Kynodontas

Naslov: Kynodontas (Dogtooth) - Leto: 2009 - Država: Grčija - Žanr: Drama - Dolžina: 97 min. - Režija: Giorgos Lanthimos - Igrajo: Christos Stergioglou, Michelle Valley, Aggeliki Papoulia, Mary Tsoni, Hristos Passalis - imdb

Kynodontas lahko dobro vzljubiš le, če si globoko v sebi pokvarjena oseba. Če po tragičnih novicah o potresih, poplavah ali vojnah mirne vesti preklopiš na šport ali MTV. Itak je cel svet pokvarjen, zakaj bi se še sam sekiral. Ni nam več pomoči…
Jep, grški hit iz lanskega Cannesa (dobitnik Un certain regarda) je namenjen vsem nam. Vsem tistim, ki so v dobroto ljudi nehali verjeti. Ki ozdravitev človeka vidijo le v drastičnih spremembah. Predvsem pa v sami vzgoji otrok. Če že ne moremo vplivati na zunanje vplive, lahko vsaj na tiste, nad katerimi imamo moč in vlado.
Oče v Kynodontas je svojo patriarhalno moč izkoristil do maksimuma. Tudi za njega je ostali svet, izven njegove ograjene hiše, hudoben, zli ter predvsem nevaren. Njegovi dve hčerki in sin ostalo kot domači bazen, travnik in pa notranjost hiše niso nikoli niti spoznali. Za njih majhna muca velja kot krvoločna zver, ki raztrga vsakogar, katerega dobi v kremplje. V njihovem slovarju pomeni »zombi« majhno rumeno rožico, »pički« pa rečejo kar tipkovnica. Tako jih je naučila njihova mama, ki jim ta besednjak kar zrecitira na kaseto.
Prav tako ni nič čudno, če jih vsake toliko časa obišče od očeta nabavljena »hišna kurva«, ki zadovolji potrebe odraslega sina.
Svet v Kynodontas je tako čudovit. Brez vsakodnevnih problemov in strahov.
Giorgios Lanthimos, režiser te groteske, ki na trenutke zabava obenem pa deluje tako resno, nam s svojo kritiko sodobnega človeka nakazuje le eno pot odrešitve. Izbral je tisto najbolj hudobno. Temačno vizijo, za katero pa ne bi mogli reči da je fikcija. Lahko bi ji rekli tudi biografija Josefa Fritzla.

OCENA: +4

Don McKay

Naslov: Don McKay - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Triler, Film-noir - Dolžina: 87 min. - Režija: Jake Goldberger - Igrajo: Thomas Haden Church, Elisabeth Shue, Melissa Leo, James Rebhorn - imdb

Izbira M. Emmet Walsha kot voznika taksija ni slučajna. Prav tako ne izbira glasbe, ki se vrti po Jukeboxu. Kajti vse to naj bi nas začelo spominjati na enega najboljši neo-noir filmov. Blood Simple bratov Coen je četverček prevar, umorov in ostalih spletk v katere se vplete moški, ki se pusti prepričati ženski.
Thomas Haden Church je Don McKay. Osamljen mož, ki je zadnjih, dolgočasnih 25 let preživel kot šolski hišnik. Pismo njegove bivše ljubezni ga po dolgih letih vrne nazaj domov. Elisabeth Shue kot Sonny, katera boleha za neozdravljivo boleznijo, hoče svoje zadnje dni preživeti prav z njim. Ne samo preživeti, celo poročiti se z njim.
Don McKay bi se sicer še dal pregovoriti, a nerazumljivih in nelogičnih dogodkov je vedno več. Tako se obisk hišnega zdravnika sprevrže v zakopavanje trupla. Sumljivost bodoče tašče pa vedno večja.
Seveda, nam je zasmrdelo po prevari že tistega trenutka, ko Shueva pri ponovnem snidenju pričaka Churcha le v spalni srajci. Ne le vsak naiven anti-junak noirov… tudi mi bi ob tem prizoru rekli takoj »vzamem!«.

OCENA: 3

De storm

Naslov: De storm (The Storm) - Leto: 2009 - Država: Nizozemska, Belgija - Žanr: Drama, Akcija - Dolžina: 95 min. - Režija: Ben Sombogaart - Igrajo: Sylvia Hoeks, Barry Atsma, Dirk Roofthooft, Katja Herbers, Monic Hendrickx, Lottie Hellingman - imdb

V vsak film katastrofe je potrebno previdno vplesti tudi pod-zgodbo. Pripovedno nit, ki se bo ob tragičnih dogodkih vzporedno vlekla naprej. Večje so mere katastrofe, večja je občutljivost publike na tisto pod-zgodbo. Še posebej, če ta katastrofa temelji na resničnih dogodkih. V takih primerih je najtežje najti pravilno ravnotežje. Pod-zgodba, ki je v mnogih primerih romantična, ne sme prevladovati katastrofe in obratno.
Poplave na Nizozemskem leta 1953 se v zgodovini te države štejejo med najbolj črne dneve, kar so jih ti kraji videli. Ob močnem neurju, ki je poplavilo obalni del Nizozemske je življenje izgubilo na tisoče ljudi. Seveda, za oživljanje tako pomembnih dogodkov je bil potreben priznan režiser. Ben Sombogaart ( po De tweeling in Bride Flight je to že njegov tretji film, kjer se otrok loči od matere!?) to sigurno je. OK, prizori razburkanega morja sicer ne zgledajo veliko bolje od podobnih TV filmov, je pa zato majhna vasica zelo realistično poplavljena.
Jep, prav v kraju, kjer vsak pozna vsakogar, zajame deroča voda tudi mlado žensko z dojenčkom. V zadnjem hipu jo reši pogumen vojak, ki iz helikopterja skoči za utapljajočo mladenko. Le žensko, kajti o dojenčku ni več sledu. Voda je torej svoje že naredila. Posledice so pogubne.
Reševanje preživelih poplave ali manično iskanje izgubljenega dojenčka? Katastrofa ali žajfnica? Naslov »De storm« je napovedal prvo, izkušeni režiser pa se je odločil za drugo – in zgrešil.

