Filmi v letu 2014 - 5. del

Jupiter Ascending 

Ob vseh poletnih nadaljevankah, bo to en dobrodošel vročinski blockbuster. Čeprav sta brata (ali kaj pač sta?) Wachowski (Matrix) nekoč še veljala za režiserski dvojec, ki ju jemljemo resno, se pri Jupiter Ascending z Milo Kunis in Channing Tatumom (kot vilinec?) ne moremo nadejati na kaj drugega, kot le nezahtevno akcijsko znanstveno-fantastiko. 

 

Kidnapping Freddy Heineken 

Če se komu že zares mudi in na vsak način hoče izvedeti kaj se (je) zgodi(lo) z ugrabljenim pivskim mogotcem (Hopkins) in ali so ugrabitelji (Jim Sturgess, Sam Worthington) najdeni, mu priporočam nizozemski film De Heineken ontvoering iz leta 2011 z Rutgerjem Hauerjem v vlogi Heinekena. Kakšne velike razlike v ameriški verziji najverjetneje ne bomo našli. Režija: Daniel Alfredson. 

 

Kill the Messenger 

Bili so dnevi, ko sem Michaela Cuesto jemal kot najobetavnejšega režiserja, delujočega preko luže. Po filmoma L.IE. in Twelwe Holding je nato prišla zmešnjava Tell-Tale (2009) in moji obeti so počasi začeli kazati drugačen obraz. Podobno kot Tell-Tale, se tudi Kill the Messenger napoveduje kot nekakšna paranoična zarota, kjer bo predvsem trpel novinar Jeremy Renner. 

 

Kis uykusu 

O filmih, ki niso posneti v angleškem jeziku je pač tako, da marsikoga ne zanimajo preveč, kaj šele, da bi o njih pisali v "univerzalnem" jeziku. Tako se dogaja tudi s tem turškim filmom o katerem je na spletu marsikaj napisano, a le v meni nerazumljivem jeziku. Ker se mi z google prevajalnikom ne ljubi ukvarjati, bom omenil le še režiserja, ki ga vidite spodaj: Nuri Bilge Ceylan (Bir zamanlar Anadolu'da, Üç maymun)! 

 

Knight of Cups 

 O tem izdelku že lep čas krožijo raznorazne govorice. Tukaj je predvsem govora o "kdaj?". Logično, na novi umotvor Terrenca Malicka se ne čaka rado, še posebej če vemo, da se je snemanje začelo že leta 2012. Po spletu lahko najdemo mnogo najrazličnejših paparaci "on the set" fotografij, kjer poleg tega golobčkanja med Baleom in Portmanovo, prepoznamo še Cate Blanchett in Antonio Banderasa. When It's Done. 

 

Kraftidioten 

Naj začnem s prvim ali zadnjim? Če ga bom omenjal v kontekstu s Kraftidioten, bi bilo res najboljše, če začnem z zadnjim, z enkratno odštekano komedijo En ganske snill mann. Govora je seveda o odličnem norveškem režiserju H. P. Molandu in njegovimi filmi, kjer bomo v večini primerov zagledali tudi Stellana Skarsgårda. Skupno pot sta leta 1995 začela bolj resno ter z Kjærlighetens kjøtere pristala celo v knjigi 1001 film, nazadnje pa končala pri odbiti, že omenjeni "kriminalki". No, v tem stilu bosta baje tudi nadaljevala. 

 

La rançon de la gloire 

Popolnoma drugačen stil (glede na umirjenega predhodnika Des hommes et des dieux) pa lahko pričakujemo od Xavierja Beauvoisa (v spominu mi je ostal še odličen Le petit lieutenant). Prve škrbine opisujejo kvazi-resnično zgodbo o dveh nerodnih kriminalcih (oba na sliki) in kraji C. Chaplinove krste. 

Laggies 

Vsak film, ki v sebi nosi Keiro Knightley, izgubi delček moje naklonjenosti. Ali drugače: vsak film, ki v sebi nosi Sama Rockwella, pridobi delček moje naklonjenosti. Lynn Shelton (Humpday, Your Sister's Sister) ne se sekirati, pri meni si še vedno v plusu (ne glede na zadnji neposrečen poskus s Touchy Feely) in glede na zadnje informacije: tudi pri Sundanceju te imajo še vedno radi. 

 

Land Ho! 

Poleg zgoraj omenjene Lynn Shelton, se pod najvplivnejša imena mumblecore gibanja omenja tudi Aaron Katz (Quiet City, Cold Weather). Za Katza bo to četrti celovečerec, in prvi posnet izven ZDA. V Islandijo se bosta namreč odpravila dva ostarela brata, ki v dogodivščini na neznanem terenu, hočeta najti svojo mladost. 

Leviafan 

Multikarakterna drama postavljena v današnje dni, bo slonela na mitološki zgodbi o pošasti iz morja (Leviafan), ki jo ubijejo bogovi. Kakšne fantazijske zgodbe od Andreya Zvyagintseva (Elena, Izgnanie, Vozvrashchenie) seveda ne gre pričakovati, lahko pa ga pričakujemo – kot ljubljenca canneskih veljakov – že v sredini leta, kot morebitnega dobitnika zlate palme. 

Loomis Fargo 

Ko sem še pred nekaj dnevi iskal primerne filme za objavo, se je ob tem naslovu vedno znova pojavljal Jim Carrey. Danes, le nekaj tednov pozneje, je jasno: Carreya bo zamenjal Zach Galifianakis. Če je to dobra ali slaba novica presodite sami. Sam sem sicer prepričan, da v odbiti svet Jareda Hessa (Napoleon Dynamite, Gentlemen Broncos) nekako bolj paše hangoverski bradač, nekoliko manj pa glavni igralec Owen Wilson. Hja, mogoče pa spet ne, kajti po prvih podatkih lahko pričakujemo komedijo v stilu Bottle Rocket, ki je bila Wilsonova prva (najboljša?) vloga. Aja, slika je iz lanske komedije You Are Here. 

 

Tu nekje bi moral omeniti tudi Macbetha (Michael Fassbender), a se stvari ne odvijajo tako hitro, tako da bom o novem filmu Justina Kurzela (nujno preveri Snowtown) pisal raje naslednje leto.

 Love Is Strange 

Ira Sachs je en tak posebnež svoje vrste. Ne bom se vtikal v zasebne zadeve, ter preverjal kako in kaj je z njegovim zakonskim stanom. Vem pa, da je Sachs obseden z razmerji. Pravzaprav so mu v vseh 20-ih letih ustvarjanja po glavi hodile le intimne zgodbe o ljubezni. Pa naj bodo to zakonska razmerja (Married Life), sveže zaljubljena razmerja (Forty Shades of Blue) ali gej razmerja (Keep the Lights On). Tematsko bo ostal zvest zadnjemu razmerju, le dva zaljubljena mladca, bosta zamenjala dva poročena starca. Hja, poglejte: Molina ima že sivo brado, Lithgow pa druge barve kot sive sploh ne pozna.