Kratki film: New Boy

Režija: Steph Green

Spomni se pozabljene klasike (15)

Hitman

Rešitev tedna 14: Testament (1983). Zelo realističen prikaz posledic nuklearne vojne, doživet skozi oči povprečne predmestne družine.

Top 10: za rešetkami (svetovni zaporniški filmi)

Carandiru (Brazilija. Nemiri prenatrpanega zapora skozi oči zdravnika. Resnični dogodki iz leta 1992, ki so terjali 111 žrtev med zaporniki.) - Ghosts... of the Civil Dead (Avstralija. Prvi film Johna Hilcoata (The Proposition, The Road) in hkrati prvo filmsko sodelovanje z Nicka Caveom, ki je prevzel tudi eno izmed vlog v strogo zavarovanem zaporu, kjer pravila ne obstajajo.) - Vier Minuten (Nemčija. Izkušena učiteljica klavirja spozna v obsojenki veliki glasbeni talent. Nemški film leta 2007.) - Un prophète (Francija. Ostal bom v sodobnem času, zato bom francoski Le trou tokrat preskočil. Globalno prehvaljen Prerok (oskar nominacija) bo za vedno ostal v spominu po intenzivnosti ter realnosti življenja v zaporu.) – R (Danska. Skandinavski klon prej omenjenega Propheta. V zaporu, kjer veljajo zakoni močnejšega, se prišlek Rune mora soočiti z „domačimi“ pravili, ki omogočajo le golo preživetje.) – Leonera (Argentina. Canski tekmovalec, ki bi moral pobrati zlato palmo za najboljšo igralko. Martina Gusman namreč ni imela lahkega dela, ko je v zaporu rodila ter vzgajala sina.) - Gam yuk fung wan (Hong Kong. Yun-Fat Chow in Tony Leung v klinču z »ubijalskim« varnostnikom in psihopatskim sojetnikom. Film je tri leta pozneje dobil tudi svoje nadaljevanje.) - The Escapist (Anglija. Akcijsko orientirani film zaporniškega pobega, o katerem sanja ostareli ujetnik, obsojen na doživljenjsko ječo. Režija Rupert Wyatt (Rise of the Planet of the Apes) – Celda 211 (Španija. Izšel istočasno kot francoski Prerok, kar je bil en zaporniški film na leto preveč. Vseeno, je ujel Celda ujela mnogo simpatizerjev, ki jim je francoski primerek bil enostavno prepočasen, preveč naštudiran. Med revoltom zapornikov se na napačni strani znajde novi paznik, ki mora igrati dvojno igro, če želi preživeti.) - Zvenenje v glavi (Slovenija. Košakov po-Outsider izdelek je dobival mešane kritike, a še vedno gre za nadpovprečen slovenski film. Upor v ljubljanskem zaporu zaradi košarkaške tekme.)

Tedenska izbira (16)

Miss Bala

Ko sem zadnjič omenjal velik mehiški hit El infierno, sem bil prepričan, da bodo Mehičani v boj za tujejezičnega oskarja poslali prav to komedijo. Ampak ne, čisto nepričakovano se je kasneje na listi pojavila Miss Bala, ki pa, kot danes že vemo, nima več možnosti za osvojitev zlatega kipca. Kar je po svoje tudi logično in pričakovano. Lepotna kraljica Laura namreč nima skupnega prav nič z ameriško verzijo Miss »Bullock« Congeniality, pod katero se na imdb-ju prav tako pojavi oznaka akcija. V Mehiki se te zadeve vseeno odvijajo drugače. Predvsem s pomočjo zloglasnih kartelov, ki pravzaprav predstavljajo edini zakon v državi. Če hočeš postati najlepša, postani ena izmed njih … (FILM TEDNA)