OCENA: +2

Vrhunci Cannesa 2010 - Socialisme

SOCIALISME - Jean-Luc Godard

"Multikarakterna zgodba postavljena na veliko potniško ladjo, ki pljuje po mediteranskem morju. Družina z otrokoma, vojni zločinec, ruski detektiv, filozof, ameriška glasbenica… vmes pa pristaniščni postanki v Barceloni, Grčiji, Egiptu, Izraelu…"

Kenjac

Naslov: Kenjac (Donkey) - Leto: 2009 - Država: Hrvaška, BIH, Srbija, VB - Žanr: Drama - Dolžina: 90 min. - Režija: Antonio Nuić - Igrajo: Nebojša Glogovac, Nataša Janjić, Roko Roglić, Tonko Lonza, Emir Hadžihafizbegović, Ljubomir Kiki Kapor, Asja Jovanović - imdb

Hrvaški film Kenjac sem ujel kar na njihovi nacionalni televiziji. Kar hitro, če se samo spomnimo, da se je film še pred nekaj meseci boril za prvo hrvaško nominacijo pri oskarjih. Kaj velikega ne bi zamudil. Hrvati, tako kot skoraj vse ex-Yu države, ne morejo pozabiti vojnih dogodkov izpred preteklosti.
Smo v letu 1995. Vojna na Hrvaškem ozemlju se bliža h koncu. Pravzaprav je vojna le ozadje neizpovedanih misli in napetosti med Boro, ki se po sedmih letih zagrebškega življenja vrne domov in njegovo ostalo družino. V majhni vasici nekje v Hercegovini bo po dolgih letih videl zopet njegovega brata, katerega je vojna priklenila na invalidski voziček in pa njegova očeta s katerim ni spregovoril več besede po smrti njegove matere. Jasno, Boro očita svojemu očetu vzroke prerane smrti mame. »Nikoli ji nisi rekel ničesar lepega,« se mu končno izpove. Heh, pri tem pa ne opaža, da se tudi sam tako obnaša do svoje žene.
Jep, Hrvati zopet obračunavajo. Kdo je kriv? Zakaj se nimamo radi? Bomo po vojni zopet vsi jugo bratje?... Vprašanja, na katera po mnenju režiserja Antonia Nuića lahko odgovori le eden. Osel, vreden 500 mark.

OCENA: 2

Possession

Naslov: Possession - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Misterij, Drama, Romantični, Triler - Dolžina: 85 min. - Režija: Joel Bergvall, Simon Sandquist - Igrajo: Sarah Michelle Gellar, Lee Pace, Michael Landes - imdb

Possession je rimejk korejskega mini-hita Jungdok. Logično, Američani delajo rimejke le po tistih azijskih filmih, kjer prevladujejo nadnaravne sile, srhljivi preobrati in ostali »horor« deležniki. Sarah Michelle Gellar se je po The Grudge tako že drugič znašla v takšni predelavi. To grozo dolgih črnih las iz azijskih produkcij, v Hollywoodu zamenjajo pač blondinke. »Blond« je zahodna simbolika krhkega in nemočnega dekleta, katerega lahko žrtvujemo.
Kajti zakonska sreča Gellarjeve se po avtomobilski nesreči poruši. Njen romantični mož se z avtom zaleti direktno v avto, katerega je vozil njegov brat. Brat bratu, torej. Hja, ni bilo dovolj, da se je tetovirani ex-zapornik kratkoročno vsilil v zakonsko srečo oz. njuno hišo, v kateri s pogledi zlorablja zaljubljeno žensko. Ne, k temu še moramo dodati tudi čelni trk, po katerem pa oba brata obležita v komi.
OK, da bi bila dvojčka, bi bilo res veliko naključje. Vendar Gellarjeva vseeno raje vpraša zdravnika, katero je njen mož. Seveda, brata loči le po karakterju. Mož – dober, brat – slab. V dirki, kdo se po prvi zbudil iz kome, pa zmaga napačen - slab. Na srečo, le fizično. Spomini, ali bolje rečeno duša pa je moževa.
Jep, po obujanju se začne misterij. Se je mož res preselil v bratovo telo ali pa je to le dobra igra premetenega prestopnika, kateri pozna na vsako intimno vprašanje pravilen odgovor?
Švedski dvojec Simon Sandquist in Joe Bergvall, ki sta s filmom naredila ameriški debi, sta ta film končala že pred dvema letoma. Že to govori dovolj o kvaliteti samega produkta. Kar je ostalo je bilo dovolj le za DVD. Za kaj več ni bila sposobna lesena igra udeleženih, porazna TV-režija ter predvsem neprisoten suspenz iz originala, na katerega je ta update tako računal.

