Sundance 2012 (1. del)

Letos nekoliko prehitevam. Sundance festival se bo začel šele čez dober mesec dni, kar pa vseeno ne pomeni, da se o najavljenih filmih ne sme govoriti. Prav nasprotno, na sporedu je namreč pripravljeno veliko število zanimivih neodvisnih filmov o katerih se lahko, more in se še bo debatiralo. Kot vedno, so filmi, ki se ne potegujejo za glavne nagrade, praviloma bolj zanimivi. Kar je po svoje tudi prav. Možnost za nagrade naj pripada neuveljavljenim. V prvem delu (naslednjih deset sledi drugi teden) bom spregovoril o desetih filmih izven konkurence oz. izven konkurence za nagrado domačega filma, za konec pa si bom prihranil potencialne bodoče Precious, Winter's Bone, Frozen River, ki so v zadnjih letih prejeli nagrado kot najboljši festivalski film.

2 Days in New York

2 Days in New York je neko pričakovano nadaljevanje filma iz leta 2007, ki se je takrat odvijal v Parizu in je po njem dobil tudi svoj naslov. Vseeno pa scenaristka-režiserka-igralka Julie Delpy ne gre povsem po poteh Before Sunset/Sunrise formule. Kot prvo, na nadaljevanje zgodbe ni čakala 10 let. Še večja razlika pa tiči v ljubezni. Namreč, ljubezen/simpatija iz prvega filma ni trajala tako dolgo, kot je to bil primer s Hawkom. Črnec (Chris Rock) namesto žida torej, kar pa posledično zopet prinese nekaj kulturnih šokov.

Celeste and Jesse Forever

Trenutno največje razočaranje tega filma je igralska zasedba. Tam kjer piše Elijah Wood, bi moral stati Adam Scott. Tisti, ki ste gledali prvenec režiserja Lee Toland Kriegera The Vicious Kind, boste vedeli o čem govorim. Ampak okej, ni Scotta sta pa zato Rashida Jones in Emma Roberts. Ločitev mladega para, ki še vedno verjameta v prijateljstvo. 

Lay the Favorite

Kar nekoliko presenetljivo se je med vsemi temi neodvisnimi filmi znašel tudi Stephen Frears, ki po Kraljici še vedno išče staro formo. Imena ne kažejo na popolno proračunsko revščino, zato je začudenje še toliko večje. Je mogoče sama vsebina toliko bolj originalna? Malo verjetno, kajti gre za komedijo o ženski (Rebecca Hall) v Las Vegasu, kjer jo obkrožata Bruce Willis in Vince Vaughn.

Monsieur Lazhar

Kanadski kandidat pri prihajajočih oskarjih je svojo prvo petminutno slavo že doživel na TIFFu. Na svojih deset minut lahko samozavestno računa tudi v februarju, ko se bodo zlati kipci za tujejezičnega oskarja tudi podeljevali. Sama zgodba me spominja na francoski Les choristes, le da tukaj alžirskemu priseljencu, kot nadomestnemu učitelju,  zaradi travm iz preteklosti ne bo toliko do petja.

Serbuan maut

Če sem prej bil pri TIFFu … Vam povem, kateri film je bil ljubljenec občinstva oz. kdo je pobral nagrado navadnega človeka? Točno ta, ki se sicer sliši romunsko, v resnici pa prihaja iz Indonezije. Od tam, od koder prihaja tudi njihov najbolj znan filmski primerek Merantau. Prav ta akcijsko-pretepaški film it leta 2009 je režiral isti človek kot tega. Gareth Evans, ki je verjetno tihi privrženec Tropa de Elite, se je torej moral močno popraviti. Ali pa ljudje le (zopet) močno pretiravajo? Kakorkoli, upam, da ga vidimo še pred načrtovanim ameriškim rimejkom.

Wish You Were Here

Lansko leto je Sundance nagrado za najboljši »tuji (World)« film prejel avstralski Animal Kingdom, ki je svojo kvaliteto obdržal vse do oskar nominacij. Tudi letos Avstralcem ne kaže slabo. Ime režiserja Kieran Darcy-Smitha nam sicer ne pove veliko, a tu je še vedno atmosfera in pristnost, s katero se lahko pohvalijo prav avstralski filmi. Nekje na jugo-zahodu Azije se četverica prijateljev nahaja na dopustu. Le trije se vrnejo domov… Hangover 3 ali Return to Paradise?

 Red Hook Summer

Baje da se Spike Lee trenutno nahaja v polnem pogonu s pred-produkcijo rimejka OldBoy. Če sploh bo kaj iz tega… Prav zaradi tega se Red Hook Summer sliši kot nekakšno zapolnjevanje prostega časa. Za film, ki si ga režiser posname samemu sebi, kar pa niti ni tako slabo. To je Lee delal že s She's Gotta Have It in Do the Right Thing. Zgodba: fant iz Atlante preživi poletje pri dedku iz Brooklyna

Shadow Dancer

Imam občutek, da bi tole lahko bil nadpovprečen film. Čeprav se po »IRA« filmih le malokdaj počutim navdušenega. Iz filmskih razlogov seveda, ne političnih. Clive Owen se ob vsem tem sliši kot izvrstna izbira, povratek na sceno pa bo ponovno poskušala Gillian Anderson. Režiser James Marsh ima sicer izkušnje z nagradami (oskar za doku Man on WIre), a njegovo zadnje režijsko delo Red Riding: In the Year of Our Lord 1980, je pokazalo, da zna tudi z igranimi filmi.

Price Check

Tega sem skoraj mirne duše odvrgel na stranski tir, ko so se mi možgani še zadnji trenutek ujeli na režiserjev predhodni film z naslovom Chasing Sleep. Gre za več kot 10 let star film, v katerem Jeff Daniels išče spanec po Izgubljeni cesti (Lynch). Dovolj, da si ime zapomnimo. Tudi za desetletje. Predolgo, kajti Walker je od takrat iz srhljive groteske prešaltal že na komedijo. Vseeno bo režiser z moje strani dobil svojo priložnost…

Wuthering Heights

O tem filmu sem pisal, ko sem prvič slišal za to grozno novico. Takrat sem upal, da bo Andrea Arnold (Fish Tank) to klasično zgodbo postavila v moderni čas. Napovednik žal kaže drugače, a vsaj »drugače«, kot to poznamo iz podobnih predelav gotskih zgodb. Vseeno, teh adaptacij ne odobravam. Talent Arnoldove bo za nekaj let šel v prazno. V nekaj kar smo že lahko videli, ali pa bo tokrat le drugače? Heh, nazadnje sem zaman podobno upal pri Fukunaginem Jane Eyre.