Five Minutes of Heaven

Naslov: Five Minutes of Heaven - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 84 min. - Režija: Oliver Hirschbiegel - Igrajo: Liam Neeson, Anamaria Marinca, James Nesbitt, Niamh Cusack, Conor MacNeill, Barry McEvoy - imdb

Bili so časi, ko so bili neredi. Molotovke, kamni in streljanje vsaki dan. V celotni državi. Očetje in bratje so umirali, zato je vsak mlad Irec imel potrebo pomagati. Nekaj storiti, pa čeprav bo to zločin. Med njimi je tudi mladi Alistair Little (Mark David). Pri 15-tih se je pridružil skupini UVF, dve leti pozneje, ko se tudi mi vključimo v “prenos”, je pripravljen ubijati. Leto je 1975 in to je še le ena izmed mnogih tragičnih zgodb, ki so se takrat dogajale v Severni Irski.
Kot mnogi mladci, se tudi Alistair želi dokazati. Hoče stoječi aplavz, ko vstopi v svoj domači pub. Kaj drugega mu več ni važno. Ko končno dobi priložnost, se s prijatelji odpelje do hiše, kjer naj bi stanoval sovražnik – katolik. Pokonča ga s tremi streli. Vse gre po načrtu, pa vendar nihče ni računal na pričo umora. Žrtvin mlajši brat je vse to opazoval iz neposredne bližine.
Mnogo let pozneje, ko Alistair ni več najstnik ampak Liam Neeson. In mladi prestrašeni fantič, ki je takrat brisal ostanke svojega brata s stene , je sedaj James Nesbitt. Oba še vedno ne moreta pozabiti preteklosti. Sedaj je Nesbitt tisti, ki je jezen. Tisti, ki sovraži. Tudi on bi rad svojih 5 minut slave. Nesson, kateri je svoje obsedel, sovraži le sebe. Sovraži svojo lahkomiselnost iz svoje mladosti. Na vabilo TV oddaje, imata sedaj možnost, leta pozneje, se zopet srečati iz oči v oči. Kot takrat, tistega usodnega večera. Veliki TV dvoboj. Kot Frost in Nixon , le da tukaj ne vemo kdo je sploh Frost in kdo Nixon.
Kako je Oliver Hirschbiegel (Der Untergang) prišel do tega projekta, mi ni jasno. Verjetno je tudi on prišel do ideje vpeljati moteče monologe dveh strtih mož, katere je že uporabil z Ben Beckerjem v eksperimentalnem filmu Ein ganz gewöhnlicher Jude. Škoda, da Hirschbiegel ni raje premislil o nerealnem končnem “akcijskem” obračunu pri O.K. Belfastu.
Five Minutes of Heaven je na letošnjem Sundance festivalu prejel nagrado za režijo. Kaj več govora o tem filmu več ne bo, razen če se še Liam Neeson ubije.

OCENA: +3

De ofrivilliga

Naslov: De ofrivilliga - Leto: 2008 - Država: Švedska - Žanr: Drama - Dolžina: 98 min. - Režija: Ruben Östlund - Igrajo: Maria Lundqvist, Leif Edlund, Olle Lijas, Vera Vitali, Cecilia Milocco, Vilmar Bjorkman - imdb