OCENA: -2

100 naj... neo-noir (post-noir) film

Klasični film-noir, ki se je snemal tam v prvi polovici prejšnjega stoletja, je prispeval ene najboljših filmov vseh časov. Z lahkoto bi jih lahko našteli sto. Z natančno definicijo čistega film-noira so bili vedno križi. Sam sedaj ne bom našteval vse lastnosti takšnega filma. Rekel bom le The Maltese Falcon, Double Indemnity ali The Big Sleep - čistokrvni klasiki.
Danes se v to skupino žanra vključuje tudi filme, ki niso tipični primeri "detektiva", "umora", "femme fatale", "off-glas" - Sweet Smell of Success, White Heat ali The Lost Weekend. Ogromno jih je. Preveč za sto. Tako sem izbor moral stisniti na manjši pod-žanr.
Z letom 1958, ko je Welles posnel Touch of Evil, se smatra konec klasičnega film-noira. Film-noir je postal moderen. Imenovali so ga kar neo-noir ali post-noir. Tako kot med klasično dobo, se je tudi takrat ta žanr začel deliti na mnoge podžanre. Med najbolj priljubljenimi bi lahko izpostavil Tech-noir, kjer sci-fi sreča tipične prijeme "črnega" filma. Dark City, Blade Runner, Strange Days, Gatacca... Ker je tudi teh veliko, sem izpustil tudi te.

Thrice - All The World Is Mad
Tokrat moram predstaviti še glasbeno podlago. Thrice je ameriška post-hardcore skupina, ki je lansko leto izdala že svoj šesti album "Beggars". Prav iz tega albuma, ki velja tudi kot bendov "najmehkejši" prihaja ta komad iz videa. Sram me je, da s skupino nisem bil že od začetka. Od njihovega prvega albuma naprej. Po drugi strani sem srečen - našel sem jih nekaj let nazaj in od tistega trenutka naprej in s vsakim album bolj, so mi postali najboljša skupina zadnjega desetletja. Izreden glas, vrhunski zvok v živo in pa melanholična udarnost kričečih kitar - to so Thrice.

Kandagar

Naslov: Kandagar - Leto: 2010 - Država: Rusija - Žanr: Drama, Akcija, Vojna - Dolžina: 115 min. - Režija: Andrei Kavun - Igrajo: Aleksandr Baluyev, Yuri Belyayev, Bogdan Benyuk - imdb

Ste vedeli, da se naboji smatrajo kot humanitarna pomoč in ne kot orožje? No, takega mnenja je bila posadka ruskega tovornega letala, ko je leta 1995 preletavala talibansko področje Afganistana. Talibani so takrat imele pod nadzorom le Kandahar, ki je ostala njihova prestolnica vse do prihoda Američanov slabo desetletje pozneje. Njihova »vera« je bila še v fazi širjenja vse do Kabula. Z orožjem, logično. Z naboji, kateri so bili namenjeni prav njihovim nasprotnikom.
Po »carinski inšpekciji« in prisilnem pristanku letala, obsodba posadke ni bila težka. Peterica Rusov postane ujetniki v zastraženi počitniški hišici. Da bi piloti računali na ponovni napad njihove armade na Afganistan in to le zaradi njih, bi bilo neumno. Zanašajo se lahko le na njihovo iznajdljivost in sposobnost preživetja.
Kandagar je resnična zgodba o junakih ruskega naroda, ki se v težkih mesecih psihičnega in fizičnega napora niso pustili konvertirati v Islam ali kako drugače prepričati v poslanstvo Talibanov. Ruski ponos je z razumom prevladal številčno močnejšega sovražnika. Le brado si je bilo potrebno simbolično pobriti in že je na plan prišla čista in vzdržljiva ruska koža. Zato velik uspeh v ruskih kinih ni potrebno posebej izpostavljati. Namreč, to kar ni uspelo veliki ruski vojski nekaj let pred tem, je to uspelo peščici avionarjev – odnesli so jo s celo kožo.

OCENA: +2

Vrhunci Cannesa 2010 - Utomlyonnye solntsem 2

UTOMLYONNYE SOLNTSEM 2 - Nikita Mikhalkov

"Nadaljevanje epske zgodbe, ki je leta 1995 prejela oskarja za najboljši tujejezični film. Mikhalkov se vrača z vlogo polkovnika Kotova, kateri se po rešitvi smrtne kazni med drugo svetovno vojno bori na prvi frontni liniji, medtem ko njegova hčerka Nadia oskrbuje ranjene"

