sobota, 7. januar 2012

Tedenska izbira (13)

 
 The Last Rites of Joe May



Tako kot Drive, se tudi The Last Rites of Joe May ne more pohvaliti z originalno zgodbo. Vendar zgodbe same ne delajo mojstrovin, ampak atmosfera, tempo ter pristnost likov in prostora, v katerega je film postavljen. Pravilna mešanica teh začimb lahko slabo spremeni v dobro.  Kar je v tem filmu še posebej dobro, pa je Joe Farina, ki končno dobi priložnost kot glavna faca na platnu. Pa čeprav le kot odslužena, leva roka lokalnih preprodajalcev, brez prebite pare ali strehe nad glavo, je to za Farino vseeno dovolj. Odpisan, a ne pozabljen, še vedno čakajoč na svoj veliki trenutek...
Hja, Farina ga je dočakal, za Joe Maya pa ostane le kliše. Kot vemo, pa je tudi klišeje možno obrniti na svojo stran. (FILM TEDNA)

Poupoupidou



Ta nenavaden naslov se nanaša na pesem I Wanna Be Loved by You, ki jo je po narisani Betty Boop, tako zapeljivo prevzela Marilyn Monroe. Prav ona se namreč kot reinkarnacija nahaja v telesu popularne lokalne TV vremenarke, ki jo v začetku filma najdemo zamrznejo v snegu, na nikogaršnji zemlji. Primer zaključen. Samomor, pravijo, kar pa ne verjame pisatelj kriminalk, ki v aferi že vidi svoj novi material za knjigo. Presenetljivo sveže, kar bi od filma, postavljenega v najbolj hladen kraj v Franciji (glej Frygtelig lykkelig – najbolj blaten kraj na Danskem), to tudi pričakovali. Končno prava resnica o vzroku tragične smrti Norme Jean?

We Need to Talk About Kevin



Nekoliko so me zavedli kratki opisi samega filma in pa prvi komentarji gledalcev, ki so se ponavljali v stilu: »mati trpi zaradi grozovitih dejanj njenega sina…« Še en Beautiful Boy, pomislim? Še zdaleč ne. Pravzaprav sem se v poanti filma kar nekoliko izgubil, nisem povsem razumel skrivanje končnega »začetka«, kajti odlični Tildi Swinton se svet ni porušil ob določenem dogodku, ampak že ob rojstvu sina Kevina, ki bi mu lahko bilo ime tudi Damien. Saj ne, da ne odobravam vseh hvalospevov, s katerimi se tretji film Lynne Ramsay lahko pohvali. Kliše hudičevega otroka je obrnila v umetnost. Vseeno pa obstaja občutek, kot da bi nam režiserka hotela dopovedati naj zdržimo prvih 15 minut (ki se potem ponavljajo v nedogled), kajti na koncu nam bo vse jasno, vse razloženo. In ko že pride pričakovan konec, dobimo bistveno vprašanje filma: »zakaj?«, na katero pa ne dobimo pravilnega odgovora. Hmm, kot da Lynne Ramsay ni razumela svojega filma…

Mein Bester Feind



Čisto brez pričakovanj, sem za foro preveril najnovejše stanje mojega najljubšega avstrijskega režiserja Wolfganga Murnbergera (Komm, süsser Tod, Silentium, Der Knochenmann). Po navdušenju je sledilo rahlo razočaranje. Namreč, Mein Bester Feind ni četrto sodelovanje režiserja  s scenaristom Haasom in igralcem Haderom, kar pa vseeno ne pokvari dejstva, da vsaj obstaja novi Murnbergerov film. In to z Moritz Bleibtreuem, z zgodbo postavljeno med drugo svetovno vojno. Uf, in to kakšna zgodba… Vojna je le ozadje, v ospredju so (ne)pričakovani preobrati, prijateljstvo, ki se z vojno spremeni v sovraštvo in pa risba, ki lahko spremeni tudi potek vojne. 

Sound of Noise



Se spomnite kultnega filma Delicatessen in pa nepozabnega ritmičnega prizora s škripajočo vzmetnico, pleskanjem in ostalimi hišnimi zvoki, ki so skupaj naredili svojo glasbo. Filmsko glasbo iz samega filma. No, ta ideja se je dvema švedskima filmskima navdušencema zdela tako odlična, da sta to kratko točko raztegnila kar na celoten film. Na mjuzikl brez petja in brez inštrumentov. Na novodoben kult, v katerem je terorizem razdeljen na pet hrupnih, zvočnih podob. 

678



Verjamem, da je film v rodnem Egiptu sprožil kar nekaj polemik, kar nekaj reakcij, ki so najverjetneje bila skrajno negativna ali skrajno pozitivna. Na katero stran se je tehtnica končno prevesila, bi težko ugotavljal, tudi po nedavni revoluciji. 678 se sicer dotakne demokracije, politike in vere, a to vse z vidika ženske. Ženske, ki se na tožbo „zloraba“ ne more zanašati. Ta beseda namreč v egiptovskem zakonu sploh ne obstaja. Tri ženske, tri domnevne resnične zgodbe, en avtobus ter vse preveč trivialne teatraličnosti.

8 komentarjev:

  1. Pogledal sem si "Mein Bester Feind" in ga mirno uvrstil med svojih top 10 minulega leta.
    In mimogrede, gre za RISBO (ne sliko), "ki lahko spremeni tudi potek vojne". ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. We need to talk about Kevin me je zavrtel in zalučal v steno. Pa še ne vem na kakšen način.

    OdgovoriIzbriši
  3. Če smo že pri nemških filmih - pogledal sem tudi oni sončno-apokaliptični "Hell". Zanimiva je fotografija s prežgano sliko (Hell v nemščini: svetlo), zgodba pa skoraj povsem identična oni v "The Road", vključno z ljudožerskimi rednecki.
    Pa še avdio kvaliteta filma je scheiße. :(

    OdgovoriIzbriši
  4. @paucstadt, mi boš v tvoji recenziji probal odgovoriti na mojih nekaj zmedenosti v filmu: misterij okrog masakra, zakaj se ni preselila drugam?, končno vprašanje "zakaj?", pretiravani odnosi drugih do nje (glede na njeno škodo), popolnoma nevidni Reilly, začetniško pretiravanje (kot da ne bi kapirali že po dveh primerih) Ramsayeve z negativnim prikazom Kevina... )

    OdgovoriIzbriši
  5. Novega Murnbergerja si, predvidevam, videl v nemščini?

    OdgovoriIzbriši
  6. V nemščini ja, pa nekaj v "avstrijščini"

    OdgovoriIzbriši
  7. Phu, dunajsko narečje ... Tu bi mi nemški podnapisi prav prišli. :P

    OdgovoriIzbriši