glavno da znata plezati. In glavno da prehitita dva Avstrijca, ki sta se vključila v boj in jima sledita po novi poti Severne stene.
Možje hitro napredujejo, vendar se iz lepega sončnega vremena prikaže snežni vihar. Kmalu se plezalci ne borijo več za prestižni vrh, ampak za golo preživetje.
Tomo Česen bo verjetno ob fantastičnih posnetkih gore doživel orgazem. Ampak njemu je lahko. Ko je on obtičal, je dobil helikopter, ti ubogi možje so se morali znajti sami. Prav jim je tako, njihova odločitev – nekdo doda, ko se situacija zresni. Sedeč v toplem naslonjaču v bližnjem hotelu. Mogoče je res tako, ampak tudi to je šport. Šport pa je Mord, kot pravijo Nemci.
Režiser Philipp Stölzl je v film vključil dve zgodbi, ki pa ju nekako ni znal povezati. Na eni strani je avanturistična akcija pogumnih mož, ki na koncu cvilijo za pomoč. Po drugi strani pa spremljamo propagandno mašinerijo Tretjega rajha. Prav vez med tema dvema zgodbama pa je tista, ki moti. Ljubezenska zgodba med novinarko in alpinistom izpade na koncu preveč neprepričljivo. Še posebej, ker do konca filma sploh nismo opazili, da ljubezenska zgodba sploh obstaja.

OCENA: -4

He's Just Not That Into You

He's Just Not That Into You je hotel postati generacijski ljubezenski film. Film, ki bo na novo postavil temelje in zakone flirtanja, zakonskega življenja in pravilnega pristopa v novo ljubezen. Vsakih pet let je namreč potrebno na novo razjasniti situacijo med moškimi in ženskami. Za kaj takega je seveda potrebno več različnih zgodb. Povezanih ljubezenskih zgodb v velikem mestu, kjer se “slučajno” čisto vsi poznajo. Tukaj ne moreš seksati s komerkoli, ki ti pride naproti. Lahko je bratranec ali sodelavec od bratove žene…
In če hočeš postati velik film, moraš imeti zvezde. Filmske zvezde, ki še snemajo le zato z drugimi zvezdami, ker hočejo biti le zraven. Če igram skupaj z onim veljakom, potem tudi jaz še nekaj veljam. Ne glede kakšen bo film. Film pa je za pizdo.
Glavna veza med vsemi zgodbami je osamljena in nesigurna Ginnifer Goodwin. Ja, tudi jaz ne poznam te igralke. Verjetno tudi zaradi tega igra žensko, katero nobeden moški noče. Kaj takega pa te filmske zvezde ne bi prenesle. No, na koncu vseeno spozna svojega Rock Hudsona (Justin Long) na drugi strani telefonske linije. Jennifer Connelly je prevarana. Nič ne de. Ona ima raje zdravega kot nevernega moža. Njen mož se strl ob šarmu Scarlett Johansson, katera še ne bi našla pravega moškega niti v drugem delu, če bi ga kdaj posneli. Na zadnje je tu še Jennifer Aniston, ki še vedno ne more iz kože “prijateljske” Rachel. Ali bolje rečeno - Jennifer Aniston igra vedno Jennifer Aniston. Tukaj jo tudi Ben Afleck noče več. Joj, skoraj bi pozabil… še Drew Barrymore je notri. Ona išče moškega preko My Space-a. Hja, tako pač je danes. Vidite, zato se mora vsakih pet razložiti osnove ljubezni. Sedaj imamo že internet.

OCENA: 2

Podarok Stalinu

Naslov: Podarok Stalinu - Leto: 2008 - Država: Kazahstan, Rusija, Poljska - Žanr: Drama - Dolžina: 97 min. - Režija: Rustem Abdrashitov - Igrajo: Nurzhuman Ikhtymbayev, Bakhtiar Khoja, Yekaterina Rednikova - imdb

Leta 1949 so tudi Rusi začeli s svojim nuklearnim programom. Nekje na ozemlju sedanjega Kazahstana (Semipalatinsk) je tudi Stalin videl svojo prvo gobico. To je dobil za rojstni dan...

