Tedenska izbira (10)

Beginners

Po Thumbsuckeru si je Mike Mills upal še več. Kaj ne bi, ko pa ima namesto K. Reevesa v stranski vlogi tokrat Christopher Plummera (Independent Spirit Awards nominacija). Prav z njegovim koncem se naša zgodba tudi začne, kar pomeni: skoki čez življenjske prelomnice njegovega sina Ewana McGregora, ki nam skozi osebni flirt, predstavi še očetov prestop na drugo stran – in to pri 75 letih. Ja, vsi smo nekoč v nečem začetniki. Le režiser Mills se obnaša kot stari veteran. **** (FILM TEDNA)

La piel que habito

Zakaj ob Almodovarjevih filmih vedno omenjamo soap opero? Ker se Santa Barbara sliši špansko? Ker ob igralskih kreacijah njegovih igralcev (ojoj, Banderas) pomislimo na TV šefe, ki za protiuslugo podarjajo vloge le preko vez? Ker se na zadnji dan snemanja, vedno nekdo spomni: »ja kakšen Pedro pa si, če v filmu nimaš pedro(v) ali lezbijk?«, in se zato ta dodatek na hitro vključi v vsak njegov film? Ker režiserja nikoli ne občutimo (ko pa ga občutimo na negativen način, pa dobimo obrazložitev: »Almodovar stil«), ampak le peščico scenaristov, od katerih vsak vleče na svojo stran oz. bi vsak rad dodal svojo idejo? … Pretiravam, ampak mogoče pa res zaradi tega velja Almodovar kot kič. No, mnogokrat je to kakovosten kič, tokrat pa eden najslabših v njegovi bogati karieri. ****

Circumstance

Dolgo v film si razbijamo glavo s premišljevanjem, zakaj se je ta perzijsko govoreči film znašel pod domače kandidate na Sundance festivalu. Komaj ob lezbičnih prizorih, voajerizmu, drogah, celo incestu, nam je jasno, da ta film ni bil sneman v Iranu, ampak nekje drugje (baje v Libanonu) in to z ameriškim denarjem. Če so Panahija zaprli zaradi slikovne revščine, potem bi Keshavarza kar usmrtili. In ker se Keshavarza ni imel česar za bati, si je raje dal duška v seksualnosti, kot pa v sami zgodbi, ki je le plehka in naivna. ****

Xinhai geming

Kitajci imajo težke probleme pri predstavitvi enostavnih zgodb. Ko je na listu le zgodovina in revolucija iz leta 1911, se Kitajci vedno znova ujamejo v patetično lajnanje epskih razsežnosti, kjer režija postane le zmedeni zmazek nekega scenarija. V takih primerih ne pomaga niti resni in revolucionarni Jackie Chan, pa tudi če dobi svojih pet minut senior pretepa. Še en potencial je šel v prazno, novo upanje pa že pade na pleča The Flowers of War. ****

Rampart

Ko policist Woody Harrelson, ki se pod Movermanom (The Messenger) počuti naravnost fantastično, pod roke dobi svojega Rodney Kinga, bi to lahko sprožilo javni in privatni propad dolgoletnega uslužbenca zakona, če seveda Woody ne bi bil že prej na tleh. Ne, The Bad Lieutenanta ne vrže iz tira niti mlatenje civilistov, niti pobijanje ne, kaj šele popivanje ali ženskarjenje. Harrelsona bi lahko strla le njegova otroka, ki sta plod dveh sester, a se pred tem raje (nedokončano) skrije. V Rampartu dobimo prav vse nabito s pravo mero dobre atmosfere, le polne celote ne. Mogoče Harrelsonu manjka partner, ki bi se z njim šel Colors ali Training Day, kar pa bi po drugi strani le izničilo sijajni nastop glavnega igralca. ****