Unmade Beds

Naslov: Unmade Beds - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 92 min - Režija: Alexis Dos Santos - Igrajo: Fernando Tielve, Deborah François, Richard Lintern, Katia Winter - imdb

Bertolucci bi junakom iz Unmade Beds lahko rekel tudi »Sanjači«. Izgubljeni otroki v iskanju nečesa, česar sploh ni. Axl išče svojo otroštvo. Svoje poreklo. Iskanje ga je iz Španijo poneslo celo do Londona. Prav tam namreč živi njegov oče, katerega mladi fant nikoli ni imel možnost spoznati. Očeta sicer najde v neki nepremičninski agenturi ter ga pod pretvezo »študent išče stanovanje« tudi pobliže spozna, a več besed se med njima izmenja, bolj se Axlu podira namišljena podoba njegovega nikoli videnega super-očeta. Sanje o očetu v katere hoče verjeti vsak najstnik.
Ni bila kriva španščina, da smo se ob drugem filmu Dos Santosa spomnili tudi na francoski film L'Auberge Espagnole. K temu je botroval tudi prostor, kamor se Axl zateče in kjer se nahaja tudi mlada Francozinja, ki s svojim žalujočim obrazom za izgubljeno ljubeznijo, še bolj naglasi multi-kulturno seksualno zmedo v mladi, boemski komuni.
Jep, prav klub oz. hostle, kjer se ne pobira najemnina, je tisto, kar je režiserja zbudilo k razmišljanju o njegovem novem filmu. Sam pravi, da je nekaj podobnega v mladih letih doživljal tudi sam. Če to pomeni Ménage à trois med njim, moškim in žensko, pa ni pojasnil…

OCENA: -3

Čekaj me, ja sigurno neću doći

Naslov: Čekaj me, ja sigurno neću doći (Wait for Me and I Will Not Come) - Leto: 2009 - Država: Srbija - Žanr: Drama - Dolžina: 149 min - Režija: Miroslav Momčilović - Igrajo: Miloš Samolov, Mirjana Karanović, Gordan Kičić, Milica Mihajlović - imdb

Za ljubezenske trikotnike smo slišali že mnogokrat. Bolj poredko se v te spletke zgnete tudi četrta oseba, kar je sicer logično – ljubezenski ping-pong med štirimi osebami bi bilo že prekleto naključje.
No, režiser Miroslav Momčilović verjame v takšne usode. V Čekaj me, ja sigurno neću doći nam prvo predstavi Aleka. Alek, kot prototip sodobnega Beograjčana (len, zapit, brezposeln) bi se lahko znašel tudi v Slovenskem filmu. Ker mu dolgoletno dekle ne vrača več ljubezni se hoče ubiti. No, ta samomor bolj hlini. Le toliko, če bi se slučajno le zasmilil njegovi Teodori. Heh, prepozno. Uspešna poslovnica ima že novega. Tudi Nikola je prototip sodobnega Beograjčana (navijač Crvene Zvezde) in tako kot Alek žaluje za svojo bivšo. Kot ste že verjetno izračunali – Marina je tisti četrti člen, ki pa se seveda zaljubi v Aleka. Tako je krog, khmm kvadrat sklenjen. Vsak ljubi nekoga, vsak ljubi napačnega oz. tistega, ki mu ljubezen ne vrača. Če še k temu prištejem Alekovega nesrečnega prijatelja Baneta in njegovo žalujočo mater, bi lahko govorili tudi o depresivnem filmu v katerem pa nihče niti ne omeni vojne.

OCENA: +2

Die Päpstin

Naslov: Die Päpstin (Pope Joan) - Leto: 2009 - Država: Nemčija, VB, Italija - Žanr: Zgodovinski, Drama - Dolžina: 149 min - Režija: Sönke Wortmann - Igrajo: Johanna Wokalek, Anatole Taubmann, John Goodman, Jördis Triebel, David Wenham - imdb

