Tedenska izbira (18)

Tyrannosaur

 

Paddy Considine, igralec znan predvsem iz časov, ko je še stopal v Čevljih umrlega (Shane Meadows, 2004), je v svojem režiserskem prvencu hotel ohraniti surovost, provokativnost in brutalnost gibljivih slik, ki filme z otoka vedno naredijo tako pristne in realne. Življenjske, pravzaprav. In kateri igralec bi se v to brezbarvnost vsakdana lahko vživel bolje kot Peter Mullan? Ni ga! Okej, na Irskem še mogoče Gleeson, ampak to pa je tudi vse. Mullanu je zopet ime Joe … ups, pardon, Joe je svoje težave z alkoholom in nasiljem že odpravil, T-rex-Mullan (btw. V filmu ni dinozavrov) še ne. Še vedno je jezen, ciničen, nesramen ter sovražen do vsakogar. Tudi do svojega psa, pa čeprav ga ima rad. Ljubezen pa je nekaj, na kar Mullan še najmanj računa … Hmm, če sem že pri računanju: kaj imajo skupnega lanski odličnjaki Drive, The Hunter, Last Rite of Joe May in Tyrannosaur? (FILM TEDNA št. 1)

Take Shelter

Prvič sem o tem filmu spregovoril pred dobrim letom dni, ko sem predstavljal favorite na Sundance festivalu 2011. Mesec dni kasneje, ko sem že dan po podelitvi oskar nagrad tradicionalno napovedoval nominirance za naslednje leto (zadel 6/9 – uf, Hollywood, kako si predvidljiv), sem Take Shelter postavil pod »možna presenečenja«, kajti zavedal sem se, kako občutljivi so ti tipi z akademije. Kako se ne morejo ločiti od patetičnih epskih avantur, zmagoslavnih športnih dram, biografij in ostalih American Dream sladkarij. Take Shelter je daleč od sladkega, kar se je od dvojice Nichols/Shannon, ki sta me leta 2008 prepričala s Shotgun Stories (med mojih top 30 leta 2008), to tudi pričakovalo. O samem filmu so se razpisali že ostali kolegi (Paucstadt, Goodfella), kjer med komentarji lahko razberemo različne razlage samega konca. Osebno mi konec ni povzročal težav (mnenja sem celo, da je nekoliko preveč provokatorski oz. le rajcanje režiserja, ki gledalca lahko postavi v dvoumnost in polemiko) ker v samem »bo ali ne bo apokalipsa?« niti nisem videl bistvo filma. Aja, nominacija? Ne, možnega presenečenja ni bilo. (FILM TEDNA št. 2)

Apflickorna

 

Švedsko coming of age rivalstvo-prijateljstvo-ljubezen(?) med dvema najstniškima tekmovalkama v umetnostnem jahanju, se doma, ko je čas za nagrade in nominacije, sicer ni spregledalo, a kakšen zlati hrošč vseeno ni za pričakovati. Za kaj takega je film premalo ambiciozen, zadržan in enostavno prekratek. Priporočam le tistim, ki si boljše »romantične« situacije, kot smo jih npr. bili deležni tudi v Naissance des pieuvres, Thirteen, XXY, My Summer of Love ali Fucking Åmål na filmu ne more predstavljati.

Tabloid

 

Kdaj bodo filmski ustvarjalci nehali prodajati posnete intervjuje kot dokumentarec? Kaj ni bilo dovolj že to, da je nekdo pobiral celo nagrade s tem, ko je posnetke iz predavanj (glej An Inconvenient Truth) predstavil kot film? Errol Morris je sicer najvplivnejšo ime v dokumentarni industriji, tabloidna zgodba o bivši misici, ki je bila obtožena posilstva nekega mormona oz. bolje rečeno, njenega fanta (!), pa prav tako obeta, a Morrisov kratki dokumentarec The Umbrella Man (naložil sem ga pred nekaj meseci – „kratki film“) sem vseeno gledal z večjim zanimanjem.

Tu seras mon fils

 

Nisem ravno največji ljubitelj vina, pravzaprav ga spijem zelo malo. Še manj se ukvarjam z obrezovanjem trsov, pobiranjem grozda in s stiskanjem sladkega grozdnega soka, kar seveda ne more biti pogoj za boljšo uživanje ob gledanju »vinskega« filma. Zanimivo, tudi Američanom vino ne diši preveč, kajti v vseh filmih s podobno tematiko, so vinograde obdelovali v Evropi (Bottle Shock, A Good Year) ali pa so jih to učili Mehičani (A Walk In the Clouds). Zato je tudi logično, da film, ki se vinu poklanja s pristno ljubeznijo in spoštovanjem, prihaja iz Francije. Iz krajev, kjer je to del tradicije in kjer se ključi od vinske kleti predajajo iz roda v rod, če seveda oče družine ne bi bil mnenja, da njegov sinek ni sposoben za vodenje in organiziranje težko pričakovane bratve.