Afterwards

Naslov: Afterwards - Leto : 2008 - Država: Kanada, Nemčija, Francija - Žanr: Drama, Misterij - Dolžina: 107 min. - Režija: Gilles Bourdos - Igrajo: Romain Duris, John Malkovich, Evangeline Lilly - imdb

Afterwards vsebuje vse substance, ki jih dobra serija potrebuje. Pravzaprav je na to temo posnetih že kar nekaj nadaljevank. S serijami sem bolj na tesnem, zato se naslovov ne spomnim, sem pa vsake toliko časa s pilotom zašel na kanal, kjer so se dogajale podobne zadeve kot tukaj. Hja, zdaj vas že sigurno zanima, kaj bi lahko bila tista “stvar”? Radovedni ste kot Nathan (Romain Duris - L'auberge espagnole, De battre mon coeur s'est arrêté), katerega nenadoma obišče skrivnostni John Malkovich. S svojim značilnim umirjenim glasom se Malkovich sliši kot kakšen angel iz nebes. In res. Dr. Kay, kot se J.M. imenuje, ima posebno moč. Poseben dar. Na obrazu človeka lahko prebere smrt. Ali drugače povedano – zavoha konec življenja pri posamezniku. Ni takšen maher, da bi lahko napovedal točen datum, niti vzroka. Heh, kaj šele preprečil samo smrt. Njegova naloga je – podzavestno pripraviti izbranca na njegov konec. Da mu priložnost, da se pobota s svojimi grehi in težavami v preteklosti. “In v kateri vlogi igram sedaj jaz?”, ga sprašuje Nathan. Logično, na odgovor čakamo do konca filma…
Dobra izbira igralskega kadra, solidna režija, stopnjevanje napetosti… filmu skoraj ne moreš zameriti nič. OK, “misterioznost”, je ključnega pomena, vendar si s predvidljivostjo nisem kvaril užitkov. Največji misterij ob filmu so meni zelo slabe ocene kritikov. Škoda, film bi si zaslužil boljše.

OCENA: +3

Precious: Based on the Novel Push by Sapphire

Naslov: Precious: Based on the Novel Push by Sapphire - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: ScoLee Daniels - Igrajo: Mo’Nique, Paula Patton, Maria Carey, Sherri Shepherd, Lenny Kravitz, Kimberly Russell, Gabourey Sidibe - imdb

“Kako pa je ime tvojemu prvemu otroku?”, vpraša socialna delavka (Mariah Carey govori normalno?!). - “Mongo”, ji momljaje odgovori najstnica s prekomerno težo. - “Mongo? Kakšno ime pa je to?”, se čudi ex-diva. - “Mongo je krajšava mongoloida…, moj otrok ima namreč Downov sindrom.” Pokvarjen um kot je moj, se je sicer ob tem prizoru na glas zasmejal, ampak ti stavki nam povejo vse o stanju v družini Clareece. Komu je postalo dekle “Precious”, mi ni jasno. Verjetno njenemu očetu, ki jo je zlorabljal že od otroštva. Prav oče Clareece je namreč oče tudi njenega otroka. Postal je dedek in oče naenkrat. Še več, novi je že na poti. No, pri tem mi še nekaj ni bilo jasno… Kako je ravnateljica šole ugotovila njeno novo nosečnost? Clareece je namreč tako debela, da se ji nosečnost sploh ne opazi. Logično, poleg hrane “zaužije” tudi mnogo žaljivk in posmehovanj. In ne samo v šoli. Hja, tam še je najlepše. Njena mati je namreč prava prasica. Če bi imela kateri prizor, kjer bi se pogovarjala s svojo mačko, bi jo morda slišali tudi v lepem in normalnem tonu. Pa se ne. Pogovarja se le s svojo hčerko. Gnido, kot ji pravi. Kurvo, ki ji je speljala njenega moškega. In to že pri treh letih. Jep, Mo'Nique je imela lahko delo. Njeno vlogo pokvarjene matere ne bomo tako hitro pozabili. Na srečo ima Clareece domišljijo, katera ji pomaga najti izhod iz svojega neznosnega sveta.
In na srečo Clareece zaide v novo šolo za “Precious” mladino, kjer jo najde črna M. Pfeiffer. “Od zdaj naprej si življenje kot pop zvezdnica ne boš le zamišljala, sedaj boš o tem lahko tudi pisala”, ji pravi sestra učiteljica, ko ji pokaže črko A.
No, v meni se prav takrat začnejo porajati črne misli – “prosim… ne bodi samska, draga učiteljica… ne živi sama v svojem stanovanju… ne skrbi se za problematičnega otroka, kot če bi bil tvoj in ga ne vzemi k sebi domov…” Eh, kaj češ. Brez klišejev pač ne gre. Vsaj nekaj, lepa učiteljica ni zapecala neko drugo sestro – medicinca Lenny Kravitza.

