Medtem, ko grozote holokavsta nad judovskim prebivalstvom med drugo svetovno vojno, lahko vedno znova vidimo v najrazličnejših produkcijah iz celega sveta, se je do sedaj v filmih pozabljalo na eno drugo tragedijo, masaker storjen na drugem koncu sveta.
Leta 1937 se je Japonska vojska po okupaciji Pekinga odpravila v mesto Nanking, kjer so na grozoviti način pobili in posiljevali preko 200.000 Kitajskih civilistov.
Danes, ko se Kitajska počasi prebuja iz strogega komunističnega režima in ko se vedno bolj uveljavlja pravica do svobodnega govora, so se tudi kitajski filmski ustvarjalci odločili posneti “svoj” holokavst. Leta 2007 smo že lahko videli zelo dober dokumentarec Nanking (sicer ameriške produkcije), ki se je predvsem dotaknil zahodnih herojev. Med njimi je bil tudi John Rabe, kitajski Schindler, kateri je uspel rešiti življenje 250.000 civilistov. Tudi o njem bo (je že) letošnje leto posneta zgodba.
City of Life and Death je uradni naslov filma (upam, da bo ostalo pri originalnem Nanjing! Nanjing!), od katerega se največ pričakuje. Režiser filma Lu Chuan, je svoje znanje že pokazal z odlično akcijsko avanturo Kekexili, kjer smo spremljali gorsko stražo oz. čuvaje Tibetanskih antilop. Tako kot Spielberg, se je tudi Chuan odločil prikazati trpljenje in tragiko v črno-belih slikah, s katerim bo verjetno le še poudaril avtentičnost in realnost krvave zgodovine, katera ne sme biti nikoli pozabljena.
Naslov: Elsker dig for evigt (Odpri srce)
Leto: 2002
Država: Danska
Žanr: Drama, Romantični
Dolžina: 113 min.
Režija: Susanne Bier
Igrajo: Mads Mikkelsen, Sonja Richter, Nikolaj Lie Kaas
www.imdb.com/title/tt0315543/
Kaj se zgodi, ko prst usode v trenutku obrne življenje na glavo? To je osrednje vprašanje, ki ga zastavlja in nanj poskuša odgovoriti danska režiserka Susanne Bier v svojem novem filmu Odpri srce, narejenem po pravilih danske Dogme. Mladi par, ki se veseli skorajšnje poroke, doleti nesreča. Misliš, da je dnevno nakupovanje tvoja največja težava, ko tvojega zaročenca nenadoma povozi avto. Kakor da bi ti nekdo zarezal v življenje, v dobrem in slabem. Slabo je tisto, kar se je pravkar zgodilo, dobro pa tisto, kar bo sledilo...
Odpri srce je film o obljubah, ki jih ne moremo držati, o življenju, ki ga ne moremo načrtovati. To je film o življenju, resnični ljubezni in odgovornosti do ljudi, ki jih imamo radi.
vir: kolosej.si
Naslov: Night Train - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Misterij, Triler, Krimi - Dolžina: 87 min. - Režija: Brian King- Igrajo: Danny Glover, Leelee Sobieski, Steve Zahn, Geoff Bell - imdb
Nizko proračunski film, ki v začetku spominja bolj na dolgometražno serijo The Twilight Zone, kot pa na filme Shallow Grave ali The Simple Plan (po besedah nekaterih). Primerjava bi vseeno bila majhna žalitev za oba omenjena filma. Če poznate vsebino teh dveh filmov, potem vam je lahko jasno o čem se gre pri našem Nočnem vlaku. Trojica neznancev ujetih v skoraj praznem, drvečem vlaku (ne se bati, vlak ima strojevodjo in svojo destinacijo), se znajde v zelo kočljivem položaju, ko ugotovijo, da se njihov sopotnik ne bo več nikdar zbudil. Problem ni velik, če le ne bi ta potnik imel pri sebi leseno škatlo polno dragocenih kamnov. Pohlep in želja po hitri obogatitvi, privede trojico do tega, da začnejo kovati načrt, kako se rešiti trupla ter razdeliti bogastvo na tri dele. Na njihovo nesrečo, pa ima ta škatla podoben učinek kot sam Sauronov prstan. Ko ga enkrat i