Snemanje »velikih« nemških filmov ni lahka naloga. Kajti vsak večji projekt je v Nemčiji financiran tudi z denarjem TV hiš. Za to finančno pomoč pričakujejo TV šefi od režiserja tri-urni film (kino verzije so skrajšane), katerega bodo kasneje na svoji postaji vrteli kar v dveh delih. Takšen je bil primer z Der Untergang ali Der Baader Meinhof Komplex in tako se godi tudi filmu Die Päpstin. Proti takšni politiki ustvarjanja je nekaj imel režiser Volker Schlöndorff (Die Blechtrommel), kar ga je na koncu stalo tudi režijskega stolčka za tem filmom.
Jasno, svetovni uspeh knjige je bil enostavno prevelik, da bi ga lahko nadomestil nek povprečen kolega. Sönke Wortmann je največji uspeh požel s komedijo Der bewegte Mann, ter takrat katapultiral Tilla Schweigera v zvezde. Svojo zgodovinsko žilico je dokazal nekaj let nazaj, ko je zarosil oči tudi kanclerju Schröderju z nogometnim filmom Das Wunder von Bern. Dostojen naslednik, torej.
Leta 1996 je ameriška pisateljica Donna Woolfolk Crossv svet pognala svojo verzijo resnice o ženski, ki je s krinko naplahtala celoten vatikanski vrh ter v 9. stoletju postala duhovni vodja krščanstva. Knjiga se je prodala v milijonih. V Nemčiji se ta cifra vrti okoli štirih milijonov.
V legendo, za katero še danes nekateri trdijo, da ni samo mit, je Wortmann vložil vso svoje znanje. Predvsem pa spoštovanje in strah do knjige oz. zgodovine, katero ni upal zrecitirati po svoje. Tako smo priča samemu rojstvu deklice Johanne. Njenim težkim odraščanjem s strogim očetom, kateri ji ni dovolil izobraževanja. Njenemu pohodu do Rima in zdravljenju papeža Goodmana. Njeni odločitvi med “biti ženska in ljubiti moškega” ali “slediti željam boga ter postati to, za kar sem ustvarjena – tudi kot ženska”. Heh, takrat pa se v Vatikanu ženske niso marale. Aja, še danes je tako...

OCENA: 3

Vrhunci Cannesa 2010 - Loong Boonmee Raleuk Cha

LOONG BOONMEE RALEUK CHA - Apichatpong Weerasethakul

»Čeprav je stric Boonmee star in bolan mož, je za njegovo skorajšno smrt kriva njegova slaba karma. Hoče umreti doma, kjer pa ga v podobi duha pričaka njegova pokojna žena. Ne samo žena, tudi njegov davno izgubljeni sin se vrne domov. Skupaj se spominjajo preteklosti in pa prostora, skritega globoko v gozdu«

Metropia

Naslov: Metropia - Leto: 2009 - Država: Švedska, Danska, Norveška, Finska - Žanr: Risanka, Znanstveno-fantastika, Misterij - Dolžina: 86 min - Režija: Tarik Saleh - Glasovi: Vincent Gallo, Juliette Lewis, Udo Kier, Stellan Skarsgård - imdb

Naša prihodnost je v filmskem svetu že trdno zapisana. Če ni post-nuklearna apokalipsa - kjer vlada ne obstaja, je potem to pravo nasprotje brezvladja oz. svet, kjer smo vsi ljudje kontrolirani z opranimi možgani s strani mogočnih kapitalistov. Jasno, nobena prihodnost ni lepa in svetla.
Tudi v Metropiji je življenje sivo, zacementirano v betonu in železu. Ljudje so slepo vodeni v odvisnost konsumacije ali sedenja pred televizorji. Tudi Roger je le številka. Nepomembnež, mala riba. Glasovi v glavi mu naročajo kakšno naj bodo njegove odločitve. Prav ta glas ga vodi do samega centra novega svetega mesta Metropie, ki je v tem primeru podzemna železnica, katera združuje vsa velika evropska mesta. Tam v temi, ob temačnih sencah ter vodeni z glasom preko slike, pa začnemo občutiti tudi noir vzdušje, zato ne mine veliko, ko se ob Rogeru že pojavi skrivnostna Femme Fatale.
Ob teh vlakih sem se spomnil na podobno stanje družbe iz von Trierovega filma Europa, ki se dogaja tik po koncu druge svetovne vojne. Čeprav po glasovih lahko prepoznamo Vincenta Galla ali Juliette Lewis je tudi Metropia v večini skandinavska ko-produkcija.
Sama ideja filma verjetno ni botrovala angleški sinhronizaciji. Utopija, ki je v filmih bila že mnogokrat premleta. Režiser Tarik Saleh je bolj verjel svoji animaciji. Svojim neobičajnim slikam in pa nekoliko surealnim podobam njegovih likov, kjer se razmerja med velikostjo glave in ostalega telesa ne ujemajo preveč natančno. Le oglejte si trailer, pa boste vedeli o čem govorim…

OCENA: 3

Vavien

Naslov: Vavien - Leto: 2009 - Država: Turčija - Žanr: Komedija - Dolžina: 100 min - Režija: Durul Taylan, Yagmur Taylan - Igrajo: Engin Günaydin, Binnur Kaya, Settar Tanriogen - imdb