Ob kameri Ruben Ostlunda se počutimo kot Voyeuri. Vedno smo nekje v ozadju dogajanja. Po tihem poslušamo privatne pogovore, gledamo skozi online kamero ali nekje skriti izza stekla spremljamo dogajanje. Kdor pozna Roy Anderssona in njegove nenavadne zgodbe, bo pomislil – ti Švedi so pa face. Seveda le takrat, če prebavljate Anderssona. Tudi De Ofrivilliga je omnibus več različnih zgodb. Pa ne takšnih kot v Crash ali Babilonu, kjer se na koncu prepletajoče zgodbe povežejo v celoto. Ne, tukaj gre za 5 različnih pripetljajev. 5 kratkih filmov, spakirano v 90 minut. Če pa beremo tisti najbolj droben tisk, pa spoznamo kaj nam hoče Ostlund povedati – To smo mi Švedi in taki smo si všeč!
Zgodbe:
1. Avtobusni šofer noče nadaljevati svoje poti, dokler se eden izmed potnikov ne javi in prizna škodo, katero je napravil na stranišču. Med potniki je tudi znana igralka (in njena fanica)…
2. Dve najstnici se za ogrevanje pred veliko žurko slačita oz. seksi pozirata pred kamero. Ko ena potem mrtvo pijana obleži nekje ob gozdu, se zabava konča.
3. Mlada učiteljica je priča fizičnemu nadlegovanju starejšega kolega nad problematičnim učencem. Pozneje se ne more sprijazniti s tem, da je incident pristal med “normalni dogodek”.
4. Skupina prijateljev se na kampiranju preveč napije. Začnejo se čudaške homo igrice. Eden izmed njih se še ne more odločiti ali mu paše ali ne, če mu ga vsi pofafajo.
5. Zabava za rojstni dan. Spušča se ognjemet, pri katerem pa se poškoduje prireditelj zabave. Ker noče pokvariti dobrega razpoloženja, se dela kao – nič mi ni. Vse dokler ne obleži na tleh…
Poznate koga, ki se še v življenju ni nikoli smejal? Pri njem obstajata dve možnosti:
- De Ofrivilliga mu bo najslabši film vseh časov. Tako slab, da v življenju ne bo gledal več nobenega filma.
- prvič ga boste videli se smejati.

OCENA: -4

Kandidaten

Naslov: Kandidaten- Leto: 2008 - Država: Danska - Žanr: Triler - Dolžina: 90 min. - Režija: Kasper Barfoed - Igrajo: Nikolaj Lie Kaas, Ulf Pilgaard, Laura Christensen - imdb

Ničesar ne boste zamudi, če boste šli mimo tega Danskega filma Kandidaten. Noir zgodba je enostavno prehitro izmišljena, preveč na prvo žogo. V primeru, kjer mogoče ustvarjalci filma niso vedeli naprej, so samo pogledali dva podobna filma in rešitev nadaljevanja je bila na dlani. Nič novega torej. Kot da bi kupili nov avto, čez čas pa bi spoznali, da ima prevoženih že 100.000 km., zadnji blatnik pa je bil celo karamboliran. Počutite se opeharjenega.
Mlademu odvetniku v vzponu nastavijo mrtvo dekle, katero je prejšnjo noč spoznal v diskoteki. Če se spomnite Red Cornerja, veste, da ga je ona zapecala in odpeljala v hotel. Da tu nekaj smrdi, bi lahko bilo jasno. Baba je boljša od one Kitajke, Nikolaj Lie Kaas pa grši od Richard Gera. Ker se odvetnik ne spomni ničesar, začne seveda skrivati dokaze. Sem pač potencialen morilec, si misli. Zaman, neznanci so vso zadevo posneli in sedaj izsiljujejo denar. Odvetnik kaj hitro skapira, da je vse to povezano z nedavno skrivnostno smrtjo njegovega očeta, zato sleče dol gvant in se spremeni v stripovskega junaka.
In ja, tudi pri “glavnem” krivcu, se režiser ni hotel odmakniti od klišejev.
Film, kjer nič ni tako kot se zdi, pa čeprav nam je vse takoj jasno.

OCENA: 2

Entre les murs

Naslov: Entre les murs- Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 128 min. - Režija: Laurent Cantet - Igrajo: François Bégaudeau, Esmeralda Ouertani, Rachel Regulier, Franck Keita, Wei Huang - imdb