The Artist

Kar 10 oskar nominacij za film, v katerem se ne izgovori niti besede? Je akademija čisto ponorela ali pa je le primanjkovalo primernih protikandidatov? Eno in drugo, bi rekel. Za tisto drugo, kamor so vključeni filmi kot Moneyball in kopico ostalih povprečnih filmov, smo si na jasnem verjetno vsi. Če se dovolj potrudim, pa vam tudi na prvo vprašanje lahko postavim vsaj 10 tehtnih odgovorov, zakaj se z mnogimi hvalospevi na račun Artista ne morem strinjati. Verjamem, da se z »originalen« ugotovitvijo strinjamo vsi, čeprav tega ne moremo popolnoma potrditi. Guy Maddin npr., drugače snemati sploh ne zna, nemi poklon pa smo lahko zasledili že v Shadow of the Vampire, da Mel Brooksa niti ne omenjam. Scenarij? Okej, če ta zgodba na prvo žogo koga vrže na rit, ga jaz raje osebno brcnem v rit, in to redno. Bodimo realni, no. Scenarij ni okvirna zgodba, scenarij je pravi dialog v pravem trenutku. Ko z besedami prelomiš dejanja. Saj ne pravim, glavni igralec Jean Dujardin ima karizmo in šarm, vseeno pa ne moreš biti najboljši igralec, če v filmu nimaš niti enega dialoga. Saj veste, kaj uniči naše slovenske igralce, kajne? Če k temu »igranju« dodam še X1.6 hitrost predvajanja, je končna slika verjetno jasna. Ste kdaj gledali grozljivko na 2X hitrosti? Učinek grozljivega se preprosto izgubi. Heh, če smo že pri grozljivkah: The Artist bi se moral prodajati pod Found footage kategorijo, a takrat bi oskarje zamudil za 80 let.

Terraferma

Če sem že pri oskarjih, bom s tem nadaljeval še pri tretjem tedenskem filmu, ki pa je, tako kot Miss Bala, vse možnosti za veselje že zapravil. Italijani so ta dopustniški, deloma globalizacijsko kritičen film, v svet poslali iz dveh razlogov: 1. Boljšega lansko leto niso posneli; 2. Tudi preko filma so hoteli opozoriti na problem masivnega priseljevanja beguncev in ostalih nesrečnih oportunistov iz Afrike, ki se je v zadnjih letih na italijanskih otokih drastično povečal. Tudi na otokih, ki so tako majhni, da se jih na atlas niti ne nariše, kot pravi mama ribiške družine, ki iz vode potegne nosečo črnko, katero pa bi po pravilih zakona, morali pustiti kar v vodi. Režiser Emanuele Crialese se je s priseljevanjem že ukvarjal (Nuovomondo), prav tako z življenjem na majhnem otoku (Respiro). Hmm,  Terraferma torej ni nič drugega, kot združitev obeh režiserjevih dotedanjih filmov.

Perfect Sense

 Režiser David Mackenzie (Spread, Hallam Foe) in Ewan McGregor sta enostavno za skupaj. En brez drugega ne delujeta. Komaj ko se združita, lahko uživamo. Tako je bilo z Young Adamom, tako je s tem filmom. Zanimivo, Mackenzie je v Ewana tako zaljubljen, da mu na filmu ne privošči ženske ali pa vsaj sproščene romance. Če med ljubeznijo ne stoji ravno Peter Mullan, se dobri razlogi za težave že najdejo. Nekaj, kot je npr. apokalipsa, ki pa ne nastane kot posledica H-bombe, kometa ali sončne eksplozije. Ne, to bi bilo prehitro. Ewan mora trpeti, trpi pa lahko le počasi, »brezčutno«. Tako bo začetek konca le izguba vonja in okusa, šele kasneje pride na vrsto slepota in gluhost. Če bi Ewan imel dobro razviti šesti čut, bi najverjetneje že od začetka držal roke stran od Eve Green, tako pa dobimo novo »Contagion« verzijo.

Présumé coupable

Présumé coupable ni enostavna zadeva. Je sodna drama, zaporniški film, drama o disfunkcionalni družini, predvsem pa borba enega človeka, obsojenega na propad. In to po krivem obsojenega, ali ne?  Tega vam ne bom izdal, lahko pa si preverite kar na Googlu, če v iskalnik vtipkate »največji sodni škandal v moderni dobi Francije …«.
Kriminalisti se na vratih družine s tremi otroki pojavi kar med nočjo, kajti njihova obtožba je zelo prepričljiva: »ata in mama, obtožena sta pedofilije!« Sledi obtoženčeva dolgoletna borba za pravico, ki ga je osupljivo zaigral (kilogrami so kar leteli iz njega) Philippe Torreton in tako McQueenovem Hungeru pljunil nazaj do Irske.