OCENA: 4

No puedo vivir sin ti

Naslov: No puedo vivir sin ti - Leto: 2009 - Država: Tajvan - Žanr: Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Leon Dai - Igrajo: Wen-pin Chen, Leon Dai, Yolanda Yuan, Daniel Wu - imdb

No puedo vivir sin ti je dobitnik Zlatega konja za najboljši film leta. S tem dosežkom se je film tako postavil ob bok največjim mojstrovinam iz Azije. V črno-belih podobah, ki na trenutke spominjajo na italijanski neo-realizem nas režiser Leon Dai v svojem prvencu popelje v borbo malega človeka proti birokraciji.
Li Wu-hsiung živi s svojo majhno hčerko v nekem zapuščenem skladišču ob pristanišču. Logično, službe nima, zato so nevarna popravila pod vodo njegova edina rešitev. Te pameti in izobrazbe nima, da bi si lahko našel službo med prazniki, kot si jo je to “Kramer” Dustin Hoffman, ko mu je ex-žena začela groziti z odvzemom otroka. No, tukaj ni bivša ampak oblast. Z oblastjo pa je pogajanje nemogoče. Razen če se skupaj z otrokom postaviš na most in groziš skok. Takrat te vsaj začnejo poslušati…
Jep, s tem prizorom se začne ta ganljiva drama, ki sicer uspe prikazati nemogoče tajvanske zakone in opomniti na resnično zgodbo izpred leti, vendar se s svojo dramaturško pripovedjo nikoli ne povzdigne nad dobro črno-belo fotografijo.

OCENA: -3

Black Dynamite

Naslov: Black Dynamite - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Akcija - Dolžina: 90 min. - Režija: Scott Sanders - Igrajo: Michael Jai White, Arsenio Hall, Tommy Davidson, John Salley, Salli Richardson-Whitfield - imdb

Zdaj vem kdo bo zmagal v tekmovanju, kjer se bo izbiralo največjega odvisnika od filmov. Zmagal bo tisti, ki bo prepoznal vse scene, vsak dialog in vse odlomke iz filmov iz katerih si je režiser Scott Sanders izposodil svoj material. In zdaj vem, zakaj se tukaj pri homagu, ki pa veliko bolj izgleda kot parodija na “Blaxploitation” filme niso uporabljali efekti ali umeten prikaz starega filma, kot sta to storila Q. Tarantino in R. Rodrigues.
Blaxploitation je filmski žanr, ki je nastal v začetku 70-tih. Črncem je bilo dovolj belih junakov. Želeli so nekaj svojega. Kako se je vse skupaj sploh začelo, smo lahko videli v odličnem Baadasssssu iz leta 2003. Po kultnem Shaftu (1971) so stvari začele uhajati iz rok. Posnelo se je preveč Baadasssss filmov, kateri niso dohajali nivoja njihovih pionirjev. Bilo jih je toliko, da so se začeli pojavljati stereotipi. Nekaj podobnega, kot se to dogaja s črnsko moderno glasbo.
No, v Black Dynamite se gre v drugačno smer. Ustvarjalci so bili še posebej pozorni na vsak kliše. Vse je potrebno uporabiti, so rekli. Jep, najbolj nora parodija zadnjega časa. Parodija, ki se je med snemanjem velikokrat ustavljala zaradi drtja režiserja “Stop, Black Dynamite! Ne, igraš preveč naravno. Bodi najslabši igralec na svetu! Bodi Keanu Reeves!”. Parodija z mnogokrat zavrnjenim scenarijem zaradi obrazložitve: “Še vedno preveč dobro. Še vedno premalo klišejev” In parodija, ki je zahtevalo mnogo odpuščanj scenografov, kaskaderjev, montažerjev…, kateri svoje “slabe” žilice enostavno niso našli.

