Naslov: When You're Strange - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Glasba - Dolžina: 86 min. - Režija: Tom DiCillo - Igrajo: Johnny Depp, John Densmore, Robby Krieger, Ray Manzarek, Jim Morrison - imdb
Sliši se mogoče čudno, če temu dokumentarcu očitam predoziranje dokumentarnosti. Je lahko dokumentarec sploh preveč dokumentaren? Dnevi arhivskih posnetkov, ob katerih slišimo glas naratorja, ki nam razlaga kako in kaj, so pač mimo. Mogoče za TV, ne pa za kino.
Še toliko več smo pričakovali, ko smo zagledali Toma DiCilla ob imenu režiserja, kateri je vedno veljal kot unikaten in kot originalen izpovedovalec. Ne me narobe razumeti… When You’re Strange je po svoje odličen dokumentarni film. Za ljubitelje glasbe The Doors celo obvezen. Ampak vse to, kar nas je DiCillo hotel naučiti, smo že izvedeli iz The Doors filma v katerem je blestel Val Kilmer.
Glas Johnny Deppa nam razloži začetke banda, kontroverzne nastope, ljubezen Morrisona do poezije, in končno, počasno razpadanje (osebno in skupinsko) zaradi alkohola in drog. Mene je sicer ponovno fascinirala genialnost benda, predvsem pa ustvarjalnost prav vsakega izmed članov.
Nepredvidljivi bobnar John Densmore, ki je v svojo maršovsko šolo vključeval elemente jazza. Kitarist Robby Krieger - naj je soliral ali igral akorde, nikoli ni uporabljal trzalice. Heh, to je bila skupina z enimi najboljši bas linijami nasploh. In ja, basista sploh niso imeli. Njega je nadomestil kar odličen klaviaturist Ray Manzarek, ki je z levo roko igral bas, z desno pa ustvarjal klasične virtuoze po tipkah.
Seveda, vsi ti odlični glasbeniki, pa ne bi bili to kar so, če poleg njih ne bi stala ikona Morrison v usnjenih hlačah, katere so bile ustvarjene tako, da se poudari bogato mednožje. Logično, tako kot v filmu, je tudi tukaj največ minut namenjenih prav njemu. Škoda, kajti ostali trije člani živijo še vedno, zato bi bilo sila dobrodošla slišati njihove trenutne spomine na tiste čase. Nekaj novih, še nikoli videnih arhivskih posnetkov, je za dober dokumentarni film premalo.
Vseeno, The Doorsi ostajajo med največjimi kar jih je bilo, in si zato vsake toliko časa zaslužijo spomin na njih. Ta dokumentarec pa obenem dokazuje, da stvaritev Olivera Stona nepravično postaja vedno bolj podcenjena.
OCENA: 3
'Ta dokumentarec pa obenem dokazuje, da stvaritev Olivera Stona nepravično postaja vedno bolj podcenjena.' Ravno zaradi tega dokumentarca se jasno pokaže, kako je Stone v svojem filmu pretiraval in morrisona prikazal kot alkoholiziranega tepčka in zakaj njegovega končnega izdelka ni odobraval nihče od preostalih članov skupine.
OdgovoriIzbrišiEh ne, ta dokumentarec prav nič ne omili (verjetne) resnice in je skoraj na las podoben filmu (v vsakem šokantnem izpadu glavnih akterjev). Tudi Stone ga ne prikazuje kot tepčka, ampak svojeglavega genialnega bohema, ki je živel v svojem svetu v katerem pa je pač prevladoval alkohol - pred tem si verjetno ne rabimo zatiskati oči. Njegova smrt je namreč bila tako pretresljiva, kot nedavna smrt Amy W... btw. tudi tega dokumentarca člani benda niso odobravili in se zato niso pojavili pred kamero.
OdgovoriIzbrišinope, to žal ne bo držalo. niso se pojavili pred kamero in niso sodelovali, ker so hoteli nevtralni prikaz vsega skupaj. lahko po različnih virih na netu vidiš, kaj si kateri o njih misli o dokumentarcu in nobeno od mnenj ni negativno, za razliko od filma.
OdgovoriIzbriši