Jep, takšna je naša mladina. In da ne boste mislili, da so naši učenci bolj poslušni ali pridni, kot ta “druga klasa” francoskega naroda. Še slabši so. Tikanje kot velik prekršek? Pri nas smo to že davno preskočili. Preslišali, bolje rečeno. Dobro, saj mi tudi nismo bili nič boljši (govorim že kot star atek), ampak vedenjsko stanje na naših šolah je res zaskrbljujoče. To mi lahko verjamete…
Po drugi strani pa mislim, da namen filma ni bil prikazovanje vedno bolj odporniške mladine, sicer bi lahko režiser zašel tudi v bolj kriminalne in vulgarne vode. V ospredju je učitelj. Sam samcat proti četi vedno bolj “pametnih” najstnikov v problematični dobi odraščanja. Učitelj proti skupini glav, ki izkoristijo vsako najmanjšo napakico in jo potem obrnejo proti vodji. Kot sindikalist, ki vsake toliko časa draži svoje nadrejene, vedoč da tako ali tako ne bo ničesar dosegel. Le toliko, v opombo. Vendar, ko sindikalist uspe prepričati skupino ljudi na stavkanje proti vodstvu, je potem za glave podjetja lahko nevarno. Tega se zaveda tudi François, učitelj na eni izmed Pariških šol. In prav tukaj se začne tisto iskanje pravega razmerja med prijateljstvom, popustljivostjo, profesionalnostjo in želje teh otrok tudi nekaj naučiti.
V vlogi Françoisa se je odlično znašel François Bégaudeau. Kako se ne bi, če pa je film posnet prav po njegovi knjigi – in to avtobiografski.
Laurent Cantet se je povsem posvetil sami avtentičnosti predavanja. Privatno življenje učitelja ali njegovih učencev je povsem izpustil. Njegov oder je le učilnica, kjer vemo je lahko včasih tudi dolgočasno. Tako v prvi polovici filma ne vidimo klasičnega razvoja zgodbe. Zgodbe sploh ni, dokler se kasneje eden izmed učencev ne zoperstavi učitelju, za kar mu grozi celo izključitev. Komaj takrat film dobi nekakšno dramatizacijo. Vendar to ne moti. Nekaj podobnega kot Dangerous Minds ali Freedom Writers niti ne bi hoteli imeti.
Zlata palma za “akcijski” film, kjer se akcija ne konča po 90. minutah, ampak se konča pri poletnih počitnicah. Pa še to premirje traja le do jeseni, ko se znova začne vse od začetka.

OCENA: 4

Romance

Naslov: Romance - Leto: 2008 - Država: Brazilija - Žanr: Drama, Romantični - Dolžina: 102 min. - Režija: Guel Arraes - Igrajo: Letícia Sabatella, Wagner Moura, Andréa Beltrão, José Wilker, Marco Nanini - imdb

Guel Arraes je ustvaril eno najpopularnejšo TV serijo v Braziliji. O Auto da Compadecida, prav tako zelo uspešen film, je nastal po tej istoimenski seriji. Njegov zadnji kino film Lisbela e o Prisioneiro spada v Braziliji med najdonosnejše filme vseh časov. Za razliko od njegovih ostalih režiserskih kolegov, pa še Arraes ni nikoli žel podobne uspehe tudi izven njegove države. Tudi Romance pri tem ne bo kaj prida pomagal…
Pedro in Ana sta igralca. Gledališka igralca. Predvsem Pedro je strasten ljubitelj te umetnosti. Njegov novi projekt je tradicionalna romantična povest o Tristanu in Izoldi. Zgodba je tako romantično tragična, da je iskra preskočila tudi med njima. Vendar uspehi s predstavami so majhni, zato se Ana na vabilo televizijskega producenta odpravi kar med soap opere. Ana hitro prispe na naslovnice revij, medtem ko se Pedro iz ljubosumja povsem posveti svoji gledališki karieri. Tega pa ljubezen ne zdrži… Leta pozneje, ko se oba zopet srečata, nastane ideja o televizijski priredbi Tristana in Isolde. Bo prav ta zgodba, zgodba katero oba tako ljubita, odločala o njuni ljubezenski usodi?
Tu pa še je večno vprašanje – kako spremeniti klasično tragiko v srečni konec?
Romance je že dostikrat videni primer, kjer je zgodba postavljena v zgodbo. Igra v igri. Bolje rečeno, Tristan in Isolda sta Pedro in Ana, le v modernejšem svetu. Tako modernem, da po vseh teh uspešnih kriminalnih, brazilskih geto filmih, Brazilije sploh ne prepoznaš. Vse je tako fino in čisto, kot bi se to dogajalo v New Yorku. Edino kaj se prepozna je glavni igralec Warner Moura, trenutno največje ime brazilskega filma.