OCENA: -4

Carriers

Naslov: Carriers - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Grozljivka, Triler - Dolžina: 84 min. - Režija: Àlex Pastor, David Pastor - Igrajo: Lou Taylor Pucci, Chris Pine, Piper Perabo, Emily VanCamp - imdb

Aha, OK. Četverica mladih divja po prazni cesti. Šofer: šef, blebetav psihopat z najmanjšim količnikom inteligenčnega kvocienta. Na njegovi desni: seksi dekle, otkačena partnerica glave druščine. Zadaj: mlajši bratec, tihi a zato pametnejši in nemo dekle, pri kateri je največja uganka – ali bo umrla prva ali pa bo edina preživela.
Toliko sem vedel. Prišla bo apokalipsa. Ljudje bodo umirali. No, po začetku sem pričakoval drugačen film. Še posebej takrat, ko starejši brat omeni: “vozimo se v ukradenem avtu …”. Takrat se pomislil: “Ne že spet eden izmed tistih, kjer tisti najbolj nor ušpiči neko norijo, sedaj pa vsi njegovi bližnji najebejo.” Logično nam je bilo, da so na begu, za njimi pa divja policija. Ampak ne. Režijski bratski dvojec nas vrže v hladno morje. Priča smo odličnemu začetku. Virus je že tu. Skoraj do konca je pokosil ameriško prebivalstvo. Tako nevaren je, da si bo potrebno izmisliti listo s pravili: 1. okužene držati vedno na distanci; 2. pri kontaktu obvezna uporaba maske in rokavic; 3. vsako stvar, ki bi lahko prišla v stik z virusom je potrebno temeljito razkužiti.
No, že po slabih desetih minutah se krši prvo pravilo. Zaradi pomanjkanja bencina je druščina prisiljena na nove sopotnike. Očeta in hčerko. Oče – zdrav, hčerka – okužena. Heh, komu pa se ne smili tako majhen otrok. Logično, stvari vodijo tja, kamor so pač morale. In začnejo se postavljati vprašanja kot so "koliko ti je pomembna veza, koliko samo življenje in koliko ti je pomembna družina?" Kajti tukaj zombi akcije ne bomo dobili. Zgodba se povsem posveča skupini ljudi in njihovi reakciji v situaciji brez izhoda. Road film v neznano.
Heh, najbolj podobni zombijem so prav “zdravi” ljudje, ki se na vsak način hočejo držati pravila št. 1.

OCENA: -4

Ne te retourne pas

Naslov: Ne te retourne pas - Leto: 2009 - Država: Francija, Italija - Žanr: Misterij, Drama - Dolžina: 111 min. - Režija: Marina de Van - Igrajo: Sophie Marceau, Monica Bellucci, Andrea Di Stefano, Thierry Neuvic - imdb