Pred tem je Stalinov režim v Kazahstanske stepe preselil tiste, ki v novi Sovjetski zvezi niso bili več zaželeni. Da so bili komunisti še večji mojstri v etničnem čiščenju kot nacisti, pa tako že vemo.
Tudi za malega Juda Sashko se je pot skoraj končala nekje bogu za hrbtom, tam kamor je bil deportiran skupaj z njegovim dedkom. Nekje med potjo, se v majhni vasici ustavijo vagoni, da bi “iztovorili” umrle med potjo. Za pokop sta zadolžena dva vaška nepomembnejša, ki med tovorom mrtvih odkrijeta tudi Sashka, ki je svojo smrt le pretvarjal. Čeprav je nevarnost odkritja velika, ga vseeno vzameta v svojo revno, skoraj zapuščeno vasico. Predvsem mlada Rusinja Vera in bivši vojni veteran Kasym začneta skrbeti za novo, mlado življenje, ki v turobni in mrtev svet v katerem se nahajata, prinese navdih na boljšo prihodnost.
Rustem Abdrashitov je izpovedno prikazal le malo novega, zato je neskončna pokrajina Kazahstana tista, ki navduši. Pa čeprav je ta film odraščanja ob boku nadomestnega očeta daleč od podobnih Cinema Paradiso ali Kolya, bi se lahko našel kdo, ki bi Podarok Stalinu namenil tudi Zlatega Berlinskega leva, če bi se za kaj takega tudi potegoval. Ne verjamete? Le poglejte Tuyino poroko.

OCENA: -3

The Uninvited

Po The Grudge nisem hotel pogledati več nobenega ameriškega rimejka azijskih hororjev. pa čeprav jih je zadnja leta bilo kar nekaj (Pulse, The Eye, Shutter...). V spominu sem hotel obdržati le originale.
Janghwa, Hongryeon ni postal A Tale of Two Sisters , ampak The Uninvited.
Psiho horor o ozdravljeni najstnici, ki si zaradi tragične smrti njene mame prereže žile, se iz zdravljenja vrne domov, kjer jo že pričakuje nova mlada mamica, atijeva ljubica in katero potem ona skupaj z njeno starejšo sestro hoče na vsak način spodriniti s prestola prve ženske v hiši, dokler ne zazvoni "budilka", je dober rimejk. Nadpovprečen. Za priporočiti, če bi bil original.
Težko je gledati film, kateremu moč leži v koncu filma, če konec filma že poznaš. Je pa bilo zanimivo spremljati "dogajanje". Tisti, ki poznate Korejski film, veste o čem govorim. R: The Guard Brothers

OCENA: 3

La linea

Naslov: La linea- Leto: 2008 - Država: Mehika, ZDA - Žanr: krimi, Akcija, Triler - Dolžina: 95 min. - Režija: James Cotten - Igrajo: Ray Liotta, Andy Garcia, Esai Morales, Armand Assante - imdb

Ekskluzivno. Ameriški režiser James Cotten je na vabilo “odvisnežev” privolil v intervju. Ob kavici (on je pil špricar) je bilo govora o njegovem novem filmu La Linea. Akcijski kriminalki, postavljeno v zloglasno mesto Tijuano, kjer se plete boj za prestol kralja prekupčevalcev, kjer se plačanci bojujejo s svojimi demoni in kjer se v preprodajo drog vključi tudi vlada ZDA. Brez laži je Cotten odgovarjal na kar 10 vprašanj in se pokazal v pravi profesionalni luči. Atmosfera je bila tako sproščena, da mi je na koncu intervjuja zaupal njegovo največjo željo – posneti film s Dolph Lundgrenom. 1. Zakaj ravno Mehika?
Ko ljudje slišijo o preprodaji drog med Mehiko in ZDA, takoj pomislijo na odlični film Traffic. Poleg dobre reklamne poteze je bil glavni razlog v tem, ker je Mehika cenejša. Za kaj več ni bilo denarja. Poleg tega so tudi kurve poceni (smeh).
2. Bomo film lahko kdaj videli tudi v kinodvoranah?
Ne, enostavno je preslab. Po dolgem prepričevanju je film prišel komaj na DVD. Studijski šefi so hoteli film počiti kar na VHS kasete. Za Albanski trg. Vendar so se usmilili.
3. Kako ste na sodelovanje prepričali Ray Liotto in Andy Garcio?
Ray in Andy na stara leta ne dobivata več prave priložnosti, zato zagrabita za vsako sranje, katero se jima ponudi.
4. Od kdaj pa Mehičani poslujejo z Afganistanci?
Če v filmu nastopajo muslimani, je lahko govora tudi o političnem filmu.
5. Zakaj glavni akter na koncu umre?
Če v filmu ni srečnega konca, je to takoj posledično tudi umetniški film.
6. Romanca med Ray Liotto in mehiško prostitutko?
Vem ja, čisto neumestna. Ampak dobra baba mora biti v vsakem filmu.
7. Zakaj je “Don” Garcia priklenjen na smrtno posteljo?
To sem opazil že pri mnogih podobnih filmih, pa se mi je zdela kul ideja.
8. Na katero idejo v filmu ste najbolj ponosni?
Na prizor, ko glavni mafijec odkrije vohuna med svojimi vrstami. To idejo sem dobil med veliko potrebo.
9. Se spomnite kakšnega zanimivega detajla s snemanja?
Takrat, ko sta se Liotta in Garcia stepla. Pretep je nastal zaradi prepira, kdo je kdaj igral boljšega mafijca. Liotta v Goodfellas ali Garcija v tretjem Botru. Vsi iz ekipe smo glasovali, na koncu pa je zmagal Armand Assante v vlogi Johna Gottija.
10. Kaj lahko od vas pričakujemo v prihodnje?
Če bo sreča, bom lahko še naprej snemal. Mogoče se JCVD vrne v Ameriko. Če pa s kariero režiserja ne bo nič, pa grem nazaj obirat jabolka.
Po dobri uri je bilo intervjuja konec. Cotten je bil preveč simpatičen, tako da mu na koncu nisem mogel priznati mojega mnenja o njegovem filmu. O filmu, kjer ima še originalna La Linea več povedati. Le poglejte na Youtubu.

