Tedenska izbira (14)

Jin líng shí san chai

 

Za to štirico bom najverjetneje celo tepen, če ne drugega, pa vsaj opozorjen na kičaste preobrazbe glavnih akterjev, s čimer se bom moral strinjati. Pravzaprav je film umrl skupaj s snajperskim herojem, ki je filmu dal dodaten žanr, imenovan vojna. Po njem je sledila le še kolateralna škoda, ustvarjena ob bojišču.  Na zaščitenem zemljišču s cerkvijo, kamor se skupaj s prostitutkami zateče tudi pogrebnik C. Bale. Kako pa je Bale pristal v tako dolgem naslovu, ki si ga težko zapomnijo še Kitajci sami? Odgovor bi lahko razdeli na dva odgovora. Prvi je sigurno denar, drugi pa pojasnilo, zakaj je proračun sploh bil tako velik. Kriv je režiser Yimou Zhang, ki ima za sabo filme, kot so Raise the Red Lantern, House Of Flying Daggers ter seveda mojstrovino Hero. »Kvaliteta je torej zagotovljena, denar tudi… zakaj pa ne,« se zamisli Bale in že se iz kurbirja spreminja v svetnika, ki mu je mar le za župnijske otroke.

Na Nanking tragedijo iz leta 1937,  ko so Japonci zavzemali to kitajsko mesto, smo se nazadnje spominjali v odličnem City of Life and Death, pa tudi v nemškem John Rabe. The Flowers of War stoji nekoliko pod City of Life and Death, kar pa bo še vedno dovolj za tujejezično oskar nominacijo. Zlati globus nominacijo namreč že ima. (FILM TEDNA)

Blackthorn

Pozna leta Butcha Cassidya! Hja, tudi s tem si upajo eni bahati. Kaj ni pravi in edini Butch »zmrznil?« Seveda je, skupaj s svojim pajdašem Sundanceom sta dobesedno sfreezala pred celotno bolivijsko vojsko. Za Newmana in Redforda je ostalo le še Želo. Butch je umrl. Skoraj, kajti svojeglavi kavboj živi še vedno. Še vedno v Boliviji, še vedno sanja o povratku domov. Če Newman ne bi žal že umrl, bi ga lahko znova zaigral on in zaradi tega se ne bi rabil sramovati. Sam Shepard, novi obraz Butcha, je to že vedel. Tudi Shepard namreč hrepeni po dobrih vesternih, ki jih je vedno manj in Blackthorn je presenetljivo eden boljših zadnjih deset let. Celo tako dober, da si je prislužil kar 11 Goya nominacij.

Bill Cunningham New York

 

Če bi to bil dokumentarec o nekem mladem, nadobudnem fotografu, na lovu za posnetkom tedna, bi ga Američani prespali, kot smo ga prespali mi. Ali pa vsaj tisti, ki ne beremo New York Timesa. Ali pa vsaj tisti, ki se ne zanimamo za paparazzi modo. Ne vem sicer, če je to sploh primeren izraz - modni paparazziji so namreč fotografi, ki naključno fotografirajo neznano, zanimivo oblečeno osebo. Nosilce potencialne nove mode. Pločnik je za te fotografe njihov runway. Bill Cunningham pa je pionir med njimi. Legenda, stara čez 80 let, ki deluje še vedno in ki svoje anonimne modele tedensko objavlja v Timesovi kolumni. Verjetno je prav zaradi Billovih let, dokumentarec vseeno nekaj posebnega, vroča roba tudi pri oskarjevih nominacijah. Meni nekoliko dolgočasen, pa ne zaradi mode, še bolj ne zaradi starega, ki je še vedno prava faca. V njegovih letih ima človek pač marsikaj za povedati, osebne anekdote pa žal niso vedno zanimive. Predstavljajte si, da greste na obisk k dedku, on pa, namesto da bi govoril o vojnah, ponavlja zopet le staro pesem o pridelovanju krompirja. 

Forces spéciales

Forces spéciales se začne kot poceni propaganda, ki bi naj prikazala mišice in moč francoske vojske. Njihovih specialcev, ki pred sabo postreljalo vse, kar se premika.  Vse to bilo lepo in prav, če se v to streljačino ne bi vrinila Diane Kruger, ki se je v Afganistanu pustila ujeti Talibanom z načeli. Tega Francozi seveda ne morejo dovoliti, zato v reševalno misijo odpošljejo svoje najboljše ljudi. Pol-ducata žigosanih, ki v tem samomorilskem žrtvovanju niso skapirali, da Krugerjeva vseeno ni Monica Bellucci, za katero je celo Bruce Willis bil pripravljen potočiti Sončeve solze.

Restless

 

 

V čem je fora, da na plakat filma na veliko izpišejo napis: »od avtorja Good Will Hunting in Milk«? Kaj ne vejo, da obstajata dva obraza Gusa Van Santa? Obraz ambicije ter obraz preprostosti, minimalizma. Z ogromno mero velikodušnosti bi Restless lahko postavili nekje na sredino. Hej, lahko bi ga celo krstili kot rimejk Harold & Maude, kjer starko/preprostost zamenja trenutno popularna Mia Wasikowska/ambicija. Fant ostaja isti, obseden s smrtjo, ki pa v kratkem prihaja po njegovo novo, verjetno prvo ljubezen. Eh, veš ti to boljše Gus.

Ursul

Z romunskim filmom je tako, kot z našo nogometno reprezentanco: tu pa tam kakšni prebliski, celo genialne izjeme, a manjka konstantnost, ki bi osnovo premaknila eno stopničko višje. Romunski film ne bo nikoli v vrhu, tako kot ne naši fantje. Vse preveč je padcev, ko pa manjkajo še občasni vzponi, pa se preteklo navdušenje hitro prelevi v pozabo. Namreč, v letu 2011 niso Romuni posneli nobenega pametnega filma. Komedija Ursul (propadli cirkusanti ne dajo svoje maskote) oz. medved, je edino, kar se je približalo normativom solidnega filma. Zato sem se k ogledu celo prisilil. Vsaj enega na leto, pomislim. Mnogo ne bi zamudil, mogoče le nekaj prizorov, ki bi k rjavemu medvedu lahko postavil še Črno mačko in belega mačkona.