TV vikend: 27.01. - 29.01.2012

POP TV, 28. 01. 201200:35 - 02:15

Ozek prehod (Narrow Margin)

POP TV, 29. 01. 201200:30 - 02:40

Usodna privlačnost (Fatal Attraction)

Pink SI, 29. 01. 201218:05 - 19:45

Božanski dnevi (Days of Heaven)

Pink SI, 29. 01. 201220:50 - 22:45

Rane

TV 3, 29. 01. 201223:30 - 01:25

Golo mesto (City Hall)

Napovednik: Red Lights

O novem filmu Španca Rodriga Cortésa (to je tisti, ki nam je postregel velik minimalizem Buried) sem že pisal pod sekcijo „Sundance 2012“. Prav tam je/bo film doživel tudi svojo premiero, pred kratkim pa se je na netu pojavil tudi prvi napovednik. Če si boste trailer privoščili, se prosim ne ustrašite jezika, ki prihaja iz ust Cilliana Murphya ali Sigourney Weavera. Trenutno še angleške verzije ni na razpolago. Če pa že koga moti španščina, pa naj raje uživa v molčečnosti in misterioznosti pojave Roberta De Nira, ki bo, kot kažejo prve slike, odigral zelo zanimivo vlogo v tem psihološkem, paranormalnem trilerju.

Prva slika: Sienna Miller x3+1

Priznati moram, da Sienno Miller dolgo nisem niti opazil. Prvič sem slišal za njo, ko je vsaki »resni« medij objavljal novico o njenem ex-tipu Jude Lawu, ki jo je pustil zaradi varuške. Ha, kdo za vraga pa sploh je S. Milller? Zakaj se govori bolj o njej, kot pa o Lawu? Baje je pred prvo filmsko vlogo, že bila »zvezda« v Angliji, predvsem po zaslugah njenih domačih TV serij. Če smo pošteni, kaj pametnega še vedno ni posnela. Layer Cake ali Stardust (G.I. Joe si nisem po ničem zapomnil):, mi je ostal v spominu, a sigurno ne zaradi nje. Ja, na filmu skoraj neopazna, če se včasih ne bi poskušala tudi v neodvisnih filmih (Factory Girl, Interview, Camille …), kjer pa iz glavne vloge potegne marsikaj. Trenutno še vedno čakamo na »Hairovski« Hippie Hippie Shake,

  

ki bi moral biti končan že leta 2010 (na sliki poleg nje še opazimo Cillian Murphya), zato bo slika zaenkrat dovolj. 

Yellow 

 

Čeprav se trudi in ustvarja, kar mu mnogokrat uspeva tudi nadpovprečno, bo Cassavetes junior vedno ostal v senci svojega slavnega očeta. Tudi Yellow mu pri tem sigurno ne bo pomagal veliko, pa čeprav je v igri zopet mama Gena. Kar pa do tega trenutka sploh nisem opazil, je oseba, ki se poleg mame Rowlands prav tako pojavlja v vsakem Cassavetesovem filmu. Heather Wahlquist je namreč njegova žena in prav ona bo poleg Sienne zasedla glavno mesto akterja. Na sliki vidimo tudi policista, ob igralskem kadru pa ime Ray Liotta … no, vsaj vemo kakšno vlogo bo imel. 

Two Jacks

 

Sprva sem takoj pomislil na tisto, dokaj ponesrečeno, Nicholsonovo nadaljevanje klasike Chinatown (The Two Jakes). Jasno, novi film Bernarda Rosea, ki je nazadnje scvrl drogeraško biografijo Mr. Nice, ne bo z noirem imel prav nič skupnega. Sienna Miller kot Femme Fatale? Okej, tu sem šel že predaleč … A če dobro premislim, imata Jacks in Jakes vseeno nekaj skupnega: oba se namreč dogajata v Los Angelesu, tam pa imajo poleg incestnih gangsterjev še dokaj znano mesto, imenovano Hollywood. Okrog filmske industrije pa se bo vrtel tudi ta film. 

