Naslov: Shutter Island - Leto: 2010 - Država: ZDA - Žanr: Krimi, Misterij, Drama - Dolžina: 138 min. - Režija: Martin Scorsese - Igrajo: Leonardo DiCaprio, Mark Ruffalo, Ben Kingsley, Michelle Williams, Max von Sydow, Patricia Clarkson, Emily Mortimer, Jackie Earle Haley - imdb
Opozorilo, spojler – če filma še niste gledali, ne berite naprej!
Filmski kritik Roger Ebert se na pritoževanje kičastega konca sprašuje “kako pa se naj konča?”. Nad alternativo je obupal. Sam verjamem, da vedno obstaja druga možnost. Ali še bolje – če snemaš film s težo na koncu, konec pa je predvidljiv in poceni, je boljše da ga sploh ne snemaš v tej smeri. Bom podal primer, katerega bi Ebert verjetno prav tako vzel v bran.
Kaznilnica odrešitve. Vsi poznamo ta film. Vsi ljubimo konec. Tisti pravi konec, ne takšen kot ga je posnel Scorsese. Kaj če bi Kaznilnica imela podoben twist, kot ga je imel ta film? Prestavljajte si Tim Robbinsa, kako ga ob koncu filma nekega jutra zbuja njegov cimer v celici. “Zbudi se, Andy! Danes je tvoj dan usmrtitve,” bi mu dopovedoval človek, katerega bi prepoznali kot pokvarjenega direktorja zapora. V celico vstopi duhovnik - M. Freeman in odpelje Robbinsa na njegovo zadnjo pot. Pred giljotino bi ga že čakal rabelj – stari Brooks. Robbinsa bi obesili za kazen, katero je tudi storil, vse tisto, kar smo pred tem dve uri gledali, pa so bile le zadnje sanje Robbinsa. Hmm, mogoče res zanimiv konec, (s tem bi se strinjal tudi Ebert) ampak sedaj, ko vemo, da obstaja tudi boljša rešitev, bi se počutili opeharjenega za vsak prizor, ob katerem smo pred tem uživali. Kajti ničesar od teh prizorov in dialogov ni bilo resnično, obešanje starca v sobi se sploh ni zgodilo, Robbins sploh ni računovodski genij...
Kaznilnica odrešitve. Vsi poznamo ta film. Vsi ljubimo konec. Tisti pravi konec, ne takšen kot ga je posnel Scorsese. Kaj če bi Kaznilnica imela podoben twist, kot ga je imel ta film? Prestavljajte si Tim Robbinsa, kako ga ob koncu filma nekega jutra zbuja njegov cimer v celici. “Zbudi se, Andy! Danes je tvoj dan usmrtitve,” bi mu dopovedoval človek, katerega bi prepoznali kot pokvarjenega direktorja zapora. V celico vstopi duhovnik - M. Freeman in odpelje Robbinsa na njegovo zadnjo pot. Pred giljotino bi ga že čakal rabelj – stari Brooks. Robbinsa bi obesili za kazen, katero je tudi storil, vse tisto, kar smo pred tem dve uri gledali, pa so bile le zadnje sanje Robbinsa. Hmm, mogoče res zanimiv konec, (s tem bi se strinjal tudi Ebert) ampak sedaj, ko vemo, da obstaja tudi boljša rešitev, bi se počutili opeharjenega za vsak prizor, ob katerem smo pred tem uživali. Kajti ničesar od teh prizorov in dialogov ni bilo resnično, obešanje starca v sobi se sploh ni zgodilo, Robbins sploh ni računovodski genij...
Heh, posral bi se na takšen konec in z jezo bi ponavljal »ljubi režiser, to zmoreš pa bolje…!«
OCENA: -4
He he, ful dobra primerjava, tole s Shawshankom. Se kar strinjam (in imam ves čas asociacije na odlično Jakobovo lestev, prav tako z Robbinsom -- najbrž poznaš). Mislim, da se je Scorsese preprosto postaral in zašel v oportunizem, to je vse. Saj, če smo res zlobni, so njegov filme vedno reševali bolj igralci, kakor genialna dramaturgija in izvirna zgodba, da o njegovih pregovornih kiksih pri montaži in nedoslednostih ne govorim.
OdgovoriIzbrišiJa, ampak Robbins kot "Mandžurijski kandidat, ki ga sploh ni bilo" v Jacob's Ladder, je bil eden izmed prvih take vrste. Original, vsi drugi pa le blede kopije.
OdgovoriIzbrišiŠe posebej tam, v sredini 2000 desetletja, kjer so se basali eden za drugim (The I Inside, Stay, The Machinist, Identity, The Jacket, Dead End, Secret Window, Hide & Seek, Danika...)
Vem. Zato pa pravim "odlično". :D
OdgovoriIzbrišiMadona, ga bo kar treba še enkrat pogledat. ^_^