To ti je ideja. “Napisala bom knjigo o svojem otroštvu. Samo spomniti se jo moram.” Jep, Jeanne (Sophie Marceau), uspešna pisateljica biografij trpi za amnezijo. Nič čudnega, da njeni urednik nikakor ni zadovoljen z menjavo njenega načina pisanja. “imaš čudovitega moža, dva ljubka otroka, odlično kariero… zakaj bi sedaj hotela pisati o svojem življenju?” se sprašuje šef. Hja, ženska se hoče spomniti na trenutke pred usodno nesrečo, ki je jo imela pri desetih letih. In prav s temi spomini začne odpirati skrinjico. Misterij, skrivnostnejši od tistega iz Twillight Zona. Stvari se namreč začnejo spreminjati. Obrazi, stvari ali položaji predmetov v hiši…
Spomnite se na španski Abre los ojos ali njegov dvojec Vanilla Sky, kjer se glavnemu junaku po blackoutu začne spreminjati dekle. No, tukaj ni le partner. Sophie Marceau postane Tom Cruise. Ženska s polovico face. Na drugi strani obraza se nakazuje Monica Bellucci. In ko Belluccijeva popolnoma prevzame identiteto Jeanne, pridejo na vrsto producenti iz Italije (standartna procedura v ko-produkcijah). “Sedaj se selimo k nam”, so odločni Italijani. Stara fotografija je kriva, da se ženska na robu živčnega zloma odpravi v majhno italijansko vas, kjer bo poskušala razvozlati uganko - “zakaj je moj otrok naenkrat podoben ciganu, zakaj se mi zdi da seksam s svojim bratom in zakaj mi sedaj ne pašejo več modrčki?”.

OCENA: +2

Samson and Delilah

Naslov: Samson and Delilah - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Drama - Dolžina: 101 min. - Režija: Warwick Thornton - Igrajo: Rowan McNamara, Marissa Gibson, Mitjili Napanangka Gibson, Scott Thornton - imdb

Pazi to… Filmska akademija zahteva določen odstotek ne-angleškega jezika pri vseh tistih kandidatih, ki si hočejo polastiti tuje-jezičnega oskarja. V večini primerov to seveda ni problem. Težave nastanejo predvsem pri Avstralcih ali Angležih. Angleži v takih primerih stavijo na velški jezik, Avstralci pa na svoje priseljence ali pa kot v tem primeru na svoje domorodce aborigine.
Samson and Delilah vsebuje le 15 stavkov angleščine (jep, tudi tistemu lajnanju iz Down Under se pravi tako), vse ostalo je jezik aboriginov. To pa ja ne presega tistih 25% (ne)dovoljenega jezika? Hmmm, nisem siguren. Za celotno legitimnost kandidature, bi moral nekdo prekleto računati.
Za ogled filma smo torej potrebovali tudi podnapise. Tako kot v časih nemih filmov, kjer se je vsake toliko časa čez celoten zaslon pokazalo besedilo, ki nam je malce bolj razjasnilo zadevo. Teh podnapisov izpred skoraj sto let, je bilo več kot jih je v tem filmu. Samson and Delilah je torej bolj nem film, kot je nem film sam. Glasba? Hja, tam v kotu je stric kot nor igral na klavir, tukaj se le malo, po Neil Youngovsko zabrenka na kitaro. 2:0 za nemi film.
Izbira imen glavnih junakov sigurno ni naključna. Samson in Dalila (Samson – jud, Dalila – palestinka) sta tudi neki verski karikaturi, meni sicer premalo znani, da bi lahko izbral kakšno povezavo oz. Dalila bi morala v tem primeru biti najmanj belka….
Logično, ko je govora o Aboriginih se takoj pomisli na rasističen film. Režiser Warwick Thornton za svoj prvenec pravi, da je predvsem ljubezenska zgodba s podtonom zapostavljanja druge, manjvredne in manjštevilčnejše rase. Ljubezenska zgodba, ki pa je postavljena v najbolj zanikrn okoliš Avstralije. V nekakšen rezervat, kjer razpadajo tako hiše, kot avti. In kjer razpadajo tudi ljudje. Samson ima sluh za ska glasbo (zakaj v dveh primerih ne sliši ničesar, mi ni jasno), nos za bencinske hlape in oči za Delilaho. Delilah skrbi za svojo babico. Po batinah, ki jih oba kasirata od starejših v familiji, se odpravita v civilizacijo. No, le do mosta, kjer se zbirajo brezdomci. V mestu ju namreč nihče noče. Preveč sta drugačna. Preveč sta tiha, kot to ugotavlja njun novi klošarski sosed.
Precenjena novodobna avstralska klasika - besede avstralskih kritikov, bi rabila le nekoliko več dinamike, ki bi nam vsaj malo olajšala preživljati to tišino.
Samson in Delilah, zakaj tako glasno molčita?