Cop Out, Dear John, Extraordinary Measures

Cop Out
Tega sploh nisem imel namena gledati. Ajd, za stare cajte sem Willisu dal priložnost. No, ko sem začel z iskanjem primernega releasa, sem ugotovil nekaj drugega, zaradi česa te komedije ne bi hotel zamuditi. Vsaj ne do tega trenutka…
Se spomnite, kako smo godrnjali ob Aflecku in njegovi »Navihanki«? Kevin Smith, avtor kultnih Clerks ali Chasing Amy se je pokvaril. Izgubil je indie feeling. Ne, tisto ni bila njegova najnižja točka. Avtorjev konec je takrat, ko snema po scenariju drugih. Ali bolje rečeno – ko snema filme za druge in ne za sebe.
Če samo pogledate poster filma, boste že vedeli za kaj gre. Kaj vidimo? Naslov »policist«, kar verjetno lahko pripišemo Willisu. Če poleg njega pozira še črnec s pištolo in značko (partner), smo pametnejši za dve stvari. Film je buddy komedija. Črnec/belec, dober/slab, stari/mladi… jep, vse to ima Cop Out. Aha, oba sta »out«. Torej, partnerja sta zopet nekaj zajebala, zaradi česar sta bila začasno odpuščena in zaradi česar si bosta na koncu vseeno prislužila svoji znački nazaj. Kako ali zakaj pa itak ni važno.
p.s. Prav pomilovanja vredne so te fore s citiranjem filmov, katerim bi lahko rekli tudi patetično prilizovanje filmskemu ljubitelju. Eh Smith, drugič bom raje še enkrat premislil. R: Kevin Smith, OCENA: +2

Dear John

Kdo je večji krivec? Pisatelj, ki je napisal knjigo ali režiser, ki se je spravil snemat film po tej knjigi? Recimo, da oba. Nicholas Sparks, v filmskem svetu znan predvsem s knjižno predlogo za The Notebook, piše pač pocukrano in klišejsko romantiko. Za njega je nesojena ljubezen romantična. Za kaj več pač nima znanja. Hallström znanje ima. Ampak kljub povprečnim predlogam imajo režiserji vse možnosti svoje interpretacije knjige. Tu Hallström svoje znanje ni izkoristil. Še več, vsako predvidljivo in stereotipno zadevo je poudaril še bolj. Z vsako gesto, dialogom ali prizorom je svoje delo le rutinsko vozil naprej. Kot da bi imel preveč rešpekta pred Sparksom. Brez kakršnegakoli svojega prepoznavnega prijema.
Saj tega itak ne razumem. Zakaj bi nekdo hotel snemati film, za katerega ve da bo povprečje? Za katerega je siguren, da v filmsko zgodovino ne bo prinesel ničesar novega? “Hja, kaj češ! Snemam filme, to je pač moja služba in zato vzamem vsako sranje od scenarija, ki mi pride pod roke”. Da se vrnem k bistvu...
Dear John se ne razlikuje kaj dosti od Hallströmovih prejšnjih stvaritev. Še vedno je bistvo ljubezen in romantika. Njo (Amanda Seyfried ) bi lahko celo oklicali kot super-dekle. Prijazno, ljubko, bogato in vedno v pripravljenosti pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. On (Channing Tatum) je neke vrste mini Švarci. Patriotski vojak z temačno preteklostjo, katera še ga tu pa tam dohiteva. Mladina pač. Med njima (vendar ne proti njima) pa Tatumov oče z majhno obliko Alzheimerjeve (Sparksov fetiš) in vojna.
Hmm, Dear John je celo 11/9 film. Iz časov, ko je bilo še vse tako skrivnostno. Tako Tatum v pismih, katere je med vojaškim služenjem pošiljal dnevno domov k svoji dragi, ni smel izdati kje se nahaja. Le to – ljubim te (skoraj tako kot ljubim vojno in Ameriko), pogrešam te, čakaj me… Hja, dekle se je strinjalo skoraj z vsem, le tisto s čakanjem ji nekako ni šlo preveč dobro od srca. R: Lasse Hallström, OCENA: +2

Extraordinary Measures
Sedaj bi že bil pravi čas za obsodbo tistega, ki si je izmislil znano filmsko frazo „najboljši filmi so lahko le tisti, ki temeljijo po resničnem dogodku“. OK, tistega genija verjetno več niti ni, zato pa obstaja mnogo filmskih režiserjev, ki z besedami „Based on the True Story“ enostavno ublažijo posledice svojega slabega filma. Heh, kateri film pa sploh ni baziran po resničnih dogodkih? Vsaka ideja se jemlje iz resničnega življenja. Še Cameron bi lahko ob svojem Avataru zapisal „bazirano po resničnih dogodkih moje domišljije in mojih sanj“.
Dobro no, ta resnična zgodba je vsaj delno resnična. Dejstvo je, da obstaja kruta bolezen, katera ne dovoljuje otrokom dočakati njihovega desetega leta. Redka dedna bolezen, ki ne nakazuje profita bogatim farmacevtskim firmam. Številka uporabnikov zdravila, bi bila premajhna za pokritje stroškov. Seveda, potrebno bo izumiti svoje „Lorenzovo olje“. Ker pa Fraser, kot oče dveh bolnih otrok, ni takšen genij kot Nolte, pogoogla najboljšega znanstvenika, kateri bi s pomočjo denarja, lahko ustvaril uspešno zdravilo. Ta mož v beli halji je Harrison Ford. Ekscentrik, ki ob kemičnih analizah nabija rock glasbo, po službi pa se svojim starim avtom najraje ustavi v kakšni beznici. Fraser in Harrison tako postaneta buddy par. En se razume na biznis, drugi na medicino. Noben pa se ne razume s tistimi, ki denar dejansko imajo. Čas pa teče…
Oba ta karikaturna lika protagonistov imata svoj namen. Extraordinary Measures noče biti preveč vsiljivo sentimentalen. Hoče nam pokazati tisto resnično zgodbo o ameriškem snu, kjer ni dovolj le sanjati, ampak je potrebno to tudi storiti. R: Tom Vaughan, OCENA: +2

