50/50
50/50 so možnosti preživetja Josepha Gordon-Levitta (še ena indie trofeja!). Vsaj tako mu napove google, ko mu zdravniki sporočijo novico, da ima neko redko vrsto rakastega obolenja. Aha, po posterju sodeč, torej Gordon-Levitt in Rogen ne gresta med komične skinheade… Olajšanje, a hkrati negotovost. Za Gordon-Levitta smo namreč že vajeni različnih vrst vlog, ki jih v zadnjih letih tako spontano odigra. Veliko večja neznanka ob obsevanjih, tragiki, bruhanjih… , je Seth Rogen. On ob umirajočem prijatelju? Hja, saj ni prvič. Izkušnje si je že nabiral v Funny People, kar pa še ne pomeni, da sta si filma podobna. Kot prvo, Gordon-Levitt ni Adam Sandler, za režiserja Jonathana Levina (All the Boys Love Mandy Lane, The Wackness) pa se zdi, da vseeno obvlada nekoliko širši žanrski razgled, kot pa to njegov komični kolega Judd Apatow. Dve nominaciji za zlati globus. **** (FILM TEDNA)
Les émotifs anonymes
Zelo lahkotna romantična komedija, ki se nad nulo drži le z dejstvom, da je francoska in ne ameriška. Če bi Depp in Juliet Binoche imela tako klišejski scenarij, bi se jima Čokolada raztopila že v hladilniku, tako pa »anonimna« ter hkrati nevrotična, zavrta in nesamozavestna Ratatouille kuharica čokolade in propadli lastnik čokoladne fabrike, najdeta svojo povprečno ljubezen skozi želodec. ****
Like Crazy
Kar nekoliko nepričakovano je med favoriziranimi Take Shelter, Martha Marcy May Marlene, Terri, Pariah in Another Earth, glavno nagrado na Sundance festivalu 2011 odnesel prav ta film. Še bolj nepričakovano je kasnejše ignoriranje filmskih medijev in kritikov, ki se ob končnih letnih lestvicah do filma obnašajo, kot da si te nagrade res ne bi zaslužil. Tega zadnjih let od zmagovalcev festivala nismo niti malo vajeni. Ljubezenskim filmom verjetno ni usojeno, pa čeprav se Like Crazy na vse pretege trudi biti črnogled, pesimističen. Sicer pa, kakšna pa je sploh lahko romanca na daljavo (Amerika/Anglija), kot pa obsojena na propad? ****
Wu xia
Sama ideja filma bi lahko delovala kjerkoli na svetu in to kdajkoli. Ne samo pred 100 leti, ampak tudi danes, ko bi karate in sabljo nadomestila groba klofuta in pištola. Hmm, in če dobro pomislim, se je to že zgodilo. Vsaj tako nas uči Cronenbergova Zgodovina nasilja. Tudi tam vzorni občan in družinski oče po »čudežu« pospravi dva izkušena roparja. Vsi nasedejo na vpliv sreče, le gangsterji oz. kitajski CSI agent ne, kot se to godi v tem primeru, kjer je Martial arts le dobrodošli modni dodatek. Po mnogih epskih zablodah (eden izmed takih je tudi režiserjev prejšnji film Warlords), so me Kitajci znova presenetljivo prepričali. No, pravzaprav me je prepričal Goodfella. ****
A Lonely Place to Die
Moram priznati… Sprva nisem niti malo razumel veliko pozitivnih kritik na račun samega filma. Verjetno niso bile mišljene za prvih 15 minut filma, kajti komaj takrat, ko skupina hribolazcev najde živo zakopanega otroka, se A Lonely Place to Die začne spogledovati z besedno zvezo »film-za-pogledati«. A že nekaj minut kasneje me zmoti druga stvar, ki srhljivko žal preobrne v triler. Kaj režiser Julian Gilbey (Rise of the Footsoldier) ni poleg Deliverence gledal še španskega El rey de la montaña ali pa romunsko/francoskega Ils? Okej, saj verjamem, da je težko zdržati uro in pol, brez da bi pokazal preveč ali pa do konca obdržal misterij, a finalna klanja so se vseeno preveč nevarno približevala »še-en-brezglavi-slasher« točki. ****
Ni komentarjev:
Objavite komentar