Še vedno pod vplivom The Artista, predvsem pa zaradi TV premiere našega nesojenega kandidata za tujejezičnega oskarja Circus Fantasticus (o njem več v prihodnje), sem pomislil, če nisem pod oceno Umetnika, kjer sem izpostavil še Brooksov Silent Movie, delal krivice mnogim ostalim modernim nemim filmom. Kajti, ideja res ni nova. Pravzaprav je zadnja leta kar mnogokrat uporabljena in to ne v kakšnih eksperimentalnih, trash izdelkih. Kje pa, poklone, ki jih bom naštel spodaj, so naredili sami priznani „umetniki“, njihovi nemi filmi, pa so prejemali mnoga priznanja, nagrade in občudovanja.
Kelin (kazahstanska epska romanca je leta 2009 prišla celo do short liste nominacij za tujejezičnega oskarja. Tudi sam sem mu pritisnil pozitivno oceno – recenzija.) - Quest for Fire (ta kultni boj med neandertalskimi plemeni, postavljen 80.00 let nazaj v zgodovino (v filmu se sicer nekaj nerazumljivo momlja), je posnel Jean-Jacques Annaud (The Name of the Rose), ki je nekaj let pozneje posnel še eno nemo mojstrovino, medvedjo pustolovščino L'Ours.) - Dr. Plonk (Avstralcu Rolfu de Heeru je do danes uspelo posneti kar tri pogojno-kultne filme (Bad Boy Bubby, Ten Canoes in The Tracker). Zanimivo, nobeden izmed njih ni Dr. Plonk, ki s svojo drugačnostjo pravzaprav meri v to smer. Nori znanstvenik kot Charlie Chaplin oz. Buster Keaton) - Le quattro volte (priznani kritik Ebert je to žalostno zgodbo o ostarelem pastirju postavil kar med najboljše filme leta 2011. Žal, filma še vedno nisem uspel pogledati … ) - The Saddest Music in the World (težko se je odločiti, kateri filma naj izpostavim kot Maddinov zaščitni znak. Njegov Archangel se sicer pojavi v knjigi 1001 film, a ker v tistem filmu dialogi obstajajo, bo tekmovanje za najbolj žalostno glasbo na svetu prava izbira.) - Hukkle (verjetno se še mnogi spomnite madžarskega filma Taxidermia. No, režiser György Pálfi si je svojo publiko pridobil že pred tem, s svojim nemim prvencem Kolcanje) – Juha (kakšna pa je lahko čudaška lestvica, če na njej ni Finca Kaurismäkia? Če se dobro spomnim, so bili že leningrajski kavboji, ki so prepotovali Ameriko, da bi se znašli v Mehiki, čisto tiho. Nisem siguren, sem pa zato prepričan v Juho.) - La antena (film noir po argentinsko! Poklon nemškemu ekspresionizmu (Murnau, Lang) od nemega mesta, ki nikoli ne spi.) - Absurdistan (če sem pošten, se v tej nemški komediji, ki je postavljena v izmišljeno deželo Absurdistan, spregovori tudi nekaj besed. Sicer zelo malo, pa še to v absurdiščini.) - Le dernier combat (kaj narediti, ko so ideje prisotne, denarja pa ni? S takimi vprašanji se je moral na začetku kariere ubadati Luc Besson, ko se je spoprijemal s svojim prvim režiserskim delom. Odgovor: apokalipsa, peščica preživelih in odvzem sposobnost govorjena.) - Begotten (da je režiser E. Elias Merhige zaljubljen v nemo dobo filma, smo lahko spoznali že iz njegovega vampirskega homagea Shadow of the Vampire (2000). Točno deset let pred tem, pa je ustvaril kult, ki ga pomnijo predvsem ljubitelji „drugačnih“ filmov)
Ni komentarjev:
Objavite komentar