The Crazies

Naslov: The Crazies - Leto: 2010 - Država: ZDA - Žanr: Grozljivka, Akcija, Misterij - Dolžina: 101 min. - Režija: Breck Eisner - Igrajo: Timothy Olyphant, Radha Mitchell, Joe Anderson - imdb

Ogden Marsh je ameriško mestece iz razglednic. Vsak pozna vsakogar. Mesto, kjer se rojevajo sanjski pari, kot sta to šerif in pa njegova noseča doktorca. No, da ta idila ne bo večna, nam pokaže že prvi kader, kjer je raj spremenjen v pekel in pa dejstvo, da je to rimejk Romerovega filma.
Poznamo več vrst virusov. Po enem lahko dobiš prehlad in pa smrkav nos, zaradi nekega drugega virusa pa lahko postaneš „norec“. Mestece je doletela ta druga vrsta epidemije. Kot pri vsaki epidemiji virusa, pa so posledice enake. Nekateri so bolj odporni, nekateri manj. Nekateri kažejo znake že v prvi fazi bolezni, drugi spet pozneje.
Lokalni kmet, ki jo s šibrovko mahne po polnem bejzbolskem igrišču je prvi med prizadetimi. Šerif najde takoj pravo zdravilo – metek v čelo. Jasno, obolelih je vedno več. Situacija neobvladljiva. Simptomi vedno isti – želja po ubijanju. Ne mine veliko, ko se v mestu že pojavi povzročitelj in vzrok virusa. Seveda, ameriška vlada, katera po hitrem postopku začne s čiščenjem mesta. Heh, ameriška vojska je celo nevarnejša od samega virusa. Če te „doleti“ si v hipu mrtev - ne glede na zdravstveno stanje, z virusom v sebi še vsaj imaš nekaj ur preden...
Tudi na tisto klasiko v kateri se ne ve, kdo že ima »The Thing« v sebi , se ni pozabilo. Komu zaupati se sprašujeta tudi šerif in njegova žena, ki skupaj s šerifovim pomočnikom in mlado asistentko bežijo iz mesta na varno. Mesto pa naenkrat ni več tako malo…
Filmu sem namenil isto oceno kot nazadnje zelo podobnemu „virus“ filmu The Carriers, kateri je dramaturško mnogo bolj kompleksen, originalen, bolje odigran in režiran. Vseeno, The Crazies velja kot zabavni presežek tega pod-žanra, ki svojim »zombijem« dodeli tudi nekaj pameti in idej pri načinu ubijanja.

OCENA: -4

Vrhunci Cannesa 2010 - Poetry

POETRY - Chang-dong Lee (Bakha satang, Oasis, Milyang)

"Starejša ženska z alzheimerjevo boleznijo v iskanju zadnjega smisla za življenje in poezije, katero »napiše« njen problematični vnuk, obdolžen napada na suicidno šolarko"

Tin shui wai dik ye yu mo

Naslov: Tin shui wai dik ye yu mo (Night and Fog) - Leto: 2009 - Država: Hong Kong - Žanr: Drama - Dolžina: 122 min. - Režija: Ann Hui - Igrajo: Simon Yam Tat-Wah, Zhang Jingchu, Jacqueline Law Wai-Geun, Amy Chum Yan-Me - imdb

Tin shui wai dik ye yu mo se začne kar s koncem. S poročili na televiziji, kjer sporočajo tragično novico o nasilnem koncu mlade družine. Pogumna poteza režiserja Ann Huia, kajti tako nam je finalni šok prihranjen. Zadnji občutki s filmom pa so vedno najbolj pomembni.
Vendar tistega momenta ta film sploh ne potrebuje. Kajti tako lahko sedaj zavrtimo film nazaj. S pričanjem znancev družine in ostalih prič. Koliko se sam preveden naslov Night and Fog naslanja na Resnaisovo »Ne sme se pozabiti!« dokumentarno klasiko, nisem poštekal. OK, razmerje med mlado Wong in njenim starejšim možem, bi res lahko primerjali s početjem nacistov v taboriščih, vendar se film loteva tematike, ki jo lahko opažamo vsak dan. Na prvi strani Slovenskih novic. Fizično zlorabljanja močnejšega in hkrati tudi strahopetnejšega nad krhko žensko ni sicer nobena nova filmska stvaritev. Že Julia Roberts ali J. Lo sta imeli podobne težave.
No, tisto je bila fikcija, to je realizem. Resnična zgodba o ženski z dvema otrokoma, ki pretepanja njenega moža ne more in noče več prenašati je odlično odigrana drama. Skoraj ljubezenska zgodba za katero pa izvemo že na začetku, da se bo končala z zaklano ženo, otrokoma in možem. Evo, pa sem za konec jaz prihranil šok.

OCENA: 4

100 naj... francoski režiserji

Sprva sem nameraval našteti 100 najboljših francoskih filmov. Nemogoče. V hipu sem prišel že do dvestotke! Vsako okleščanje ali sortiranje do stotice bi bilo nesmiselno. Francozi so enostavno preveč dobri.
No, ko sem zadnjič začel z ogledom dokumentarca o legendarnem francoskem režiserju Clouzotu (L'enfer d'Henri-Georges Clouzot) sem prišel na idejo o NAJ režiserjih. Heh, tudi tu ni bilo težav. Imena so kar tekla... vse tja do 100 najboljših francoskih režiserjev vseh časov.
(Ob vsakem imenu so dodani trije režiserjevi najboljši/najznamenitejši filmi - torej, v poštev so prišla le imena, ki imajo (so imeli) za sabo najmanj tri filme).