maš pri sebi, ga nočeš več izpustiti. Če sem omenil nizko proračunski, sem pri tem mislim na tisto najcenejšo obliko produkcije, pa čeprav nam takoj v oči padejo kar tri znana Hollywoodska imena. Danny Glover kot kondukter je v svojih vlogah še vedno tik pred penzijo, medtem ko je Leelee Sobieski s svojo kariero že skoraj v (zasluženem) pokoju. Tudi ta vloga medicinske študentke (?), ki se proti koncu zelo pretiravano spreobrne v totalnega psihopata, ji ne bo pomagala naprej. Še največ je iz svojega klišejskega karakterja potegnil Steve Zahn, ki je vlogo verjetno sprejel z mislimi “hmm, Danny Glover ima nos za takšne low budget filme, kateri potem postanejo kult (glej Saw ), bom probal srečo in odpovedal nadaljevanje filma National Security”. Kar mogoče najbolj moti, niso prizori drvečega vlaka v zasneženi temi, kateri izgledajo preveč poceni (beri – rade Japanci za nas). Ne, ti kadri še mogoče naj
bolj poudarijo srhljivost in temačnost filma, kakršen je film hotel izgledati. Najbolj moteči so notranji prizori vlaka, v katerem se zgodba pač večinoma dogaja, kjer nam zelo čuden notranji interier (še bolj čudnih barv) vagonov postavi dogajanje v 50ta leta prejšnjega stoletja. Vse dokler eden ne potegne iz žepa mobilni telefon… Tudi dejstvo, da se dogaja ravno na božični večer, ne pomaga ravno najbolje. Škoda, da se fantje za filmom niso odločili za črno-belo tehniko, kar bi k samemu vzdušju veliko bolj pomagalo. Hja, lahko bi celo govorili o Noir filmu.No, če pozabimo na vse te male malenkosti in zelo predvidljiv razplet (še posebej, ko se po 30 minutah v zgodbo vključi stara “gospa” (vsaj obrila bi se lahko)), izpade na koncu še kar gledljiv napeti filmček, kateri se konča še preden bi nam lahko začel iti na živce.
OCENA: -3
X = o kar nekaj filmih sem se že spraševal če “bomo odvisni?”. Kar je dalo povod za tako vprašanje, je sigurno ime režiserja, čigar novo delo še bomo komaj videli v tem letu. Ime nam pove, da lahko pričakujemo avtorsko delo. Delo človeka, za katerega vemo kaj lahko pričakujemo. To pa je lahko samo nekaj dobrega in unikatnega. Na srečo prihaja nekaj takih imen tudi iz Amerike. Mnogo ameriških režiserjev se še vedno drži načel samostojnosti in minimalizma, kakršnega so začeli snemati pionirji ameriških neodvisnih filmov.
No, tukaj je deset filmov, deset zelo pričakovanih filmov od ameriških režiserjev, za katere lahko rečemo tudi da snemajo “male”, vendar odlične filme.
Po abecednem redu...
1. Forgiveness
Režija: Todd Solondz
Igrajo: Emma Thompson, Demi Moore, Paul Dano, Faye Dunaway, Charlotte Rampling
Še pred kratkim film ni imel uradnega naslova, vendar so na srečo prišli na plan novi apdejti, ki ne samo da so prinesli naslov, ampak tudi dokončno potrdilo o sigurni letošnji premieri filma. Todd Solondz, kot ljubljenec kritikov je znan predvsem z njegovim zelo, zelo črnim humorjem, ki obravnava teme kot so incest, posilstva in druge seksualne obsesije v povprečni ameriški družini iz predmestja. V nekem intervjuju je Solondz omenil, da bomo Forgiveness lahko primerjali z njegovima najboljšima filmoma Happiness in Welcome to the Dollhouse.
2. Lost in Blue
Režija: Tom DiCillo
Igrajo: ?
Če smo pri Solondzu že lahko sigurni, da bomo letos lahko videli njegovo “oproščanje”, pa za Lost in Blue nisem tako siguren, čeprav datumi ob filmu kažejo na leto 2009. Ne le, da je premisa filma še čisto neznana (naj bi šlo za romantično komedijo…), ne, znano še ni niti eno ime, ki bi naj igralo v tem filmu. DiCillo, zmagovalec prvega Liffa z odlično satiro Living in Oblivion, je namreč letos že posnel en film – dokumentarec o skupini The Doors z naslovom When You're Strange, s katerim je tekmoval tudi na letošnjem festivalu Sundance. Upam, da bom okrog božiča lahko užival vsaj ob enem imenu kot so Steve Buscemi, Sam Rockwell ali John Turturro (Box of Moon Light). To so imena, s katerimi je DiCillo že nadvse uspešno sodeloval.
