San suk si gin

Naslov: San suk si gin - Leto: 2009 - Država: Hong Kong - Žanr: Krimi, Drama, Triler - Dolžina: 120 min. - Režija: Derek Yee Tung-Sing - Igrajo: Jackie Chan, Daniel Wu, Naoto Takenaka, Fan Bing-Bing, Xu Jinglei, Masaya Kato, Jack Kao- imdb

Jackie Chan je prav simpatičen dedec. Pravzaprav si morem predstavljati, da bi lahko komu šel na živce. Tudi z njegovimi filmi je tako. Dovolj nam je le nekaj kaskaderskih prizorov, nekaj komičnih, pa še kaj romantičnih prizorov, in to je to. Kaj več niti ne pričakujemo.
Dovolj, je rekel Jackie. “Sedaj, ko moja kariera počasi gre h koncu in sedaj, ko moja simpatična nerodnost ni več toliko simpatična, bo čas za resne zadeve. Posnel bom moj film. Če ga lahko Van Damme, bom ga tudi jaz.” Ker pa ga v Hollywoodu ne jemljejo več resno, se bo moral vrniti domov. Tja, kjer se je vse začelo.
In tako se je Jackie podal na lov za režiserjem. Kitajskim režiserjem seveda. Režiserjem, ki je v zadnjih letih najbolj izstopal s svojimi kriminalnimi filmi. Johhny To je letos hotel poseči po Zlati palmi, za kaj takega pa Jackie nikakor ne bi bil primeren. Na srečo imajo v Hong Kongu kar nekaj dobrih režiserjev in Tung-Shing Yee je sigurno eden izmed njih.
In tukaj pridem v igro jaz. “Kaj pa trenutno dela človek, ki je leta 2007 posnel odlični, temačni mafijsko/policajski film Moon to? O, glej ga. Že snema novi film. In to z Jackie Chanom v glavni vlogi”. Tudi prvi vtisi gledalcev so več kot odlični - “prva resna vloga Jackia”, “Chan, kot ga še ne poznamo”, je le nekaj naslovov pozitivnih recenzij. Juhu, komaj čakam…
No, ko do ogleda le pride tako daleč, se evforija podre že ob začetni špici. Jackie Chan kot producent? To pa ne more biti dobro. Jackie se je namreč predolgo družil z napačnimi ljudmi v Ameriki, kjer se je naučil, da kič zasluži največ denarja. Kaj pa je delo producenta, kot pa le služenje denarja? Prvo denar, potem umetnost.Po prvem razočaranju, naslednji šok. Jackie se ni postavil v vlogo kakšnega surovega detektiva, ki doma pretepa ženo. Niti v krvoločnega mafijskega šefa, ki za zajtrk razreže kakšnega ovaduha. Ne, Jackie je zopet naivni, dobrosrčni kmečki fant, v želji po boljšem in srečnejšem življenju.
Jep, tako se film začne. Jackie in njegovi kmečki ilegalni prebežniki iz Kitajske z ladjo nasedejo v obljubljeni deželi. V Japonski. Skoraj tako, kot Al Pacino iz Kube v ZDA. In če še pomnite Scarface, potem veste, kako se bo zgodba nadaljevala. Boljša prihodnost se skriva le v kriminalu. Ker pa Chan ni Scarface, ampak Steelhead, se v končnem obračunu med mafijskimi klani ne pojavi z brzostrelko v roki, pobeljen s kokainom, ampak kot odrešenik. Takrat pa je žal že prepozno.

OCENA: +3

Duplicity

Duplicity je/bo Tony Gilroyev najpomembnejši film v njegovi karieri. Film, ki bo prevesil jeziček na tehtnici. Na dobro ali slabo stran. Mnogo ljubiteljev filmov je namreč bilo v dilemi. Je Gilroyev prvenec Michael Clayton mojstrovina ali ne? So nagrade zaslužene ali ne? Sam sem se bolj nahajal v “temačni” strani, zato sem z Duplicity upal na mojo zmoto. Igralska zasedba z Cliwe Owenon in Julio Roberts je obetala. Closer je bil super film. Zakaj ne še enkrat.
“Še enkrat”, smo dobili. Duplicity je prav tako zmeden, dvoumen in poln twistov kot Michael Clayton. Hladne vojne ni več, vohunske igre na bližnjem vzhodu pa niso tako romantične. Še posebej, ko imamo tako sanjski par. No, vseeno smo dobili “politični triler”, le da se tukaj vojna odvija med velikimi kooperacijami. Kdo bo prvi na trgu z novo senzacijo oz. inovativnim izdelkom. In v to vojno se vključita tudi naša golobčka/agenta, ki bi rada bila Cary Grant in Audrey Hepburn. Film, ki je v osnovi bil zamišljen kot resna in prebrisana zadeva, kasneje pa svoje napake hotela kaširati z humorjem in cinizmom.
Tisto s tehtnico pa je tudi jasno. Tony Gilroy ostane nekje v sredini, v povprečju.

OCENA: -3

Coco Chanel

Naslov: Coco Chanel - Leto: 2008 - Država: Italija, Francija, VB - Žanr: Biografija, Drama - Dolžina: 106 min. - Režija: Christian Duguay - Igrajo: Shirley MacLaine, Malcolm McDowell, Barbora Bobulova, Sagamore Stévenin, Olivier Sitruk - imdb

Ostal sem čisto brez besed. Priča sem bil najhujši možni obliki proizvajanja filmov. Sploh ne vem, katero stvar bi dal v ospredje kot najslabšo. Scenarij, ki v dobrih dveh urah komaj najde čas za “malo črno” obleko ali legendarni parfum Chanel N° 5? Poleg neumnih dialogov in načičkanih prizorov, kjer je potrebno reči le tisto najnujnejše verjetno ni bilo časa… Režiserja, katerega sploh ni bilo? Ups, pardon je bil. Sem pozabil na mojstrske prehode med staro in mlado Coco. Igralski kader in njihova “francoska angleščina”? Igralska generacija, ki se med snemanjem sploh ni spoznala? Kako drugače si razložiti čisto drugačni karakter, drugačne mimike ali govor mlade (Bobulova) in stare Chanel (MacLaine). Kot da ne bi bila ista oseba.
Saj upoštevam dejstvo, da je tukaj vseeno govora o TV filmu. Ampak tako slabo in površno pa spet ne. Še posebej, če hočeš pobrati nekaj Emmyjev.
No, nekaj nam je po ogledu te biografije modne ikone jasno. Coco Chanel do vrha modne ustvarjalnosti in naziva modnega genija ni prišla zaradi njenega talenta, ampak se je do tja le prifukala. Z nacisti med drugo svetovno vojno? Ne, na to obdobje se je slučajno pozabilo.

OCENA: 1

Metastaze

Naslov: Metastaze - Leto: 2009 - Država: Hrvaška - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 82 min. - Režija: Branko Schmidt - Igrajo: Rene Bitorajac, Franjo DijakRakan Rushaidat, Robert UgrinaIvo Gregurević, Emir Hadžihafizbegović, Ljiljana Bogojević - imdb

Naslov filma simbolizira trenutno stanje generacije X, v skorumpirani družbi brez prihodnosti, kjer na boljši jutri ne čakaš na zavodu za zaposlovanje, ampak na športnih stavah. In takšno je trenutno stanje v Hrvaški. Vojna po vojni. V državi, kjer je zunanja politika pomembnejša od notranje. V državi, kjer se lahko identificiraš le s svojim nogometnim klubom in prijatelji, kateri zadihajo življenje le ob pivu ali ob pogledu na kelnarco. No, saj v Sloveniji ni nič drugače… Vendar država ni vsega kriva. Če se tebi enostavno jebe za normalnim, socializiranim načinu življenja, potem ti ne moreta pomagati ne Sanader, ne Pahor. Saj poznate tisti znamenite Kennedyjeve besede…
Ampak dobro, Metastaze ni politični film. Je le štorija brez štorije, razdeljena na štiri like. Na štiri zgube in njihov vsakdanjik. Štirje luzerji, ki doživijo dokončen poraz.
Filip se po letih odsotnosti vrne domov. Bil je na zdravljenju od odvisnosti. Služba mu trenutno ne diši, starši pa mu smrdijo. Ker denarja ni, ga bo potrebno nabaviti na drugačen način. Najbolje skupaj z zgubo št. 2 Dejo, sinom srbskega častnika in odvisnega od neodvisnih… drog. Krpa je tip, katerega letos na morju nikakor ne bi hotel srečati. Zagriženi Bad Blue Boys in pretepač šibkejših (žene) je lik, ki je pustil največji pečat. Kot Carlyle iz Trainspottinga, popizdi že ob vsakem majhnem vonju po krvi. Nazadnje imamo še Kiza. Edini od teh, ki se ti vsaj malo zasmili. Je pijanček, karikatura v svoji skupini prijateljev. Tisti, katerega pošlješ po čike. In tisti, ki je potem neverjetno hvaležen, če za nagrado dobi vsaj en cigaret.
Če ste ljubitelj žargonskih filmov s hitrimi dialogi, kjer je vsaka druga beseda “pičko mater!”, potem bo Metastaze sigurno za vas. Vendar pozor! Film bo slabo vplival na vas. Le poglejte, koliko grdih besed sem uporabil v teh nekaj stavkih.

OCENA: 4

Dirty Mind

Naslov: Dirty Mind - Leto: 2008 - Država: Belgija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 101 min. - Režija: Pieter Van Hees- Igrajo: Wim Helsen, Pieter van den Begin, Kristine van Pellicom, Robbie Cleiren - imdb

Se spomnite tiste epizode Simpsonovih, kjer zdravniki najdejo v Homerjevih možganih dva zapičena svinčnika, katera si je pred mnogimi leti sam porinil skozi nos? Po kirurški odstranitvi odvečnih delov, se Homer spremeni. Postane pameten. Niti tisti najbližji ga več ne prepoznajo. Nekaj podobnega se dogaja z Diegom, le da je njegova preobrazba bolj podobna tisti iz Trčenega profesorja. Homer naenkrat pozna poštevanko, Eddie Murphy oz. Jerry Lewis pa postane važen ženskar Buddy Love. Hja, tudi naš Diego, po padcu na glavo ni več sramežljiv. In tudi Diego noče več biti Diego. “Tony T., bo sedaj moje ime!” Pravi v trenutku, ko se prebudi iz kome, istega hipa pa že peca osamljeno zdravnico. Zdravnico, ki naj bi v naslednjih tednih odločila ali se naj operativno povrne Diego ali pa naj ostane Tony T? Človek, ki je sedaj priljubljen. Človek, ki komaj sedaj živi svoje sanje. Človek, ki je končno postal top kaskader. Človek, ki je vse to, kar je to bil prej njegov brat Cisse. Biti Dr Jekyll ali biti Mr Hyde, to je zdaj vprašanje?
Zadnje čase se v Belgiji povaljala vedno več imen, ki nekako tvorijo novi Belgijski val odštekanosti. Od Fabrice Du Welza pa do Koen Mortiera. Val, ki ga je sprožil film C'est arrivé près de chez vous iz leta 1992. Črni humor, zavit sarkastično tragedijo, je osnova tudi tega filma, vendar se je Pieter Van Hees v drugi polovici filma preveč raznežil. Drugače rečeno – Umazane misli so se sčistile.

OCENA: +3

La frontière de l'aube

Naslov: La frontière de l'aube - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 106 min. - Režija: Philippe Garrel - Igrajo: Louis Garrel, Laura Smet, Clémentine Poidatz - imdb

Philippe Garrel je svoj prvi film posnel leta 1964. Prav to leto velja kot konec obdobja Novega francoskega vala, čeprav o koncu ne moremo nikoli govoriti… In prav Philippe Garrel je režiser, pri katerem še je vedno moč videti veliki vpliv tega filmskega gibanja, ki so ga začeli Godard, Truffaut in ostali.
Po mnogih filmih, ki jih je Garrel že posnel, še vedno ne moremo govoriti o uspešnem, mednarodno priznanem ali vplivnem režiserju. La frontière de l'aube sicer ne doseže kvalitete njegovega prejšnjega filma Les amants réguliers, pa vendar, kdor je tisti film iz leta 2004 ljubil, ne bo razočaran tudi nad tem. Problem je v tem, da sam že nad Navadnima ljubimcema nisem bil preveč navdušen…
Posneto v klasični črno-beli tehniki, La frontière de l'aube je tipična zgodba o prekletstvu neizpolnjene ljubezni, propadom in občutku krivde med mladim, neizkušenim fotografom Francoisu in labilno filmsko igralko Carole.

OCENA: -2

Leaving Barstow

Naslov: Leaving Barstow- Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Peter Paige - Igrajo: Kevin Sheridan, Michelle Clunie, Stephen Culp, Ryan Michelle - imdb

Andrew res ne ve kaj bi rad. Nikakor mu ne paše, da se njegova, še vedno zelo privlačna mama dobiva z veliko mlajšim wannabe glasbenikom, samemu pa zmeša glavo starejšo dekle, sodelavka njegove matere.
Očeta več nima, njegovo mesto pa bi rad zasedel njegov učitelj, ki se zelo zavzema, da se Andrew vpiše v kakšen študij. Hja, izpove mu celo njegovo žalostno štorijo o neizpolnjenih sanjah. Ameriških sanjah.
Leaving Barstow je le še ena izmed mnogih zgodbic o najstniku pred pomembno točko v življenju, postavljena nekje v predmestje velikih mest. Zgodbica o tem ali boš postal uspešen in ponosen Američan ali pa boš ostal le navaden zlagalec knjig na police. Kot da bi se režiser ali tisti, ki je pač napisal ta filmček, sam poklanjal svojemu mentorju, ki mu je modro svetoval "fant, pusti droge. Pojdi se raje učit, mogoče boš nekoč celo lahko posnel film."
Pozabljeno že naslednji teden…

OCENA: 2

Terminator Salvation

Še zdaj pomnim besede nekega modrijana, ki se je tam nekje v letu 85', v polni kinodvorani, v trenutku, ko si je Švarceneger pred ogledalom z nožem operiral svojo uničeno oko, naglas zdrl “NEKAJ MU JE V OKO PADLO! (beri: mušica)” Takrat, ko bi cela dvorana morala zgražati ob Terminatorjevih posegih, se vsi gledalci na glas zasmejimo.
Še danes moja priljubljena anekdota…. Seveda, obvezno povedana v našem kmečkem narečju.
Ampak ljubitelj Terminatorja nisem postal takrat. To sem postal že v uvodni špici podprto z legendarno glasbo, ki pa jo v zadnjih dveh delih meni iz neznanega vzroka prezirajo. Hja, tokrat so nabavili celo genija Elfmana, ki naj bi to praznino po svojih močeh zakrpal. No, čez tisti komad ga itak ni…
Da je Terminator eden mojih najljubših filmov pove že dejstvo in številka mojih ogledov prvega dela. V časih, ko je kraljeval VHS, sem si ta kultni Cameronov kao-prvenec posnel kar iz ORF1. Od tistega poletja 85', pa do danes sem ga gledal preko 30X. Nič manjše število ni bilo z drugim, prav tako odličnim delom. Razočaranje ob tretjem je bilo logično, še vedno pa je Terminator ostal “moj film”.
Celotna ideja novega filma ni bila slaba. No, zgodbe pravzaprav sploh ni. Film bolj izgleda kot TV pilot v kakšno sci-fi nadaljevanko. Med drugim je v zgodbo vpleten tudi Connorjev oče Kyle (Anton Yelchin), junak prvega dela, le da je tukaj še najstnik.
Če Connor hoče obdržati svoj obstoj, preprečiti konvertiranje v prah, ga mora seveda rešiti iz krempljev mašiniziranega Skyneta. Najti bo treba “stop” tipko. To pa ja ima vsaki stroj…
Akcijskih prizorov ne manjka. Ogromno jih je. Efekti so na nivoju. Podiranje stavb, streljanja, preganjanja in drugih dobrot je toliko, da moraš prekleto paziti, da sploh ugotoviš, da je naš Connor srečno poročen mož v pričakovanju naraščaja (peti del postavljen 15 let naprej?).
Bale je v vlogi Connorja le ime. S to potezo nas Hollywood pomiri “ja, tu se obrača veliko denarja in ne, to ne bo B – film…”. Pomislil bi celo, da je Bale dobil vlogo robota. Vedno iste fraze in parole skozi statično igro. Še na "I'll be back" se je spomnil. No, pravo vlogo robota je dobil nekdo drug. Robot s srcem. Kot v Universal Soldiers je Sam Worthington postavljen pred vprašanjem. Naj bom Van Damme (dober) ali naj bom Lundgren (slab)? Kajti spomin mu šepa. Spomni se le na Alice in Chains in njegovega brata. Hja, tako pač je, če umreš že davno…
Na žalost, se ubogi McG (kakšno je to sploh ime?) čisto izgubi v zadnjem delu filma. Zgodbo, kjer so vpleteni trije pomembni karakterji, pač ne moreš končati v dobri uri in pol. Za tako pričakovani film, bi vsaj dve uri bile najmanj, kaj nam lahko ponudite, dragi gospodje. No, v podobnih trenutkih, ko je McG že izgubljal vajeti in nadzor nad svojim filmom, nam je v Čarlijevih angelčkih prikazal skoraj golo Demi Moore (smo z lahkoto prebavili). Tokrat nam je hotel vriniti golega digitalnega Arnija, kar pa je izpadlo le smešno in patetično.
Ja, homagejov je bilo kar nekaj. Od “You Coul'd Be Mine”, pa do mutavega otroka, na las podobnega tistemu skodranemu bumerang punkerju iz Mad Maxa 2. Naj živi apokaliptični svet.
Da bomo tudi ob novem delu nergali, je jasno. Upravičeno? Ja in ne. Še vedno bom ostal velik ljubitelj te frančize in tudi petega dela se že veselim. Ja, o tem lahko že z zagotovostjo govorimo, še posebej po solzavem žrtvovanem koncu. Hmm, le kako menjati človeka v režijskem stolčku. Verjetno edini problem Terminator Salvation. Menjava McG-ja bi bila odrešitev.
Zanima me, kaj si bom raje čez dvajset let zopet zavrtel? Ali bom raje lezel do 40-tke s prvim delom ali pa si bom raje privoščil ta akcijski spektakel, kateremu do svojih “vsemogočnih” predhodnikov ne manjka prav veliko. Le razvajeni smo preveč. R: McG

OCENA: -4

Tôkyô sonata

Naslov: Tokyo Sonata - Leto: 2008 - Država: Japonska, Nizozemska - Žanr: Drama - Dolžina: 120 min. - Režija: Kiyoshi Kurosowa - Igrajo: Teruyuki Kagawa, Kyôko Koizumi, Yû Koyanagi, Kai Inowaki - imdb

Družina Sasaki je tipična, tradicionalna japonska družina. Oče Ryuhei je zvest in delaven uslužbenec v nekem podjetju, mati Megumi je skrbna gospodinja, starejši sin se sicer več potika po zabavah kot na študiju, pa vendar…, ter mlajši, občutljivejši sinek, ki bi se rad naučil igranje klavirja.
Družina, ki živi v harmoniji. Vsaj tako se na prvi pogled zdi. Pa vendar se vse to nekega dne spremeni, ko oče Ryuhei nepričakovano izgubi službo. Časi pa na Japonskem niso rožnati. Kot Cantetovem filmu L'emploi du temps, je tudi Ryuhei najtežje povedati resnico doma, svoji ženi. Kot kakšen samuraj, ki se boji ostati brez ponosa. Zato Ryuhei hodi še naprej v službo, navidezno. Dokler ne sprejme službo čistilca. Vse to pa počasi ruši normalno komunikativnost v družini. Starejši sin se odloči postati vojak – v ameriški vojski. Mlajši sin na skrivaj obiskuje učne ure klavirja, žena pa pada v vse večjo depresijo.
Kiyoshi Kurosawa je do sedaj veljal kot mojster Japonskega Hororja. Za njegovo najboljše delo se do sedaj smatra nadnaravni Kairo, ki je dobil tudi slab ameriški rimejk.
Sicer bi lahko tudi za Tokyo Sonata govorili o horor filmu. Horor vsakodnevnega življenja. Provokativna in direktna kritika ter analiza Japonske sodobne družbe, v časih kjer je gospodarska kriza in globalizacija doletela tudi tiste najbolj pridne. V časih, kjer je rešitev le surealizem, kot nam ga je to ponudil Korosawa, dobitnik “Un Certain Regard” nagrade v Cannesu.

OCENA: 4

Max Manus

Naslov: Max Manus - Leto: 2008 - Država: Norveška, Danska, Nemčija - Žanr: Vojna, Biografija, Akcija - Dolžina: 118 min. - Režija: Joachim Rønning, Espen Sandberg - Igrajo: Aksel Hennie, Nicolai Cleve Broch, Viktoria Winge, Ken Duken, Julia Bache-Wiig, Nicolai Cleve Broch - imdb

“Ukradli so mu domovino, sedaj jo hoče nazaj…”
Max Manus je še eden opomnikov na to, da ni samo Anglija ali Amerika tista, ki je vstala in se uprla okupatorju med drugo svetovno vojno. Nizozemci so zadnja leta prispevali Zwartboek ali Oorlogswinterr, Francozi jih snemajo kar nekaj na leto, lansko leto smo bili priča odporniškem gibanju na Danskem – odlični Flammen & Citronen. No, tokrat pa so Norvežani predstavili svoje heroje. In Max Manus je eden tistih velikih…
Njegovo pot spremljamo od začetka vojne, ko se je še kot prostovoljec priključil Finski vojski v boju proti Rusom, do začetniških propagandnih akcij s tiskanjem časopisa, do urjenja na varnem otoku pri zaveznikih in do znamenitih sabotaž, kot je potop ogromne ladje Donau. Logično, tudi brez žensk ne gre…
Max Manus se prav tako, kot prej omenjeni filmi, lahko pohvali z zelo kvalitetno produkcijo. Akcija, igranje ter režija so na visokem nivoju. Zasluženo si lahko lasti govorice celo o najboljšem Norveškem filmu vseh časov, kajti žanrsko ga lahko sigurno postavimo ob bok L'armée des ombres ali Soldaat van Oranje. To pa že nekaj pomeni…

OCENA: +4

Eden

Naslov: Eden - Leto: 2008 - Država: Irska - Žanr: Drama - Dolžina: 83 min. - Režija: Declan Recks - Igrajo: Aidan Kelly, Eileen Walsh, Padraic Delaney, Karl Sheils, Leslie Conroy - imdb

V zaspanem Irskem mestu, kjer je edina zabava pijančevanje v lokalnem pubu ali gledanje televizije, je jasno – zakon trpi. Ne tisti zakon, katerega bi lahko reševal šerif… zakon med Bredo on Billyjem. Zakon, kjer so intimni pogovori redkost. Zakon, katerega drži skupaj le še otrok. Medtem, ko Breda upa, da bo prihajajoča 10-letna obletnica poroke spremenila stvari na boljše, se je Billy čisto izgubil v svoji krizi srednjih let. Raje prisluškuje telefonskim pogovorom, kot pa vsaj pet minut prisluhne svoji ženi. Ženi, ki si želi le drobtinico hrepenenja.
Irska drama, adaptirana po gledališki igri, je bila dovolj dobra le za domače filmske nagrade. Za kaj več, filmu manjka trenutkov presenečanja oz. majhen korak izven statike monotonega zakonskega življenja. Verjetno pa je to le realnost, katerega doleti vsakega srečnega mladoporočenca.

OCENA: -3

Angels & Demons

Nikoli nisem niti bil ljubitelj knjig Dana Browna, zato razočaranje na Da Vincijevo šifro ni bilo veliko. Povprečen film posnet po povprečni knjigi. Bolj mi je bilo žal za izgubljen čas nadarjenega režiserja Rona Howarda. Frost/Nixon bi lahko dobili že pred tremi leti, namesto Angelov in Demonov pa bi sedaj lahko gledali Bashir/Jackson.
Mnogi so mnenja, da je Howardu tokrat bolj uspelo. Čeprav se je spretno umaknil oz. le nakazal Brownovo kritiko na katoliško cerkev, se je z Angeli bolj približal napetosti in misteriju romana.
Tokrat se je zbrala vsa Evropa. Od Angležev (McGregor), Nemcev (Müller-Stahl), Dancev (Kaas), Švedov (Skarsgård), Italijanov (Favino) do Izraelk (Zurer). No, še vedno je glavni Američan. Tom Hanks je ponovno polizal svoje dolge lase nazaj in razkrival simbole in umore. Kajti tokrat gre zares.
Papež je umrl (še enkrat Janez). Kdo bo njegov namestnik, se še ne ve. Glavni štirje kandidati so namreč ugrabljeni. Še več, neznanec je napovedal javno smrt vsakega, ob polnoči pa bi naj super bomba uničila Vatikan. Začne se lov za časom, pri katerem sta Hanks in njegova nova pomočnica vedno za sekundo prepozna. Profesor Langdon, drugič razmišljaj tudi za dve uri naprej…
Dolgometražni triler, ki bi rad bil neprenehoma našpanan in napet, vendar se zaradi lukenj, ki si jih režiser sam nepotrebno izkoplje, izgubi v samo-parodiji.
Tisti, ki so oboževali knjigo, bodo film seveda popljuvali (joj, koliko važnih stvari so izpustili…). Tisti, ki niso vedeli, da sploh obstaja kakšna knjiga, bodo nad filmom zadovoljni. Jaz in verjetno še nekateri, pa bomo rekli “povprečen film, posnet po povprečni knjigi.” R: Ron Howard

OCENA: +2

Ce qu'il faut pour vivre

Naslov: Ce qu'il faut pour vivre - Leto: 2008 - Država: Kanada - Žanr: Drama - Dolžina: 102 min. - Režija: Benoît Pilon - Igrajo: Natar Ungalaaq, Denis Bernard, Antoine Bertrand, Paul-André Brasseur - imdb

“Baš su šašavi ovi belci.” Tako si je vsaj mislil Tiivii, Eskim pripadnik naroda Inuk, ki se je leta 1952 znašel v Quebeški bolnici.
“Od kod priteče voda iz cevi?” vpraša. – iz reke. “kam pa steče voda iz školjke?” - nazaj v reko.
Nista samo kultura in način življenja “belcev”, kot jim pravi Tiivii, njegova največja težava. Nepričakovana bolezen (tuberkuloza) ga je oddaljila od družine in krajev in to kar za dolgo leto.
Kaj se dogaja z njegovo družino in ali imajo sploh hrano, ne ve. Zato so začetniški poskusi pobega logični. Vendar bolezen in daljava tega ne dovolita. Še dobro, da kmalu spozna prijazno sestro ter mladega rojaka Kakija, ki mu vsaj malo olajšata pozabiti njegovo bolečino in izgubo.
Ne morem reči, da me je Kanadski kandidat za oskarja ganil. Verjetno bi me usoda Eskima, ki se znajde na neznanem teritoriju, morala pripraviti do solz. Pa me ni. Niti do “solzic” sreče, niti žalosti. Klasično in rutinsko je režiser Benoit Pîlon povedal to zgodbo, ki se od začetka do konca drži dramskih pravil. Brez popuščanja.

OCENA: 3

Home

Naslov: Home - Leto: 2008 - Država: Francija, Švica - Žanr: Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Ursula Meier - Igrajo: Isabelle Huppert, Olivier Gourmet, Adélaïde Leroux, Madeleine Budd, Kacey Mottet Klein- imdb

Že po prvih prizorih v kopalnici spoznamo – v tej družini pa so zadeve malce drugačne…

Srečna družina na asfaltu. Na asfaltu, kjer avti še ne vozijo. Marthe in Michel živita skupaj z dvema hčerama in sinom ob avtocesti. Avtocesta, ki se na otvoritev pripravlja že celih 10 let. Ampak družini tako paše. Cesto so vzeli za svojo dvorišče in igralnico. Vsega lepega pa je nekoč konec…
Po radiu se že veselo razglaša. Cesta bo končno prevozna za vsa vozila. Za nekatere raj, za našo družino pa pravi pekel. Hrup, izpušni plini in odvzem svobode (bližnjica čez cesto) spravi celotno družino na rob propada, depresij in samouničenja.
Kaj češ, ljubo doma, kdor ga ima. To vemo že iz Avstralskega The Castle, kjer družino doleti podobna usoda, le da tam namesto avtov brnijo letala. Vendar Avstralci to rešujejo na komičen način. V Ameriški verziji bi ta situacija zahtevala žrtve – že vidim, kako se mirni družinski človek, spreobrne v psihopata na sredi ceste s šibrovko v roki…
No, tu v Evropi človek uničuje le samega sebe. Psihološko. Švicarska režiserka je ta ekološki prvenec označila kot “road film v obratni smeri”.

OCENA: 4