Bunny and the Bull

Naslov: Bunny and the Bull - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Komedija - Dolžina: 101 min. - Režija: Paul King - Igrajo: Edward Hogg, Simon Farnaby, Verónica Echegui - imdb

On naslovu Bunny & The Bull bi lahko pomislili tudi na risanko. Kar sicer ne bi bilo niti tako zgrešeno. V surealnih spominih izgubljenega Stephena je vse tako kot v risanki. Lahko bi ga oklicali kot Gondryev domišljijski svet v katerem so ves inventar, ozadje ,avti… narejeni iz papirja – kartona. Le prijatelja Bunny in Stephen sta resnična. Pravzaprav oba sestavljata tipičen buddy par. En sramežljivec s strtim srcem, drugi glasen ženskar s pivom v roki. Drug drugega dopolnjujeta.
In čeprav se Bunny nahaja v samem naslovu je glaven junak te pripovedi Stephen. Spoznamo ga kot posebneža z vedno isto dnevno rutino. Kot čudaka, kateri si vsak dan prihrani primerek svojega urina ali nitko za zobe in kateri ni zapustil svojega stanovanja že več kot leto dni. Seveda, mladeniča nekaj muči. Burijo ga stari duhovi. Tegoba, ki ga je pred letom dni potisnila v trenutno stanje. Če hočemo izvedeti razlog, se moramo vrniti za nekaj mesecev nazaj. Skozi domišljijo Stephena se spominjamo zadnje skupne evropske turneje obeh prijateljev.
In prav ta magični road spomin spremeni ta film v zabavno in neobičajno doživetje z nekoliko neuravnovešenim humorjem. Vse ostalo je barvasto povprečje.

OCENA: +3

Darbareye Elly

Naslov: Darbareye Elly (About Elly) - Leto: 2009 - Država: Iran - Žanr: Drama, Misterij - Dolžina: 119 min. - Režija: Asghar Farhadi - Igrajo: Golshifteh Farahani, Taraneh Alidoosti, Marila Zare'i, Rana Azadvar, Shahab Hosseini, Saber Abbar - imdb

Priznam, sprva sem bil nekoliko razočaran. Pogrešal sem tisti znani iranski pristop do njihovih nesrečnih in žalostnih zgodb o revščini njihovega skromnega prebivalstva. Kajti družba, ki se za vikend zbere ob morju, spominja na udobnost, zadovoljstvo in finančno situiranost. Ženske so emancipirane, moški šaljivci, neodvisni od močnega političnega in verskega vpliva njihove države. Vsaj tako se zdi…
Jep, na zahodu se stari prijatelji v takih srečanjih znajdejo zaradi smrti (The Big Chill), ali praznikov (Peter's Friends). Iračani zaradi zabave … in ženske.
Elly, mlada vzgojiteljica enega izmed prisotnih otrok, je v tej skupini novinka. Logično, trije poročeni pari in pa sveži ločenec na trenutnem domačem oddihu iz Nemčije – manjka torej še ena ženska in Elly je ravno pravšnji kandidat za popolnitev četrtega para. Družba jo sicer čez čas sprejeme za eno izmed njih. Le nekam tiha je. Skrivnostna …
Darbareye Elly, četrti film Asghar Farhadia, nas ujame nepripravljenega. Potisne nas v svet, ki ga iz Iranskih filmov nismo vajeni. Liki delujejo tako sproščeno in sinhrono, zato stežka verjamemo, da bo ta pravljica zdržala do konca. Jasno, pogrevanje starih zamer, izpoved kakšnega prešuštva ali celo zloraba naivnega dekleta, so le ene izmed smernic v katere bi Farhadi lahko zašel. Vendar film ubere neko drugo pot, nepredvidljivo.
Ko je skupina prisiljena najeti zapuščeno hišo ob obali, se zgodi nesreča. V zadnjem trenutke se iz vode potegne negibno telo otroka. Sin je rešen, ampak kam je izginila Elly, ki je bila zadolžena za skrb otrok? Je odšla brez da bi pozdravila ali pa se je utopila pri reševanju otroka? In kdo sploh je ta Elly? Vprašanja, ki jih režiser odgovarja z občutkom. Odlično tempirano, na trenutke celo napeto in srhljivo, podkrepljeno z izvrstno igro.
Kajti kljub začetni idili, še vedno ne smemo pozabiti kje se nahajamo in kakšna pravila veljajo tu o ponosu in dostojanstvu - ter seveda – družbenega položaja ženske.
Škoda le za nekatere zadnje prizore, ki filmu ukradejo nesmrtnost in večno vprašanje: »kje je Elly?"