OCENA: 1

The Burning Plain

Naslov: The Burning Plain - Leto: 2008 - Država: ZDA, Argentina - Žanr: Drama - Dolžina: 111 min. - Režija: Guillermo Arriaga - Igrajo: Kim Basinger, Charlize Theron, Jennifer Lawrence, JD Pardo, Joaquim De Almeida, Brett Cullen - imdb

Naj vam razložim kako to poteka…
Tukaj imamo Guillermo Arriaga. Človeka, ki je spisal odlične filme kot so Babel, 21 Grams, The Three Burials of Melquiades Estrada in Amores Perros. Pa vendar njegov ego trpi. Logično. Kot genialca se vedno omenja samo ime Alejandro González Iñárritu, režiserja teh omenjenih filmov. Nikoli njega. Na plan pride ideja o svojem filmu. Filmu, v katerem bo lahko vodil sam režijo. Seveda se ob tolikih izkušnjah počuti dovolj zrelega. Potrebno bo najti scenarij. Tiste slabše, že napisane dobijo “domači” režiserji. Vse dobre, pa je že dobil Iñárritu. Torej bo potrebno napisati novega, kar pa ni vedno tako enostavno.
Kot prvo, film mora vsebovati tri prepletajoče se zgodbe. To je Arriagov zaščitni znak. Kot drugo, zgodbe morajo vsebovati vsaj nekaj mehiškega. Na svoje korenine se ne sme pozabiti. Kot tretje, zgodba mora biti tragična.
Dve zanimivi mini-zgodbi si je Arriaga že domislil. Sedaj bo potrebno vriniti še tretjo. Zgodbo, ki bo celotnemu filmu dalo smisel, celoto. Ko po več mesecih tuhtanja Arriagi končno le uspe spisati scenarij, pride do spoznanja, da je napisal čisto povprečen scenarij. Ampak sedaj je že prepozno. Ljudje s denarjem ne bodo čakali še eno leto, dokler Arriaga ne bo napisal novega. Mogoče še slabšega. Sedaj vzemimo to, kar imamo, mogoče pa je ta naš Mehičan še boljši režiser kot scenarist. In res, kar se tiče režije, ne gre Arriagi zameriti ničesar. Rutinsko je svojega scenarija potegnil maksimum. Scenarija, kjer ni bilo več časa za pisanje globokih dialogov, popravljanje ali odpravljanje manjših logičnih lukenj ali pričakovanega razpleta. Mogoče bi se dalo potegniti kaj več iz igralskega kadra. Predvsem blede Kim Basinger. Ampak ona tako že spada pod tisto kategorijo – do 40. Leta je njen obraz krojil njeno življenje in kariero, sedaj življenje kroji njen obraz. Ali drugače rečeno – ni več za rabo.
O samem plotu v filmu ne morem kaj veliko povedati. Preveč spojlerjev.
V prvi zgodbi je prav poročena Basingerjeva tista, ki se s svojim ljubimcem dobiva v neki osamljeni prikolici. Romanca brez prihodnosti, kajti Basingerjeva skupaj z njenim “Speedy Gonzalezom” umre že v prvi sekundi filma. Druga zgodba se dogaja nekaj dni pozneje po Basingerjevi smrti. Njena hčerka in sin ljubimca opazita, da sta si tudi ona usojena. Prepovedana ljubezen št. 2.
V tretji, najbolj odmaknjeni zgodbi se C. Theron daje dol s vsakim, ki ji pride nasproti. Tudi če si čudežni skrivnostnik, kot pravi Oči pujs. Ali Theronova ne more pozabiti svoje preteklosti ali pa je bila le nesrečno zaljubljena?
Guillermo Arriaga brez Iñárrita ni ravno dobitna kombinacija. Kako pa bo šlo Iñárritu brez Arriage, pa bomo videli še letos v filmu Biutiful.

OCENA: +3