torek, 28. februar 2012

Dokumentarec meseca: Hell and Back Again


V življenju obstaja mnogo zapletenih in težko razumljivih stvari. Tako npr. ameriška vlada ne razume, kako se jim v Afganistanu lahko dogaja drugi Vietnam. Marincem v Afganistanu ni jasno, zakaj sploh so tam. Mi, »nevtralni«, ne dojamemo mladeniče, ki se prostovoljno javljajo k orožju in daleč od svojega doma, nekje bogu za hrbtom, nastavljajo svoje glave. Afganistanskemu narodu pa na koncu ni jasno nič. S talibani so se skozi vsa ta leta morali naučiti živeti, ameriška vojska pa je prinesla le dodatne težave, ki otežujejo obdelovanje zemlje, nujno potrebne za preživetje. In tako se ta nerazumljiv krog vrti. Iz dneva v dan. Iz leta v leto. 


V dokumentracu režiserja Danfung Dennisa smo v letu 2009. V letu, ko je na oblasti že Obama, ki po televizijskih govorih nagovarja afganistanski narod, da jim zahod želi le dobro. Problem, kot ugotavlja tudi naš glavni Coming Home vojak, je, da Afganistanci ne gledajo CNNa. Nima kje. Živijo namreč v blatu in pesku, kar je še ena izpoved ranjenega poveljnika, udobno ležečega na domačem kavču.
Marinec Nathan Harris, sicer intelektualni stereotip/prototip ameriške vojske, je na zadnji misiji prejel kroglo za milijon dolarjev. Tako so namreč povedali Forrestu Gumpu, ki je kasneje, z luknjo v riti, postajal svetovni prvak v ping pongu. Hja, vsaka vojna pa ne more biti le film, zato bo Harris normalno shodil komaj po letu dni rehabilitacije – fizične in psihične. Po letu dni bo komaj »zmožen streljanja na ljudi (dobesedni citat zdravnika)«. Te besede so vojaka dokončno potolkle. Kot se je sam rad pohvalil, je na razgovoru za vpis uporabil prav te besede: »ker hočem streljati na ljudi!« Vojska je bila navdušena. Sprejet! Okej, da si mladenič po vrnitvi zaželi igrati streljačino Halo in ob tem podoživljati nedavne dogodke, še razumem. Kdo pa rad ne strelja – v piksle? Bolj hecna je bila situacija z njegovo ženo, kateri mož potiska pištolo v roko z obrazložitvijo - kaj če bo kdaj koga morala ustreliti? 


Uf, Amerika je res drugi svet. Kar znova in znova opažamo v teh vojnih dokumentarnih filmih, ki se jih je zadnja leta pojavilo kar nekaj. Od Restrepo The Tillman Story, Brothers at War do danskega Armadilla (top 10 ostalih) Vedno iste face, vedno ista prepričanja. Hell and Back Again, ampak, kje sploh je Hell?
Jasno, za akademijo je to dovolj. Nominacija je zagotova. Ali je sedaj ta poteza namenjena kot protest proti vojni ali pa le kot propaganda, pa je drugo vprašanje. Film kot sam, si nominacije ne zasluži. Že zaradi tega ne, ker so ustvarjalci zamudili kot naročeni finale in ga kasneje dodatno posneli kar na domačem travniku.

1 komentar:

  1. Pri meni je vedno manj motivacije za gledanje teh ameriških dokujev o ameriških vojnah in ameriških travmah. Bolj me zanima tista druga plat, toda spet, kdo bo kaj takega sploh posnel? Zdi se mi, da recimo ena taka zadeva, kot je Generation Kill veliko bolje zadane žebelj v glavco... Kljub dejstvu, da v ozadju stoji HBO.

    OdgovoriIzbriši