OCENA: 3

Oorlogswinter

Naslov: Oorlogswinter - Leto: 2008 - Država: Nizozemska, Belgija - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 103 min. - Režija: Martin Koolhoven - Igrajo: Martijn Lakemeier, Yorick van Wageningen, Jamie Campbell Bower - imdb

Oorlogswinter je lansko leto bil eden najuspešnejših filmov na Nizozemskem. To je bilo za pričakovati, saj je posnet po znani mladinski knjigi Jana Terlouwa.
Zgodba se dogaja med zimo leta 1945 v malem nizozemskem mestecu. Nemci še vedno držijo niti mesta in usode ljudi v svojih rokah. Michiel je 14-letni fant, sin župana in zagriženi nasprotnik okupatorjev, pa čeprav je še to le tema med njim in njegovim očetom, kateri se bolj drži nemške strani. Za Michiela pomeni to izdaja. Nekega večera v bližine njegove hiše strmoglavi letalo RAF-a. Pilot preživi, za sabo pa pusti mrtvega nemškega vojaka. Ranjen se zateče v skrivališče, za njega pa začne skrbeti Michiel, kateri se kaj hitro znajde v realnosti vojne. Skrivnosti in odločitve so prevelike za tako majhnega fanta, zaupati pa ne gre nobenemu.
Zelo dobro fotografirana mešanica med vojnim filmom in filmom odraščanja, seveda ni imela na razpolago razkošja Zwartboek. OK, film gre v čisto druge smeri, pa čeprav Nizozemci ne morejo pozabiti svojih junaških partizanov, ki so se hrabro postavili proti močnejšemu in številčnejšemu sovražniku. Oorlogswinter je dosti bolj podoben filmu Voor een verloren soldaat iz leta 1992. Tudi tukaj je v ospredju prijateljstvo med odraščajočim in radovednim domačim fantom in vojakom alianse ( takrat - Kanadčan). No, tako daleč kot Roeland Kerbosch s svojo kvazi-pedofilsko-homo-romanco, režiser Martin Koolhoven ne gre. Tukaj je angleški vojak straight, saj se spravi celo na fantovo sestro.
Kdor ima rad filme o 2. svetovni vojni, bo v Oorlogswinter videl več, kot le mladinski film.

OCENA: -4

The International

“Ne, Ne in Ne!” se je verjetno drl Tykwer. “Nekaj ponosa pa še ja imam. Ne bom vpletal romanco med Owenom in Wattsovo, pa čeprav leži vse na dlani”. Studijski šefi podržijo skupaj glave, nekaj zamomljajo in naznanijo “Dobro, ne bo romantike. Ampak, ostale nelogične luknje na katere ste opozarjali, pa ne boste brisali!”. Tykwer se nasmehne ter brezbrižno doda “Za 10 milijonov dolarjev vam posnamem kaj hočete…”
Ko je kasneje Tykwer slišal, da se bo njegov holivudčan premierno predvajal v njegovem Berlinu, mu več ni bilo vseeno. “Naj to ponudim svojim ljudem, katerim sem filmski bog, umetniški outer, živa legenda? Človek, ki je v beg nagnal Lolo, sedaj pa prinašam to zmešnjavo.” Ampak takrat je bilo že prepozno…
Drugače je film doživljal Clive Owen. Človek, ki ni smel biti Bond. Naloga njegovega agenta je bila, poiskati najbolj podoben scenarij slavnemu 007, v katerem se bo lahko prav on vsaj približno približal svojemu vzorniku. Pa ni niti blizu. Niti v službi njenega kraljestva ni. Le navaden Interpol agent je.
Owen je na sledi sumljivi banki IBBC. Ti bi se naj ukvarjali s preprodajo orožja, pranjem denarja in temi zadevami. Pomaga mu državna tožilka iz Amerike (Watts). Logično, saj se stvar dogaja v Evropi. Priče izginjajo kot hren in zelhano za praznike. Dvojica je le za las vedno prepozna. Še dobro, da je eden od atentatorjev defekten. Človeka z železno nogo pa ja najdemo. In če najdemo njega, potem lahko na strehi v Turčiji ustrelimo javno in pomembno osebo. Kaj pa ima takšne nesposobneže za hitmane.
Saj bi človek ob spektakularnih akcijskih prizorih in nekaj zares posrečenih posnetkih, zamižal ob takšnih luknjah v scenariju. Vendar teh je bilo enostavno preveč. Zmagala pa je itak tista, ko sta Owen in Wattsova s pomočjo slamice rešila vprašanje političnega atentatorja. Zakaj vaju takrat ni bilo v Dallasu? R: Tom Tykwer