Zakaj neki bi se nekdo ukvarjal z hitrostjo avtomatskega odpiranja vrat na njegovem avtu? Celal svoje razloge že ima, mi zvemo o njih nekoliko kasneje. Poročen mož in oče najstniškega sina ima namreč podel načrt. Znebiti se hoče svoje žene…
Brata Taylan veljata doma kot turška »Coen« brata. V svojem novem filmu začneta prav s prizorom vrat, katera se Celalu nikakor ne odpirajo dovolj hitro. Ne samo z vrati, tudi s svojim življenjem elektrikar nikakor ni zadovoljen. Zaljubljen je v barsko pevko, ki mu to ljubezen vrača le z grožnjami. Na njegovega sina še nikdar ni bil ponosen. Dolgovi so vedno večji.
In ja, tukaj je še njegova žena. Žena, ki bi za svojega moža naredila in mu dala marsikaj. Le denar, katerega dobiva od svojih staršev iz Nemčije, raje skriva v kletnem kotičku, kot pa ga zaupa svojemu možu. Jep, družina s skrivnostmi, katere pa vsak član družine pozna.
Jaz skrivnosti iz te črne komedije ne bom delal. Omenim lahko le nagrado za najboljši turški film lanskega leta, pa nam je vse jasno.

OCENA: 3

Vrhunci Cannesa 2010 - Les amours imaginaires

LES AMOURS IMAGINAIRES - Xavier Dolan

"Xavier Dolan nam tokrat po zmagovalcu Liffa "Ubil sem svojo mamo" prinaša zgodbo o treh tesnih prijateljih, ki se znajdejo v ljubezenskem trikotniku."

Greta

Naslov: Greta (According to Greta) - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Romantični - Dolžina: 92 min - Režija: Nancy Bardawil - Igrajo: Hilary Duff, Melissa Leo, Ellen Burstyn, Evan Ross, Michael Murphy - imdb

V enem primeru smo vseeno dobili upanje na pozitivno rešitev problema „Greta“. Film se namreč na vse načine trudi prikazati mlado dekle kot problematično in težavno. Greta je res nesramna, gobezljava punčara, ki se na čustva drugih ne ozira. Seveda, njej je vseeno. Svoj konec si je že zapisala s samomorom. Na kakšen način še sicer ne ve, bo pa se to zgodilo v kratkem. Le zadnje želje si še mora izpolniti. Iz njene to-do liste - torej stvari, ki jih pred smrtjo še želi narediti zagledamo točko „izgubiti nedolžnost“. Aha, Greta je stara že 17 let, pa še vedno ni seksala. Kakšno „bad-ass“ dekle pa je to? Še malo, pa bo prestara celo za teen porniče...
Vidite, v teh zapiskih dnevnika ugotovimo, da je Greta globoko v sebi dobro dekle. Da bo konec vseeno srečen.
Hillary Duff je Greta. Mogoče res ne najboljša izbira za njen lik odpornice, ampak nekaj dodatne šminke pomaga spremeniti nekoč priljubljeno Disney zvezdnico v nasprotje navajenega.
Vseh teh suicidnih izpadov ima dovolj tudi njena mama, ki jo čez poletje pošlje k babici in dedku. Starčka seksata še zdaj, zato vesta da ljubezen zaceli vsako rano. Jep, ljubezen premaga vse. Tudi slab film.
Sam sem namreč zmignil le ob občasnih izvirnih komentarjih Duffove, vse ostalo pa je bolj podobno nekemu uvodu v dolgo Disney serijo.

OCENA: +2

100 naj... tuja vrsta

Sto filmov v katerih se je v kakršnokoli obliki pojavilo bitje iz drugega planeta. Nekateri so v teh srečanjih s človekom imeli dobre namene, drugi spet slabe. Mnogokrat, kot je to bilo v primerih iz 50-tih let prejšnjega stoletja (It Came from Outer Space, The Thing from Another World, Forbidden Planet...), so se filmski ustvarjalci temu fenomenu posvetili zelo resno. Šele po Spielbergovem E.T.-ju so "tuje vrste" vzeli za svoje tudi družinski filmi, kjer se je na vso to grozo iz drugega planeta gledalo tudi s humorjem (Coneheads, Cocoon, *batteries not included, Critters, Flight of the Navigator...)

p.s. - zaradi cenzure sem moral zamenjati glasbeno podlago z Youtube predlogom...