Tedenska izbira (19)

Carnage

Kot filmski ustvarjalec se mi Polanski kar nekoliko smili, kajti njegova umetniška izpoved je močno cenzurirana, omejena. Polanski si zaradi njegove preteklosti, njegovega odnosa do ZDA, ne more vsega dovoliti, saj je vedno odvisen od scenarija. Vedno ko v roke dobi scenarij, prvo pomisli, če bo to zgodbo sploh lahko posnel? Če bo lahko posnel ameriški film izven Amerike? Če bo lahko naredil „holivud“ vstran od holivuda? Razvajene igralce to sicer ne moti. Sledili ga bodo tja, kamor jim bo naročil. Tako sta se Depp (The Ninth Gate) in Harrison (Frantic) poslovno znašla v Parizu. Brosnan (otok), Kingley (izmišljena dežela) ali Grant (ladja) pa na vseh različnih mestih, le na ulicah New Yorka, Malibu obali, Beli hiši ali na mostu v San Franciscu ne. Ker pa je film le fikcija, česar se Polanski dobro zaveda, lahko ameriški duh pričaraš že v enem samem stanovanju. Brooklyn je le navidezen. Pogled skozi okno, za katerim se v resnici skriva Pariz. Prav v to majhno, „ameriško“ stanovanje, pa Polanski naseli izvrstno gledališko predstavo štirih odličnih igralskih kreacij, ki se med sabo igrajo: "kdo se boji Waltza, Fosterove, Winsletove in Reillya?" (FILM TEDNA)

Kari-gurashi no Arietti

Priznati moram, da me je bilo te japonske stvaritve kar nekoliko strah. Po doživetju s Chihiro ali princezo Mononoke sem nekako spoznal, da se anime in jaz ne razumeva najbolje. Kar je sicer logično. Težave namreč imam že s Pixar izdelki, kako se naj potem še normalno obnašam do veliko bolj kompleksnih in globokih zgodb, ki so v mnogih primerih značilna prav za anime. No, ne Arrietty. Ne bom rekel »primerna za otroke«, a dejstvo, ki naznanja izposojo ideje iz klasične otroške knjige The Borrowers, pove kar nekaj. Tudi primerjava z istoimenskim filmom, s Goodmanom kot očetom mini družine, ki si »izposoja« različne predmete od veliko večjih človekov, ni zgrešena. Še vedno pa Arriety s svojim odraslim, resnejšim in konkretnejšim tonom izstopa od tipične družinske risanke, s čimer se bo zagotovo strinjal tudi poznavalec te scene – DjJuvan.

Intouchables

»Prijateljstvo, kot ga še ni bilo!« so napovedovali ter se hvalili Francozi, ko se je gneča radovednežev tlačila v polne kinematografe. Intouchables je francoski film leta. Prehvaljen doma, pozabljen drugod po Evropi. Na kožo je pisan tako bogatim, kot revnim. Belcem in temnopoltim. Zdravim in bolnim. Če nisi eno, si drugo. Tako kot dvojica Cluzet/Sy. Buddy-Buddy junaka, ki ju je združil invalidski voziček. Na njega je posajen bogat vdovec – paraliziran od vratu navzdol, ki najame pomoč od »svobodnega« Senegalca. Brezskrbnega in zabavljaškega luzerja, za katerim je nekaj mesečna zaporna kazen, pred njim pa do-življenjsko prijateljstvo.

Medianeras

Če sem pri Arrietty pričakoval nekoliko slabši izdelek, sem toliko več pričakoval od tega argentinskega filma. Pa ne zato, ker je že iz plakata razvidno, da se je film predvajal tudi na berlinskem festivalu ali pa zaradi dobre ocene na imdb portalu. Nedavne lastne izkušnje z argentinskimi filmi so bile pač dobre in jasno je, da sem tokrat želel še več. Prve težave nastanejo že, ko se začetne predstavitve likov nočejo in nočejo nehati. Pravzaprav je naracija glavnih dveh likov (oba izgubljena v ljubezni ter v življenju nasploh) prisotna skozi celoten film in samo čakamo lahko, kdaj se bo sama zgodba sploh začela. Poklon Buenos Airesu iz ljubezni ali sovraštva?

No habrá paz para los malvados

Veliki zmagovalec na letošnjih podelitvah Goya nagrad, kjer je v vseh kategorijah pospravil v žep konkurenta La piel que habito. Almodovar je moral priznati premoč Enrique Urbizu, ki je nase opozoril že leta 2002 s filmom maščevanja La caja 507. Čeprav mi film ne bo ostal dolgo v spominu, se z nagradami strinjam. Med izrednim José Coronadom, kot pokvarjen policistom, ki bi rad le izbrisal sledi svojih zločinov, in bledim Banderasom, se ne more delati primerjav. Razlika je več kot očitna. Že letos bo Urbizu poskušal svoje uspehe ponoviti in sicer z biografijo španskega konkvistadorja Hernána Cortésa.