3. Nailed
Režija: David O. Russell
Igrajo: Jessica Biel, Jake Gyllenhaal, James Marsden, Catherine Keener.
Jessica Biel ni ime, ki bi v katerem koli smislu, lahko bila povezana z neodvisnim filmom. Tudi tukaj bo sigurno nekaj romantike, ampak hej, tudi Punch Drunk Love je žigosan kot romantičen film. Na zadnje je še tudi dejstvo, da jo žebelj v glavi ne bo naredil ravno sexy. Ja prav ste prebrali. Jessica Biel si slučajno zabije žebelj v glavo in z novo pametjo krene direktno v Washington, kjer se bo borila za boljšo zdravstveno oskrbo. Pri tem ji pomaga (in verjetno še kaj drugega) mladi senator Jake Gyllenhaal. Če ponavadi velja, da se režiser z leti zresne, pa to ne moremo trditi za David O. Russella, ki nam je nazadnje ponudil totalno odštekano I Heart Huckabees. Še zdaj se spomnim na svoje besede, ko sem prvič pogledal road komedijo Flirting with Disaster – “od tega režiserja si pa želim še več!”. Po Three Kings, Spanking the Monkey in I Heart Huckabees, bom dobil letos še Nailed.
4. Tell-Tale
Režija: Michael Cuesta
Igrajo: Josh Lucas, Lena Headey, Brian Cox, Ulrich Thomsen
Od vseh desetih naštetih režiserjev, velja Cuesta za najbolj prezrtega. Logično, po krivici. Njegov fan sem postal že ob njegovem režijskem prvencu L.I.E., ki bi se lahko najbolj kosal s Solondzovimi filmi, še najbolj podoben pa mu je odličen Mysterious Skin Gregga Arrakija, katerega letos žal ne bo v kinih (khm, internetu). Temu debiju je sledil še boljši 12 and Holding, ki je ob koncu leta pristal tudi na moji lestvici 10 najboljših filmov leta.V njegovem novem filmu tokrat ne bodo “žrtve” najstniki, saj gre za znanstveno-fantastični horor, kje bo Lucas z novim srcem iskal morilca njegovega donatorja. (verjetno bo na koncu on sam morilec..)
5. The Box
Režija: Richard Kelly
Igrajo: Cameron Diaz, James Marsden, Frank Langella
Še ena grozljivka. In še ena “igralka” - Cameron Diaz. Zgodba? Še kar zanimiva. Diazova in njen mož dobita od skrivnostnega neznanca paket (The Box), kateri jima lahko s pritiskom na gumb prinese ogromno količino denarja. Finta je le v tem, da ko stisneta na gumb, nekje neznanec takoj umre…Hmm, grozljivka, Cameron Diaz in zelo čuden predhodnik Southland Tales, nam lahko daje čutiti, da se ogromen kredit, ki si ga je Kelly nabral z Donnie Darkom, počasi približuje h koncu. Ali pa se nam obeta novi kultni film?
6. The Limits of Control
Režija: Jim Jarmusch
Igrajo: Isaach De Bankolé, Bill Murray, Tilda Swinton, Gael García Bernal
O Jarmushu ne bom izgubljal veliko besed, saj ga vsi poznamo in vsi ga tudi ljubimo. Po Broken Flowers, njegovemu zadnjemu filmu iz leta 2005, bomo v glavni vlogi zopet lahko videli Bill Murraya. Zanimivo, da se The Limits of Control nikjer ne omenja kot komedija. Gre se namreč o skrivnostnemu kriminalcu in njegovimi umazanimi posli v Španiji. Se nam torej obeta še en Ghost Dog? Jaz sem takoj ZA!
7. Up in the Air
Režija: Jason Reitman
Igrajo: George Clooney, Anna Kendrick, Vera Farmiga
Sem eden izmed tistih redkih, katerim je Thank You for Smoking bil dosti boljši od precenjene Juno. Ampak OK, Reitman je še vedno ime na katerega ljubitelji filma moramo računati. George Clooney bo igral moža, ki potuje po Ameriki da bi odpustil delavce velikih koorperacij. Nima privatnega življenja in še tega živi zelo hitro. Vendar novi načrti njegovega podjetja, se kmalu obrnejo proti njemu. Že zaradi Clooneya – pričakovan komercialen uspeh. Je to potem neodvisni film?