OCENA: +4

Uncertainty

Naslov: Uncertainty - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Triler - Dolžina: 101 min. - Režija: Scott McGehee, David Siegel - Igrajo: Lynn Collins, Joseph Gordon-Levitt, Assumpta Serna - imdb

Režijski dvojec Scott McGehee in David Siegel je do tega trenutka spočel kar tri spodobne izdelke. Pri Suture, The Deep End in Bee Seasons sta bila eno. V naslednjem projektu si nikakor nista bila enotna. Medtem ko je eden hotel posneti paranoidni triler, je drugi sanjal o družinski melodrami. Kako sta sploh prišla na idejo, pri kateri noben ni hotel odnehati, mi ni jasno…
Režiserja se v Uncertainty predstavljata v podobi kovanca. Prav met kovanca naj bi odločal, kako bosta Bobby in Kate preživela 4. Juli. Sama ali z njeno družino? Rumena ali zelena? Jep, vsakodnevna in domnevno nepomembna vprašanja, ki si jih vsak izmed nas postavlja vsak dan. Pri tem pa se sploh ne zavedamo, da nas lahko takšno jutranje vprašanje loči od žanrsko različnega načina prebijanja popoldneva.
Namesto vrat podzemne železnice iz Sliding Doors je tokrat pač kovanec. Kaj lahko prinese trenutek napačne (ali pravilne) odločitve je takrat to okusila G. Paltrow. Sedaj sta na vrsti J. Gordon-Levitt in njegova punca L. Collins. Ena stran kovanca ju pot vodi do taksija, kjer najdeta izgubljeni telefon in pa jezno mafijo, ki ta telefon hoče na vsak način nazaj. Druga stran ju pelje do družinskega piknika, kjer pa par nima težave s preganjanjem in morilci, ampak s vprašanjem – naj povem mami, da sem noseča? Čisto drugi svet torej, ki se med preklapljanjem obeh zgodb vsili kot kakšna nepotrebna reklama. Negotovost ali ne… Gordon-Levitt ima dober občutek pri izbiri njegovih indie filmov.

OCENA: 3

Cargo

Naslov: Cargo - Leto: 2009 - Država: Švica - Žanr: Znanstveno-fantastika, Misterij - Dolžina: 120 min. - Režija: Ivan Engler, Ralph Etter - Igrajo: Anna Katharina Schwabroh, Martin Rapold, Regula Grauwiller, Yangzorn Brauen, Michael Finger, Pierre Semmler, Claude Oliver Rudolph - imdb

Kdo bi si mislil? Znanstvena-fantastika direktno iz Švice. Iz države, kjer množično primanjkuje že plastičnih TV dram, kaj šele žanrsko tehnično dodelani filmi, katerega se ne bi sramovala prav nobena evropska država.
Kar devet let so se ustvarjalci bojevali s takšnimi in drugačnimi težavami, da bi končno prikazali svetu novo filmsko prebujanje švicarske produkcije. Kot že povedano – nastal je zavidljiv vizualni izdelek, ki bi lahko delal konkurenco tudi nemškim sosedom, kateri si v takih primerih pomagajo kar z ameriškim denarjem. (Resident Evil, Pandorum). Bom povedal še enkrat – le vizualno. Kajti tista povest o dolgem potovanju peščice ljudi iz enega planeta na drugi, v ogromni – zapuščeni vesoljski ladji, kjer nenavadno dogajanje iz kibernetičnega spanca zbudi vso posadko in katera se sčasoma začne številčno manjšati…, je bila prežvečena že tolikokrat in mnogokrat veliko bolj napeto in srhljivo, da bi film lahko rešili samo najboljši specialni efekti. Budget od treh milijonov dolarjev, pa je bil enostavno premajhen. Pa če bi s snemanjem porabili še nadaljnjih devet let…

OCENA: +2

Fisshu sutôrî

Naslov: Fisshu sutôrî (Fish Story) - Leto: 2009 - Država: Japonska - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 112 min. - Režija: Yoshihiro Nakamura - Igrajo: Vincent Giry, Gaku Hamada, Atsushi Itô - imdb

Kanadski Last Night se odvija, kot lahko razberemo že iz samega naslova, na zadnjo noč. Na zadnji dan pred koncem sveta. S koncem so že dlje časa seznanjeni vsi in zato to zadnjo noč preživijo pač tam, kjer se jim to zdi najbolj primerno. Za obstanek in preživetje nimajo upanja. Heh, nimajo punkerskega komada z naslovom Fish Story. Pesem, kateri je napovedana usoda o reševanju sveta.

Tudi ta film se namreč začne skoraj identično kot omenjena »Zadnja noč«. Ulice so prazne, trgovine zaprte. Skoraj, kajti v glasbeni prodajalni se med trojico vname debata o kultni plošči in misteriozni tišini na sredi komada. O tej tišini med kitarskim solom še podrobneje filozofira neka druga trojica, v letu 1982. Takrat, ko ja ta tišina prišla na »prava« ušesa. Po famoznem in preroškem letu 2012, smo torej skočili trideset let nazaj.
Vendar to še ni vse. Fisshu sutori je razdeljen na štiri zgodbe. Na štiri legende postavljene v štiri različne čase. Vsaka s svojimi junaki, vsaka neodvisna od druge. Po letu 1982 in 2012 se tako znajdemo na samem začetku te pesmi, kateri je že pred začetkom prodaje napovedan finančni neuspeh. No, fantje iz benda, ki punk izumijo še pred Sex Pistolsi, so v moč sporočila komada sigurni. Skoraj prepričani, da bo nekoč (recimo leta 2009) njihov glas in zvok (predvsem pa ne-zvok) pripomogel k rešitvi ugrabljene ladje ter predvsem dekleta, ki se bo nekoč (recimo leta 2012) vozila z indijskim vesoljskim plovilom. Vem, sliši se komplicirano. Če k temu dodamo še tipično japonsko absurdnost situacije, bi celo pomislili na sam Armageddon – filmu ni rešitve. Brez panike. Zadeva je tako preprosta, da si režiser dovoli vso stvar povezati kar v hitrem, minutnem koncu.

