Kongen av Bastøy
Vsak, ki po Ondskanu ni
več verjel v skandinavski filmski čudež, bi ga Kongen av Bastøy lahko prepričal
v nasprotno. Norvežani nadaljujejo tam, kjer so končali Švedi. No, pravzaprav
so tam – hitro vzkipljivi mulc v strogem internatu/vzgojno-varstvenem zavodu,
nekaj desetletij nazaj – končali Finci s Tummien perhosten koti, ki je
pravzaprav na las podoben temu filmu. Verjetno ga tudi zaradi tega Norvežani
niso poslali v boj za oskarja (Sykt lykkelig), kajti Finci takrat z isto temo niso
imeli uspehov, pa čeprav je Kongen av Bastøy veliko boljši film. Kakorkoli,
prav lepo je videti, da se Stellan Skarsgård po odličnem En ganske snill mann,
počasi vrača varno domov. **** (FILM TEDNA)
Margin Call
Čista neznanka J.C.
Chandor se je počutil dovolj pametnega, dovolj obveščenega, ko je na svojo
stran privabljal imena kot so Kevin Spacey, Demi Moore, Jeremy Irons (comeback?)
ali Stanley Tucci. Dovolj so mu bile le besede: »vem, kdo in kaj je krivo za
recesijo,« in velika igralska imena so že stala v vrsti. Kar je tudi logično,
Margin Call je namreč tiste vrste film, kjer se igralec lahko izkaže. Kjer se
uro in pol prereka, sestankuje in načrtuje. Vse to na minimalnem igrišču – pisarnah
nekega pomembnega kupim/prodam podjetja. In vsi ti govorijo svoj jezik, ki ga
nismo razumeli že v oskarjevem Inside Jobu. Še eden za »insajdere« torej, ki pa
je zadel nas vse. ****
Habemus Papam
Imamo papeža! Ko sem že
mislil, da bomo tokrat le izvedeli, kako potekajo te vatikanske parlamentarne volitve
novega papeža, se konklava začuda hitro konča s komedijo. Nanni Moretti (La
stanza del figlio, Caro diario) ni pokukal za zakulisje misterioznega vzroka
belega dima, ampak je raje ubral lažjo pot (spomnite se Il Caimana). Verjetno
tudi pravilno. Tako, da mu ne zamerijo niti v Vatikanu. Ja, papeža smo dobili
hitro, a kaj, če se ta ne počuti od boga izbran. ****
Beautiful Boy
Disfunkcionalna družina
postaja vedno bolj funkcionalna, ko se mož in žena morata spopasti s tem, kar
jima je zapustil njun sin. Masaker na šoli in pa samomor. Situacija, ki jo
lahko reši le odlična igra. Tej situaciji sta bila Mario Bello in Michael Sheen
še kako kos. Kolega Goodfella in Paucstadt sta v svojih recenzijah za Beautiful
Boy že omenjala podobne tematizirane
filme. Sam bi k temu dodal še zelo solidna Bang Bang You're Dead in estonski Klass.
Baje pa se zmagovalec letošnjega londonskega festivala We Need to Talk About
Kevin, zgodbeno še najbolj približa prvencu režiserja Shawna Kuja. ****
La proie
Če ob »akcija/triler«
filmu, ki povrh vsega prihaja iz Francije, stoji še dobra ocena, potem ne
razmišljam dolgo. Pograbim ga pred vsemi ostalimi. Če film prihaja iz Evrope,
bomo potem vsaj prihranjeni za neizogibne stereotipe, sem naivno pomislil.
Napaka, triler filma brez lukenj v zgodbi, brez manekenke kot policistke, brez »umiranja
počasi«, a še vedno pred vsemi ostalimi, brez 5kratnega »zadnji-trenutek-sem-ušel«,
pač ni tako enostavno posneti. Niti v Franciji. Je pa zato posneto zabavno, kratkočasno
in občasno tudi napeto. Sicer pa, če Američani naredijo rimejk, bo v njem
preživela tudi žena. Zato pa bom tudi v prihodnje še vedno raje potegnil za
naše. ****