OCENA: -3

Anonyma - Eine Frau in Berlin

Naslov: Anonyma - Eine Frau in Berlin - Leto: 2008 - Država: Nemčija, Poljska - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 131 min. - Režija: Max Faerberboeck - Igrajo: Nina Hoss, Evgeny Sidikhin, Irm Herrmann, Ruediger Vogler, Ulrike Krumbiegel - imdb

Kolikokrat? To je sedaj standardno vprašanje dveh žensk, ki se po dolgem obleganju mesta nista videli. Berlin 1945. Vsega je konec. Rdeča armada je že zmagovito vkorakala v glavno mesto. Po zvočniku iz tanka se v potrti nemščini slišijo glasovi “vsi, ki se skrivate po hišah se takoj predajte!” “Hitler vas je zapustil!” Vendar nemških vojakov skoraj več ni. Ostali so še le starci in ženske. Sedaj bodo tudi oni začuti kaj so to Stalinove orglice. Vendar ruskim možem ni več do streljanja. Sedaj je na vrsti tisto, na kar so ti izčrpani, maščevanja željni vojaki čakali dolga in krvava leta. Zabava – za kaj takega pa so potrebne ženske. Nemške ženske. Med njimi je tudi neimenovana ženska, pisateljica in žena pogrešanega nemškega vojaka.
O vseh teh dogodkih, ki so se v Berlinu dogajali mesece po kapitulaciji je napisala dnevnik, kateri pa je leta 1959 ob objavi v javnosti obveljal kot škandalozen.
Drugače kot njene sotrpinke v velikem stanovanjskem bloku, si je naša pisateljica dnevnika izbrala drugačno taktiko. Namesto straha pred vedno znova novimi, neznanimi in smrdečimi moškimi, si je raje izbrala svojega čuvaja. Postala je fina dama samemu majorju, zato je bila navadnemu vojaku nedosegljiva.
Max Färberböcks je po Aimée & Jaguar zopet postavil v ospredje žensko v času nacizma, vendar nikakor ne kot žrtev. Predvsem kot močno in samostojno žensko, ki se zaveda svoje krivde v podpiranju Hitlerjevih idej. Žensko, ki hoče živeti še naprej razkošno življenje, ne glede na ceno. Želja po preživetju, je verjetno močnejša od kateregakoli ponosa in to je vidno pri vseh sostanovalcih “anonimke”. Tako pri starki, ki si poleg svojega moža v stanovanje navleče še mladega rusa. Kot pri penzioniranem knjigovodji, kateri ob kozarcu vodke skupaj s komunisti prepeva ruske pesmi.
Film o tabu temi, kjer se žrtvam posilstev ne dodeljuje železni križec.

OCENA: 4

Bedtime Stories

Ne moreš primerjati Čuke s Pink Floydi. Enostavno ni fer. Ribič Pepe ali Zvočnik na pločnik sta pesmi narejene za otroke in otrokom je takšna glasba všeč. Ne moreš potem govoriti o slabi glasbi, če pa je izpolnila svoj pomen. Tudi Bedtime Stories je narejen za otroke. Tam nekje za isto starostno skupino kot pesmici Krokodilčki in Ringa raja.
Adam Sandler je hišnik v “svojem” hotelu. Njegov foter je namreč bil lastnik originalnega hotela, preden ga je prodal, sinek pa še vedno ni prišel dlje kot od mojstra zamenjave žarnic. Svojo priložnost še čaka… Dočakal pa je delo varuškine svojih nečakov. Pa še to le kot pripovedovalec zgodbic za lahko noč. Ampak to mu gre dobro od nog. Tako dobro, da domišljija postaja realna.
Še vedno pa mi ni jasno, kako lahko nekateri odrasli ljudje cele noči (trezni!) plešejo na Čuke? Mar to pomeni, da je Bedtime Stories njihov prvi kandidat za oskarja? R: Adam Shankman

OCENA: -2