OCENA: 4

Dorian Gray, The Bounty Hunter, A Christmas Carol

Dorian Gray
Oliver Parker je velik ljubitelj Oscara Wilda. To je namreč že njegov tretji film, ki si je ideje sposodil izpod rok slavnega dramatika. S »Sliko Doriana Graya“ je tokrat posegel po njegovem najznamenitejšem, kar pa še ne pomeni, da je to tudi njegov najboljši film. Že The Importance of Being Earnest je bil preveč soliden, da bi se ta kvazi TV-film lahko kosal z njim. Preveč površna in neobdelana predelava o premožnemu mladeniču, ki za užitek in zabavo proda dušo svoji sliki. Poznate… slika se stara on pa se iz prijaznega fantiča spremeni v seksualnega obsedenca in morilca. V notranjosti je zgnil, na zunanjost pa ostaja večno mlad in lep. Peklenska pogodba, katero bi si verjetno privoščil tudi marsikateri Hollywoodski igralec. Jasno, film bi zato mnogo bolj bil prepričljiv, če bi se dogajal v današnjem času. R: Oliver Parker OCENA: +2

The Bounty Hunter
Kaj naj si začnem s tako-imenovano akcijsko-romantično-komedijo, če Butler namesto junaka igra bedaka, če je Anistonka za romantiko enostavno preveč antipatična in če je film smešen še manj, kot so to bili režiserjevi prejšnji filmi Fool’s Gold ali Hitch? Jaz nič, nekateri pa dobijo zabavo ob nedeljskem večeru. OK, tudi jaz nekoč nisem imel zahtev. Ampak od Bird in the Wire, kjer sta vse to počela Mel Gibson in Goldie Hawn, je minilo že dvajset let… R: Andy Tennant OCENA: 2


A Christmas Carol
Kaj je le pičilo tako dobrega in talentiranega režiserja, da se je na stara leta posvetil le še risankam? In to risankam, ki nimajo svoje publike. Komu je ta zlajnana božična zgodba sploh namenjena? Otrokom sigurno ne! Nam, ki smo rasli skupaj s filmi kot so Who Framed Roger Rabbit, Romancing the Stone ali Back to the Future? Daj zresni Zemeckis!
Jim Carrey, kot zadrti in skopušni gospod Scrooge, katerega morajo duhovi naučiti pravi pomen božiča, bi lahko bil tudi v vlogi Rdeče kapice ali Sneguljčice. Tako klasično in dosledno je narejena ta risanka, ob kateri imamo pomisleke, če je režiser sploh bil prisoten? Kajti tistih nekaj več pikslov na sliki, na katere je verjetno ta film ponosen, itak več ne opazimo. Opazimo pa izgubljena leta odličnega režiserja. R: Robert Zemeckis OCENA: -2

I Come with the Rain

Naslov: I Come with the Rain - Leto: 2008 - Država: Francija, Hong Kong - Žanr: Triler, Drama - Dolžina: 114 min. - Režija: Tran Ahn Hung - Igrajo: Josh Hartnett, Lee Byung-hun, Kimura Takuya, Tran Nu Yen Khe, Shawn Yue, Elias Koteas - imdb

Mnogi izmed »resnih« filmofilov so ta primerek kar načrtno prezrli. Krivec je jasen. OK, ne moremo jim zameriti. Josh Hartnett pač ni ime, ki bi obetalo alternativo, katero mnogi ljubitelji filma iščejo. Zamerimo pa jim lahko spregledanje nekega drugega imena – ime režiserja. Kdo bi si mislil, da bo Tran Anh Hung po sentimentalnem The Scent of the Green Papaya (1993) ali surovem Cyclo, pristal pri tako »komercialnem« imenu Hollywoodskega igralstva. No, poleg imena je v meni vzbujalo upanje še nekaj drugega. Nizke ocene obiskovalcev imdb-ja, ki so mogoče že naznanjale na to, da se režiser ni predal mainstream Ameriki. Da je ostal veren svojemu stilu in tako razočaral vse ljubiteljice postavnega in priljubljenega igralca.
I Come with the Rain je drugačen film. Tran Anh Hung ga celo primerja z novim testamentom. Z novim vstajenjem in pokončanjem Kristusa. Hmm, v litrih krvi ne zaostaja kaj veliko za Gibsonovim Pasijonom. Kajti tudi Hartnett trpi. Trpi njegova duša, ki še dogodkov izpred dveh let ni povsem premlela. Takrat je bil še policist, danes je le še privatni detektiv.
Jp, le »glas« naroči detektivu njegovo nalogo. Poiskati mora izgubljenega sina. Vsemogočni je v tem primeru premožni lastnik farmacije, kateremu viri pravijo, da se je izgubljeni sin nazadnje nahajal na Filipinih. Hartnett, kot izkušen detektiv seveda takoj zavoha sled, katera pa mu naznanja Hong Kong. Tam, kjer Hartnett ima veze med policisti in tam, kjer je mafijec Hartnettov azijski dvojnik – po besedah moje žene »še bolj seksi…«.
No, če je po Tranovem to nova religija, sem takoj za. Kajti po njegovem se bo sedaj v cerkvah pelo pesmi odličnih Radioheadov.

OCENA: -4