OCENA: +3

Infestation

Naslov: Infestation - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Grozljivka, Komedija - Dolžina: 91 min. - Režija: Kyle Rankin - Igrajo: Chris Marquette, Brooke Nevin, Ray Wise, Kinsey Packard - imdb

Ogromne žuželke ali druga podobna agresivna stvorenja iz vesolja so zelo pametna bitja. V svoji želji nad prevlado zemlje, se nikoli ne spravijo na New York ali kakšno drugo ogromno mesto. Vedno je to provinca, podeželje, majhno mesto kjer obratujejo le lokalni šerifi. Naj bo to The Mist ali Eight Legged Freaks. OK, imeli smo tudi Cloverfield, ampak tisti fantje so imeli nekakšno super orožje. Hja, še v Cocoonu se galaktiki skrijejo le med starce. Ampak tam so v zapredek zapakirali le svoje. Tukaj najebe celotno malo mesto. Mogoče celo cel svet. Ne vemo. Do tega niti ne pridemo, kajti takrat bi to moral biti A-film. Pa ni. Je tiste vrste film, ki se ponaša z drugo črko v naši abecedi.
Vso to pomanjkanje denarja je film hotel kaširati s samoironijo, kar mu v neki meji tudi uspeva. Imamo metrske hrošče in imamo še nekoliko večje komarje. V slogi ter predvsem v odličnem sluhu je njihova največja moč. Njihova slabost? Ista kot pri deževnikih iz Tremorsov – slepost. To pogrunta majhna druščina z neresno zgubo Cooperjem na čelu kaj hitro. In prav on ima idejo: “rešimo se k mojemu očetu. Ex-vojaku, ki ima na vrtu zgrajen rešilni bunker”. Seveda, foter živi na drugem koncu mesta. Med potjo pa se lahko celo zaljubiš…
Aja, najslabša točka vsakih žuželk pa je itak vedno ista. Osamljena in nezastražena kraljica.

OCENA: +2

Cosas insignificantes

Naslov: Cosas insignificantes - Leto: 2008 - Država: Mehika - Žanr: Drama - Dolžina: 98 min. - Režija: Andrea Martínez - Igrajo: Paulina Gaitan, Carmelo Gómez, Blanca Guerra, Lucía Jiménez - imdb

Esmeralda ima nesrečo v srečo. Je mlado dekle s “škatlo”. V svoji gostilni kjer dela kot kelnarca ali na ulicah mehiškega mesta vedno znova pobere kakšno stvar, katero potem skrbno pospravi v svojo leseno škatlo. Ima torej srečo, da najde vsaj nekaj. No, ti predmeti, kot so listek s številko ali papirnata puščica spadajo bolj v smeti kot pa v kašno kolekcijo, pa vendar imajo svojo zgodovino. Za vsakim predmetom se namreč skriva žalostna zgodba. Esmeralda je v svoji sreči našla nesrečo drugih. In ko je teh stvari vedno več, smo vedno bolj priča mozaični zgodbi malih zgodb. Cosas Insignificantes je torej mini Amores Perros. Film, kjer namesto pasje ljubezni umira človeška ljubezen. Pa naj bo to ljubezen starca do svoje hčere s katero ni govoril že 20 let ali naj bo to pediater, ki svoji ženi prikriva otroka z drugo. Logično, zgodbe so čustvene in tragične, zato ima sinek tudi levkemijo. Jep, življenje ni lahko. Samo čakali smo, ko bo svojo “neznatno stvar” izgubila tudi Esmeralda. Stvar, ki bi pričala neznosno breme mladega dekleta z vzgajanjem in oskrbo svoje mlajše sestre in bolne babice. Ne, še bolje. Samo čakali smo, ko se bo na ekranu pojavila prava, originalna Esmeralda, ki bo svoji sotrpinki strgala kovček iz rok z besedami: “Dovolj mlada kolegica. Žajfniško jokanje je v teh krajih rezervirano samo za mene! Btw… si kje na cesti našla moje stare oči?”

OCENA: 3