Če se dobro spomnim, sem za ta projekt prvič slišal prav na Youtubu. Nekje v desnem kotu strani, kamor se po navadi niti ne obračam, se je na veliko prikazovala ura, ki je počasi odštevala do ničle. Lastna radovednost me je prisilila, da sem prvi klik na strani namenil prav tej vabljivi štoparici, ob kateri se je na veliko razkazoval napis Life in a Day – film ustvarjen s tvojo pomočjo! Kot nekakšen vojaški nabornik, vpoklican od samega strica Sama, sem se počutil nagovorjenega z besedami: »v soboto, 24.06.2010, se bo ustvarjala filmska zgodovina. Režiser Kevin Macdonald (State of Play, The Last King of Scotland) in producent Ridley Scott pa pri tem dogodku dajeta možnost prav vsem … « Uf, ob teh dveh imenih mi je bilo jasno, da fantje mislijo resno. Naša naloga je bila preprosta: posnemi svoj dan, svojo soboto, svojo življenje in posnetek potem uploadaj na youtube. Drugi kriteriji ne obstajajo. Big Brother v vsako sobo, kjerkoli na svetu. Moje navdušenje ni trajalo dolgo, kajti ta datum sem že imel začrtani. Prav tistega dne, v soboto zjutraj, smo se z mojo družino že veselili na kratek spanec, ki naj bi ga zbudilo dolgo potovanje na hrvaško obalo. Snemanje odpade. In glej ga zlomka, dokumentarec, ki dan zajame po vrstnem redu – jutro, poldne, popoldan in večer, se vklopi z objavo neke nore ženske, ki ob treh zjutraj, po stanovanju išče neke domače duhove. Heh, jaz bi jo prehitel. Moja ura je tistega dne zazvonila eno uro prej – in to z dobrim razlogom, zato bi bilo čisto možno, da bi prvi posnetek dokumentarca prihajal prav iz Slovenije. Zakaj pa ne? Če bi seveda snemal, če bi seveda posnetek naložil in če bi seveda izbrali prav moj posnetek, ki pa bi bil eden izmed 80.000 sodelujočimi, kar je za Macdonalda trajalo kar 4.500 ur, (in tu pride še en »če«) če si je seveda on vse to pogledal, kar pa močno dvomim.
Leto in pol pozneje, ob ogledu tega unikatnega dokumentarca, sem v prvih minutah filma začel dvomiti: »Kaj, to je zdaj to? To so zdaj ti neverjetni posnetki?« Hah, moj »če« je še toliko bolj dobil na teži. Namreč, zgodbene osnove dokumentarec sploh nima. Privatni posnetek, umetniški posnetek, posnetek s telefonom, posnetek z drago digitalno kamero … vedno znova in znova. Brez likov, brez globine, le neznanci iz vsega sveta, ki so dobili svoji dve minuti. Šok, na katerega pa se hitro navadiš. Tudi zaradi tega, ker se nekateri zanimivi »igralci« vedno znova vračajo v film. Od kolesarja brez države, ki s kolesa ni stopil že desetletje, pa do tragične zgodbe majhne družine, v kateri mama boleha za rakom. Ja, tudi takšen je nekaterim dan v življenju. Nekateri trpijo, nekateri pa se vozijo z Lamborghinijem.
In ko se sobota že nagiba k poznemu popoldnevu, se na ta dan zgodi nekaj, kar si bo mnogo ljudi zapomnilo še dolga leta. Predvsem Nemci. Prav ta dan, se je namreč v Duisburgu odvijalo Love Parade rajanje. Teh dogodkov se sigurno spomnite in verjamem, da tudi vam prizori iz tragičnega tunela še danes niso odšli iz glave. Dokumentarec se dogodkov dotakne, a iz tega ne jemlje svoj vrhunec, kar je po svoje tudi prav.
Celoten dokumentarec imate sedaj na voljo tudi na posebnem Youtube kanalu, lahko pa ga pogledate kar tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar