Čeprav kritičnem stanju, priklopljen na mnoge naprave, ki ga ohranjajo pri življenju, še ta blog vedno diha. Počasi, a živi. Predvsem iz treh razlogov:
1.Vse kar se znajde v mesečnem poročilu, je možno dobiti tudi v domači videoteki.
2. V vseh teh letih delovanja bloga je marsikdo že spoznal moj filmski okus in mogoče je v njem videl tudi podobnosti do svojega. Zato mi včasih mogoče tudi zaupa, v smislu „tega filma pa nisem imel namena gledati (ali pa ga sploh nisem poznal), a če Cosmopapi pravi, da je odličen, potem že mora biti tako. Do danes me še ni razočaral … :)“
3. Z mesečnimi filmskimi dnevniki si tako na enostaven način ustvarim osebno evidenco, ki mi ob koncu leta mnogo olajša delo pri izbiri naj filmov leta.
No, obstaja tudi četrti razlog …
Ker ima blog še vedno solidno število obiskovalcev, bi bil greh, če ga ne bi uporabil tudi v namen samo-promocije, ki niti ni tako zgrešena od bistva bloga, saj je še vedno govora o filmu. O kratkem, predvsem pa neodvisnem filmu.
Nabavili smo nov objektiv (še vedno se nahajamo na prvi stopnji produkcijske zmožnosti, kjer namesto kamere stoji fotoaparat), ki se je sočasno poklapal z izzivom, ki sem ga sprejel (btw. za tehnične lastnosti objektiva me ne sprašujte, ker me te stvari ne zanimajo). Se spomnite enega dela Seinfelda, kjer na nekem talk-showu, kamor je bil povabljen Jerry, debeli iz Cheersa razlaga voditelju, kako mu neznanci vedno ponujajo svoje ideje, svojo vizijo o nanizanki? Vsak ima svojo „originalno“ zgodbo in vsak je prepričan, da je boljši scenarist, kot ustvarjalci sami. No, nekaj podobnega se dogaja tudi meni. V teh dveh letih sem slišal že toliko „ful dobrih“ idej (plus: enako število sanj o bodočih lastnih projektih), ki bi jih bilo potrebno le še nekoliko dodelati ali razviti, pa bodo odlične. Če že, potem še najraje poslušam svojega kolega iz službe, ki se ob vsem tem vsaj heca, njegove namere o končnem filmu pa niso niti malo resne. Njegove bizarne kratke zgodbice se namreč rade končajo nekoliko drugače, če bi jih tako lahko opisal z najlepšimi možnimi besedami. Sem pa nekega dne izziv sprejel, nakar me kolega z bledim obrazom presenečeno vpraša, če mislim resno. Idejo o ničemer sem sicer res nekoliko moral predelati, dodelati in obdelati, ampak osnova je ostala ista.
Tako je začel nastajati eksperiment, ki se je le še napihnil, ko mi je v glavi prešinila ideja glede „dialogov“. Izpadel je 10-minutni izdelek o čisto običajnem dnevu bratov Štefanec med njunim opravljanjem zaključnih del. Za vse ostale, ki si boste ta film ogledali, pa naj bo ta kratka eksperimentalna groteska v opombo, da se prijateljstvo ali kot v tem primeru bratska ljubezen skriva v malenkostnih detajlih. Le najti jih je potrebno ...
Nabavili smo nov objektiv (še vedno se nahajamo na prvi stopnji produkcijske zmožnosti, kjer namesto kamere stoji fotoaparat), ki se je sočasno poklapal z izzivom, ki sem ga sprejel (btw. za tehnične lastnosti objektiva me ne sprašujte, ker me te stvari ne zanimajo). Se spomnite enega dela Seinfelda, kjer na nekem talk-showu, kamor je bil povabljen Jerry, debeli iz Cheersa razlaga voditelju, kako mu neznanci vedno ponujajo svoje ideje, svojo vizijo o nanizanki? Vsak ima svojo „originalno“ zgodbo in vsak je prepričan, da je boljši scenarist, kot ustvarjalci sami. No, nekaj podobnega se dogaja tudi meni. V teh dveh letih sem slišal že toliko „ful dobrih“ idej (plus: enako število sanj o bodočih lastnih projektih), ki bi jih bilo potrebno le še nekoliko dodelati ali razviti, pa bodo odlične. Če že, potem še najraje poslušam svojega kolega iz službe, ki se ob vsem tem vsaj heca, njegove namere o končnem filmu pa niso niti malo resne. Njegove bizarne kratke zgodbice se namreč rade končajo nekoliko drugače, če bi jih tako lahko opisal z najlepšimi možnimi besedami. Sem pa nekega dne izziv sprejel, nakar me kolega z bledim obrazom presenečeno vpraša, če mislim resno. Idejo o ničemer sem sicer res nekoliko moral predelati, dodelati in obdelati, ampak osnova je ostala ista.
Tako je začel nastajati eksperiment, ki se je le še napihnil, ko mi je v glavi prešinila ideja glede „dialogov“. Izpadel je 10-minutni izdelek o čisto običajnem dnevu bratov Štefanec med njunim opravljanjem zaključnih del. Za vse ostale, ki si boste ta film ogledali, pa naj bo ta kratka eksperimentalna groteska v opombo, da se prijateljstvo ali kot v tem primeru bratska ljubezen skriva v malenkostnih detajlih. Le najti jih je potrebno ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar