Naslov: Greenberg - Leto: 2010 - Država:ZDA - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 107 min. - Režija: Noah Baumbach - Igrajo: Ben Stiller, Greta Gerwig, Rhys Ifans, Jennifer Jason Leigh, Mark Duplass, Chris Messina - imdb
Čeprav se naslov filma nanaša na lik Bena Stillera, se Noah Baumbach prvo ustavi pred Florence. “Asistentka” v sredini dvajsetih, ob kateri takoj začutimo raztresenost, pomanjkanje samozavesti in nesigurnost, se trenutno nahaja v stanju podobnemu prav Stilleru. Oba v življenju še nista doživela veliko vrhuncev. On, kot štiridesetletnik, spoznava, da čas mladosti počasi ugaša in da so prav ti tedni mogoče še zadnji, ko lahko počne tisto, kar si je že od nekdaj želel – nič. Hoče nadoknaditi zamujeno mladost, ki mu je bila ponujena, pa si je ni hotel (upal) vzeti.
Čas, ki stoji prav pred Florence. Kariero hranilke psa in čuvarke otrokov počasi prerašča. To je trenutek, ko mora izbrati neke odločitve. Predvsem pri moških, s katerimi zadnje čase ni imela sreče.
Za oba bi torej lahko rekli, da sta ušla iz kakšnega Woody Allen filma, srečala pa se v hiši družine Greenberg, ki pa je te dni na počitnicah v Aziji.
Stiller, ki je pravkar izpuščen iz psihiatrične bolnice, tako po kratki selitvi iz New Yorka dobi vlogo novega gospodarja v hiši njegovega brata. No, poleg hiše ima Stiller nalogo paziti še na psa Mahlera. Pri tem bi mu v pomoč naj bila prav Florence. Bolj kot na vse ostalo, pa je očitno potrebna skrb predvsem drug za drugega...
Mnogo kritik na račun scenarista/režiserja Baumbacha leti predvsem na zgodbo, katera po mnenju mnogih sploh ne obstaja. Po mojem smo dobili ravno to, na kar sem upal in pričakoval - »Show about Nothing«. Če se je Baumbach v njegovih prejšnjih dveh filmih Margot at the Wedding in The Squid and the Whale ukvarjal z intelektualno, disfunkcionalno predmestno družino, bi Greenbergu najbolje pristajal opis outcoming of age zgodba. Ljubezenski film brez romantike.
Vprašanja o samem smislu, o zapravljenih sanjah in objokovanjih za njimi, je ustvarjanje družine res edina pot, ki človeka lahko naredi srečnega… se sicer postavljajo, ne pustijo pa končnega odgovora. Baumbach se zaveda, da si na vsa ta vprašanja, mora vsak odgovoriti sam pri sebi, ob tem pa potoči še kakšno solzico za tisto (svojo) izgubljeno generacijo X iz začetka 90-tih, ki se danes vse bolj bliža abrahamu.
OCENA: 4
Čeprav se naslov filma nanaša na lik Bena Stillera, se Noah Baumbach prvo ustavi pred Florence. “Asistentka” v sredini dvajsetih, ob kateri takoj začutimo raztresenost, pomanjkanje samozavesti in nesigurnost, se trenutno nahaja v stanju podobnemu prav Stilleru. Oba v življenju še nista doživela veliko vrhuncev. On, kot štiridesetletnik, spoznava, da čas mladosti počasi ugaša in da so prav ti tedni mogoče še zadnji, ko lahko počne tisto, kar si je že od nekdaj želel – nič. Hoče nadoknaditi zamujeno mladost, ki mu je bila ponujena, pa si je ni hotel (upal) vzeti.
Čas, ki stoji prav pred Florence. Kariero hranilke psa in čuvarke otrokov počasi prerašča. To je trenutek, ko mora izbrati neke odločitve. Predvsem pri moških, s katerimi zadnje čase ni imela sreče.
Za oba bi torej lahko rekli, da sta ušla iz kakšnega Woody Allen filma, srečala pa se v hiši družine Greenberg, ki pa je te dni na počitnicah v Aziji.
Stiller, ki je pravkar izpuščen iz psihiatrične bolnice, tako po kratki selitvi iz New Yorka dobi vlogo novega gospodarja v hiši njegovega brata. No, poleg hiše ima Stiller nalogo paziti še na psa Mahlera. Pri tem bi mu v pomoč naj bila prav Florence. Bolj kot na vse ostalo, pa je očitno potrebna skrb predvsem drug za drugega...
Mnogo kritik na račun scenarista/režiserja Baumbacha leti predvsem na zgodbo, katera po mnenju mnogih sploh ne obstaja. Po mojem smo dobili ravno to, na kar sem upal in pričakoval - »Show about Nothing«. Če se je Baumbach v njegovih prejšnjih dveh filmih Margot at the Wedding in The Squid and the Whale ukvarjal z intelektualno, disfunkcionalno predmestno družino, bi Greenbergu najbolje pristajal opis outcoming of age zgodba. Ljubezenski film brez romantike.
Vprašanja o samem smislu, o zapravljenih sanjah in objokovanjih za njimi, je ustvarjanje družine res edina pot, ki človeka lahko naredi srečnega… se sicer postavljajo, ne pustijo pa končnega odgovora. Baumbach se zaveda, da si na vsa ta vprašanja, mora vsak odgovoriti sam pri sebi, ob tem pa potoči še kakšno solzico za tisto (svojo) izgubljeno generacijo X iz začetka 90-tih, ki se danes vse bolj bliža abrahamu.
OCENA: 4
The Squid and the Whale mi je bil zelo všeč,
OdgovoriIzbrišiMargot at the Wedding pa nekoliko manj. Bomo videli kako bo s tem. Ker se v ocenah velikokrat strinjava, deluje kar obetavno...