Cave of Forgotten Dreams
Kot zapriseženi ljubitelj tega žanra, se Werner Herzog vsako leto zateče tudi k dokumentarcem. Starca fascinirajo nedorečene zgodbe, novi podvigi in odkritja in pri tem se ne sramuje niti svojega nemškega naglasa, ki ga v vlogi pripovedovalca vedno zaslišimo v njegovih filmih. Tokrat nas Herzog povabi v francosko jamo, kjer se nahajajo najstarejše poslikave na svetu, stare dobrih 30.000 let. A le za kratko, jama je namreč tako strogo zaščitena, hermetično zaprta, gibalno omejena, da Herzogu ni uspelo posneti dovolj zanimivega materiala. Vsi znanstveniki pa so preveč obsedeni s poslikavami, kot pa s filmom. Vsaka minuta pred kamero, je za njih minuta manj pred konji, mamutom ali jelenom. Same umetnosti neandertalca sicer ne boste nikoli videli (za turiste zaprto), je pa zato posneto v 3D. ****
Hodejegerne
Režiser Morten Tyldum je nazadnje snemal eno epizodo Varga Veuma (aha, od tod mi je znana ta faca iz novega The Thing), norveško inačico superherojskega smrtnika v obliki privatnega detektiva, ki se zmeraj najde v najgloblji godlji iz katere se potem magično tudi reši. Na kratko, Lovec na glave (moj prevod) bi lahko bil del te popularne serije. Od vizualnega TV feelinga, pa do nižjerazrednih štosov reševanja problemov. Tudi zapleti (in razplet) so posneti v taktu (konec mora biti pred večernim dnevnikom), številu (gledalec med ogledom ne sme preklopiti) in koncem (pričakujte nadaljevanje), kot če bi gledali poceni TV kriminalko. No, Norvežani ( + zagriženi ljubitelji Millenium trilogije) so, jasno, navdušeni. ****
Go-ji-jeon
Tehnično The Front Line-u (international prevod) ne gre očitati. Tako bi moral zgledati Hamburger Hill, kjer se prav tako bojujejo za košček nekega hriba. Le vojna je druga… Bolj mu očitam povezanost do glavnih likov, pa čeprav je ta streljačina dolga kar 133 min. V tem času pa ja vzljubimo kakšnega Korejca. Niti ne, kar je po svoje zopet dalo pričakovan epilog. Kar ne maramo zahodnjaki, dajo vzhodnjaki na listo za tujejezičnega oskarja. Tako bo J. Koreja tudi tokrat ostala brez nominacije. ****
Our Idiot Brother
Tega sem pred tedni hotel predstaviti pod »prvo sliko«, z naslovom: »poglejte kaj novega nam prinašajo producenti filmov (po vrsti nazaj) Jack Goes Boating, Away We Go, Is Anybody There?, Sunshine Cleaning, Chop Shop, SherryBaby, Little Miss Sunshine, Everything Is Illuminated.» Kar pomeni, da ti ljudje v vseh teh letih še niso posneli slabega/povprečnega filma. Vse je govorilo v prid novem neodvisnem (tudi Z. Deschanel) biseru, le Paul Rudd kot butjeni hipi=kot igralec ne. Prav sem imel, kar pa ni samo Ruddova krivda. Krivda je tudi v scenariju, ki je za podlago uporabil Hannah and Her Sisters, Lovely & Amazing in Happiness, potem pa v to sestrsko zmešnjavo po nepotrebnem vrinil idiotskega brata. ****
Un cuento chino
Velezvezdniku argentinskega filma Ricardu Darinu (še danes se ni prodal v Hollywood) ni težko igrati niti človeka, ki ga nihče ne mara. Ali bolje, človeka, ki ne mara nikogar. Darin je tokrat osamljen lastnik majhne elektro trgovine, ki za svojimi dobavitelji vedno pedantno preverja dobavljene količine, svoji edini ljubezni ne vrača naklonjenost, prosti čas pa zapravlja na pokopališču. Vse do trenutka, dokler mu z neba v naročje (skoraj dobesedno) pade izgubljen Kitajec, katerega Darin, kot izgubljeno mače, vzame k sebi domov. Kar sledi, je klasično nič-ne-razumem-kaj-govoriš mantranje, ki bi se skoraj končal z besedo »Morgen« (glej letošnjega romunskega kandidata za oskarja). Tragična komedija, ki ni ne žalostna, ne smešna. ****
The Debt
Film tedna more biti, česar pa mi zgoraj omenjeni kandidati niso uspeli ponuditi. Zato bom dodal film, ki ga zaradi večjega budgeta, nekaj znanih imen, ter predvsem režiserja Johna Maddena (Shakespeare in Love, Captain Corelli's Mandolin, Proof…) na tem blogu nisem nameraval izpostavljati. Pa ga vseeno moram. Že zaradi tega, ker gre za odličen film. Za najboljši Maddenov do danes. Mogoče je k temu krivo moj nerazumljivi simpatični odnos do »Mosad« (izraelska tajna služba) filmov. Namreč, zelo podcenjeni Black Sunday (1977) mi je odličen film, Munich pa celo eden najboljših, kar sem jih gledal (le Sandlerjev Zonad mi je malo slabši;). Mogoče tičijo razlogi za navdušenost nad The Debt res samo pri meni. Lahko pa preverite, sam ga namreč po vohunsko priporočam. Uf, Jesper Christensen (doktor) je pravi! **** (FILM TEDNA)