8. Whatever Works
Režija: Woody Allen
Igrajo: Evan Rachel Wood, Patricia Clarkson, Kristen Johnston, Larry David, Ed Begley, Jr., Michael McKean
Ja, Ja in JA. Allen se vrača v New York. In to brez Johanssove ali Cruzove. Dobro no, ko mi je Match Point bil še zelo všeč, sem pri Cassandra’s Dream začel že misliti na tiste najhujše stvari in potem je prišla še Vicky, Barcelona.... Kot tisti iz Networka sem se drl skozi okno “dajte nam Woodya nazaj!”. Še posebej, ko ravno zdaj vrtijo na TV1000 njegove “novejše” klasike Crimes and Misdemeanors, Husbands and Wives, pa tudi Anything Else, kateri še je vedno boljši in zabavnejši od “evropskega” Allena.Pri Whatever Works je še eden JA. Končno je Larry David prišel tudi na velika platna. Igral bo verjetno podoben lik kot iz Curb Your Enthusiasm, ali če hočete Woddy Allena. Clark se bo namreč spetljal z veliko mlajšo bejbo (Wood), kar seveda ni po godu njenim staršem.
9. Where the Wild Things Are
Režija: Spike Jonze
Igrajo: Catherine Keener, Max Records, James Gandolfini, Angus Sampson, Forest Whitaker, Michelle Williams, Catherine O'Hara, Paul Dano
Premiera filma se je obetala že lansko leto, vendar se je verjetno zavleklo pri končni produkciji. Ali pa mogoče Jonze ni hotel skakati v slavo “njegovemu” scenaristu Charlie Kaufmanu, ki se je lansko leto predstavljal s režijskim prvencem Synecdoche, New York. Where the Wild Things Are so avanturistične domišljijske zgodbe majhnega Maxa, katere si iz jeze izmisli, ko je od svojih staršev za kazen poslan v svojo sobo. Being John Malkovich je bil odličen, Adaptation eden najboljših filmov vseh časov, Where the Wild Things Are pa…hmm… težko verjetno, da lahko gre še dalje.
10. Youth in Revolt
Režija: Miguel Arteta
Igrajo: Michael Cera, Portia Doubleday, Steve Buscemi, Jean Smart, Ray Liotta, M. Emmet Walsh
Film sem hotel predstaviti že pred nekaj tedni, vendar je tako naneslo, da se bo prav lepo znašel tudi tudi v tej temi.Zakaj ravno Youth in Revolt? Zaradi tega, ker ima Jennifer Aniston še en super film poleg Office Space (btw. tudi novi film Mike Judgeja – Extract, bo možno videti že letos.).The Good Girl je naslov tistega filma in režiral ga je prav Miguel Arteta, ki je še pred tem posnel tudi psihopatsko komedijo Chuck & Buck, poleg katerega se lahko francoski prijatelj Harry skrije. Tokrat bo Michael Cera zopet igral tisto kar zna najbolje oz. to kar pač edino zna. Prestrašenega devičnika, ki se zaljubi v lepo in popularno dekle.
Bonus:
Še tri velika imena, ki pa se znajdejo v čisto neprimernem (mogoče pa tudi ne) žanru.
- Q. Tarantino - Inglourious Basterds – vojna
- Wes Anderson - Fantastic Mr. Fox – animacija
- Todd Field - Blood Meridian – vestern
Bonus št. 2:
Še tri imena, ki se morajo po uspehu s svojim prvencem, šele dokazati.
- Kenneth Lonnergan (You Can Count On Me) – Margaret
- Craig Gillespie (Lars and the Real Girls) - The Dallas Buyer's Club
- Troy Duffy (The Boondock Saints) - The Boondock Saints 2
Na zadnje, pa še vsi skupaj molimo in prosimo Alexander Payne naj spozna da ima njegov novi film Fork in the Road zopet oskarjev potencial. Tako močno, da naj malo pritisne na plin in dokonča to nevideno mojstrovino še pred letom 2010.
Naslov: The Piano (Klavir)
Leto: 1993
Država: Nova Zelandija, Avstralija
Žanr: Drama, Romantični
Dolžina: 121 min.
