Cop Out, Dear John, Extraordinary Measures

Cop Out
Tega sploh nisem imel namena gledati. Ajd, za stare cajte sem Willisu dal priložnost. No, ko sem začel z iskanjem primernega releasa, sem ugotovil nekaj drugega, zaradi česa te komedije ne bi hotel zamuditi. Vsaj ne do tega trenutka…
Se spomnite, kako smo godrnjali ob Aflecku in njegovi »Navihanki«? Kevin Smith, avtor kultnih Clerks ali Chasing Amy se je pokvaril. Izgubil je indie feeling. Ne, tisto ni bila njegova najnižja točka. Avtorjev konec je takrat, ko snema po scenariju drugih. Ali bolje rečeno – ko snema filme za druge in ne za sebe.
Če samo pogledate poster filma, boste že vedeli za kaj gre. Kaj vidimo? Naslov »policist«, kar verjetno lahko pripišemo Willisu. Če poleg njega pozira še črnec s pištolo in značko (partner), smo pametnejši za dve stvari. Film je buddy komedija. Črnec/belec, dober/slab, stari/mladi… jep, vse to ima Cop Out. Aha, oba sta »out«. Torej, partnerja sta zopet nekaj zajebala, zaradi česar sta bila začasno odpuščena in zaradi česar si bosta na koncu vseeno prislužila svoji znački nazaj. Kako ali zakaj pa itak ni važno.
p.s. Prav pomilovanja vredne so te fore s citiranjem filmov, katerim bi lahko rekli tudi patetično prilizovanje filmskemu ljubitelju. Eh Smith, drugič bom raje še enkrat premislil. R: Kevin Smith, OCENA: +2

Dear John

Kdo je večji krivec? Pisatelj, ki je napisal knjigo ali režiser, ki se je spravil snemat film po tej knjigi? Recimo, da oba. Nicholas Sparks, v filmskem svetu znan predvsem s knjižno predlogo za The Notebook, piše pač pocukrano in klišejsko romantiko. Za njega je nesojena ljubezen romantična. Za kaj več pač nima znanja. Hallström znanje ima. Ampak kljub povprečnim predlogam imajo režiserji vse možnosti svoje interpretacije knjige. Tu Hallström svoje znanje ni izkoristil. Še več, vsako predvidljivo in stereotipno zadevo je poudaril še bolj. Z vsako gesto, dialogom ali prizorom je svoje delo le rutinsko vozil naprej. Kot da bi imel preveč rešpekta pred Sparksom. Brez kakršnegakoli svojega prepoznavnega prijema.
Saj tega itak ne razumem. Zakaj bi nekdo hotel snemati film, za katerega ve da bo povprečje? Za katerega je siguren, da v filmsko zgodovino ne bo prinesel ničesar novega? “Hja, kaj češ! Snemam filme, to je pač moja služba in zato vzamem vsako sranje od scenarija, ki mi pride pod roke”. Da se vrnem k bistvu...
Dear John se ne razlikuje kaj dosti od Hallströmovih prejšnjih stvaritev. Še vedno je bistvo ljubezen in romantika. Njo (Amanda Seyfried ) bi lahko celo oklicali kot super-dekle. Prijazno, ljubko, bogato in vedno v pripravljenosti pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. On (Channing Tatum) je neke vrste mini Švarci. Patriotski vojak z temačno preteklostjo, katera še ga tu pa tam dohiteva. Mladina pač. Med njima (vendar ne proti njima) pa Tatumov oče z majhno obliko Alzheimerjeve (Sparksov fetiš) in vojna.
Hmm, Dear John je celo 11/9 film. Iz časov, ko je bilo še vse tako skrivnostno. Tako Tatum v pismih, katere je med vojaškim služenjem pošiljal dnevno domov k svoji dragi, ni smel izdati kje se nahaja. Le to – ljubim te (skoraj tako kot ljubim vojno in Ameriko), pogrešam te, čakaj me… Hja, dekle se je strinjalo skoraj z vsem, le tisto s čakanjem ji nekako ni šlo preveč dobro od srca. R: Lasse Hallström, OCENA: +2

Extraordinary Measures
Sedaj bi že bil pravi čas za obsodbo tistega, ki si je izmislil znano filmsko frazo „najboljši filmi so lahko le tisti, ki temeljijo po resničnem dogodku“. OK, tistega genija verjetno več niti ni, zato pa obstaja mnogo filmskih režiserjev, ki z besedami „Based on the True Story“ enostavno ublažijo posledice svojega slabega filma. Heh, kateri film pa sploh ni baziran po resničnih dogodkih? Vsaka ideja se jemlje iz resničnega življenja. Še Cameron bi lahko ob svojem Avataru zapisal „bazirano po resničnih dogodkih moje domišljije in mojih sanj“.
Dobro no, ta resnična zgodba je vsaj delno resnična. Dejstvo je, da obstaja kruta bolezen, katera ne dovoljuje otrokom dočakati njihovega desetega leta. Redka dedna bolezen, ki ne nakazuje profita bogatim farmacevtskim firmam. Številka uporabnikov zdravila, bi bila premajhna za pokritje stroškov. Seveda, potrebno bo izumiti svoje „Lorenzovo olje“. Ker pa Fraser, kot oče dveh bolnih otrok, ni takšen genij kot Nolte, pogoogla najboljšega znanstvenika, kateri bi s pomočjo denarja, lahko ustvaril uspešno zdravilo. Ta mož v beli halji je Harrison Ford. Ekscentrik, ki ob kemičnih analizah nabija rock glasbo, po službi pa se svojim starim avtom najraje ustavi v kakšni beznici. Fraser in Harrison tako postaneta buddy par. En se razume na biznis, drugi na medicino. Noben pa se ne razume s tistimi, ki denar dejansko imajo. Čas pa teče…
Oba ta karikaturna lika protagonistov imata svoj namen. Extraordinary Measures noče biti preveč vsiljivo sentimentalen. Hoče nam pokazati tisto resnično zgodbo o ameriškem snu, kjer ni dovolj le sanjati, ampak je potrebno to tudi storiti. R: Tom Vaughan, OCENA: +2