Režija: Jane Campion
Igrajo: Holly Hunter, Harvey Keitel, Sam Neil, Anna Paquin, Kerry Walker
www.imdb.com/title/tt0107822
Oskar za najboljši izvirni scenarij, oskar za glavno žensko vlogo Holly Hunter in oskar za stransko žensko vlogo Anna PaquinSredi devetnajstega stoletja so se na daljavo, s Škotske v Novo Zelandijo, dogovorili za poroko hčerke Ade in novozelandskega veleposestnika Stuarta.Ada po šoku, ki ja doživela v otroštvu, preneha govoriti in njena edina komunikacija s svetom je njen klavir, na katerem izraža svoja razpoloženja in čustva. Ado s hčerko Floro, klavirjem in ostalim premoženjem izkrcajo tako rekoč sredi divjine, na peščeno obalo, kjer jo čaka njen bodoči mož s svojimi ljudmi. Že njuno prvo srečanje je za Ado pravi šok, Stewart namreč noče tovoriti klavirja do nekoliko oddaljene kmetije in Ada je seveda obupana. Tudi sicer se izkaže, da zakon ne bo srečen, Stewart je robat in neizprosen možakar, ki je od svoje žene pričakuje predvsem poslušnost. Ada seveda nikakor ne more pričakovati, da ji bo mož ustregel in ji priselil njen klavir. Še več, po prepiru Stewart zamenja Adin klavir za kos zemlje s krajevnim posebnežem in samotarjem Georgom. Ada je seveda obupana. In če ne bi bilo njene prezgodaj zrele deklice Flore, potem bi bila Adina obupanost še toliko večja. Ko Ada naveže stike z Georgeom, se pokaže možnost, da bi lahko na svoj klavir vsaj igrala, če ga že ne more imeti v svojem domu. George pogojuje Adino igranje z učnimi urami klavirja in Ada seveda pristane, da ga bo učila igrati. Toda učne ure postajajo vse bolj nenavadne, med Ado in Georgom z vsakim srečanjem narašča erotična napetost in to se seveda ne more dobro končati.
vir: napovednik.com
City of Life and Death je uradni naslov filma (upam, da bo ostalo pri originalnem Nanjing! Nanjing!), od katerega se največ pričakuje. Režiser filma Lu Chuan, je svoje znanje že pokazal z odlično akcijsko avanturo Kekexili, kjer smo spremljali gorsko stražo oz. čuvaje Tibetanskih antilop. Tako kot Spielberg, se je tudi Chuan odločil prikazati trpljenje in tragiko v črno-belih slikah, s katerim bo verjetno le še poudaril avtentičnost in realnost krvave zgodovine, katera ne sme biti nikoli pozabljena.
maš pri sebi, ga nočeš več izpustiti. Če sem omenil nizko proračunski, sem pri tem mislim na tisto najcenejšo obliko produkcije, pa čeprav nam takoj v oči padejo kar tri znana Hollywoodska imena. Danny Glover kot kondukter je v svojih vlogah še vedno tik pred penzijo, medtem ko je Leelee Sobieski s svojo kariero že skoraj v (zasluženem) pokoju. Tudi ta vloga medicinske študentke (?), ki se proti koncu zelo pretiravano spreobrne v totalnega psihopata, ji ne bo pomagala naprej. Še največ je iz svojega klišejskega karakterja potegnil Steve Zahn, ki je vlogo verjetno sprejel z mislimi “hmm, Danny Glover ima nos za takšne low budget filme, kateri potem postanejo kult (glej Saw ), bom probal srečo in odpovedal nadaljevanje filma National Security”. Kar mogoče najbolj moti, niso prizori drvečega vlaka v zasneženi temi, kateri izgledajo preveč poceni (beri – rade Japanci za nas). Ne, ti kadri še mogoče naj
bolj poudarijo srhljivost in temačnost filma, kakršen je film hotel izgledati. Najbolj moteči so notranji prizori vlaka, v katerem se zgodba pač večinoma dogaja, kjer nam zelo čuden notranji interier (še bolj čudnih barv) vagonov postavi dogajanje v 50ta leta prejšnjega stoletja. Vse dokler eden ne potegne iz žepa mobilni telefon… Tudi dejstvo, da se dogaja ravno na božični večer, ne pomaga ravno najbolje. Škoda, da se fantje za filmom niso odločili za črno-belo tehniko, kar bi k samemu vzdušju veliko bolj pomagalo. Hja, lahko bi celo govorili o Noir filmu.No, če pozabimo na vse te male malenkosti in zelo predvidljiv razplet (še posebej, ko se po 30 minutah v zgodbo vključi stara “gospa” (vsaj obrila bi se lahko)), izpade na koncu še kar gledljiv napeti filmček, kateri se konča še preden bi nam lahko začel iti na živce.
Naslov: The Piano (Klavir)