Just Like a Woman 

 

Njegovo ime ravno ne nakazuje na to, a če povem, da je Rachid Bouchareb – Francoz alžirskih korenin, eden najbolj vplivnih evropskih režiserjev, se ne bom zlagal veliko. Njegovi filmi so namreč prejeli prav vse nagrade in nominacije, kar jih uspešen film lahko dobi. Od oskar nominacij (Hors la loi, Indigènes), zlatih medvedov (London River), pa vse do zlatih palm. Bouchareb je prestal že vse. Z Millerjevo ob sebi se čistega Hollywooda Bouchareb še vedno ne bo dotaknil (gre za francosko-angleško-ameriško produkcijo), je pa vedno bliže, čeprav mu to verjetno niti ni prioritetni cilj. Prva slike kažejo precej razgaljeno Sienno, ki se bo kot tekmovalka v eksotičnih plesih preizkušala na raznih tekmovanjih po Ameriki. Just Like a Woman je predviden kot prvi del Boucharebove trilogije o povezavi med ZDA in arabskim svetom.

Kratki film: The Open Doors

Režija: James Rogan

Spomni se pozabljene klasike (14)

Konec

Rešitev tedna 13: A Raisin in the Sun (1961). Revni črnski družini, naseljeni v premajhnem stanovanju, se končno nasmiha boljša prihodnost, ko po smrti očeta družine, pričakuje velik znezek izplačila iz zavarovalnice.

Top 10: cesta mimo Amerike (svetovni road filmi)

Kaj naj sploh rečem? Cesta, kot glavni protagonist neke zgodbe, se na filmu pojavlja že od zlate hollywoodske ere naprej. Besedo »cesta« seveda ne smemo jemati dobesedno, saj se ta pod-žanr lahko razširi tudi na tračnice (Train de vie) ali sneg (Nord), prav tako pa se daleč pride tudi takrat, ko se na pot odpravimo peš (The Way). Vse to je road film – več kilometrov naredimo za sabo, več se nam lahko kaj pripeti, ob tem pa seveda spoznavamo veliko drugačnih in zanimivih ljudi. To pa je tudi čar road filma ... V tretjem delu »svetovnih top 10« zopet nisem vključeval ameriške produkcije, prav v tem žanru so Američani namreč še posebej močni, zato o tem več kdaj drugič. Lahko pa dodam še nekaj zanimivih Južnoameriških naslovov: Y tu mama tambien, Diarios de motocicleta, El Camino de San Diego, Los viajes del viento.

 

In This World (od Pakistana do Anglije. Mlada Afganistanca se iz begunskega centra v Pakistanu odpravita na nevarno in dolgo pot do boljšega življenja v Londonu. Dokumentarni način pripovedi M. Winterbottoma je prejel zlatega medveda v Berlinu.) - Reise der Hoffnung (od Turčije do Švice. Revna turška družina s sedmimi otroki lovi sanje v zasneženi in gorati Švici. Tujejezični oskar leta 1991.) - Le grand voyage (od Francije do Savdske Arabije. Vsak zaveden musliman se mora vsaj enkrat v življenju odpraviti na romanje v sveto mesto Meka. Očeta in njegovega nezainteresiranega sina vodi pot tudi skozi Slovenijo.) – Kikujirô no natsu (po Japonski. V iskanju matere, ki jo še nikoli ni videl, dobi fantič družbo v sumljivem oportunistu Kikujiru, ki ga igra režiser filma Takeshi Kitano.) – Vozvrashchenie (po Rusiji. Poetsko umirjen film ceste je prejel številne nagrade. V prvencu režiserja Zvyagintseva se oče, ki se po 12 letih vrne domov, s svojima dvema sinovoma odpravi na simbolično pot odraščanja.) - Central do Brasil (po Braziliji. Film, ki se lahko pohvali s kar dvema okarjevima nominacijama (tujejezična + glavna ženska vloga) se posveti ženski (išče drugo priložnost v življenju) in otroku (išče očeta). - Á köldum klaka (od Japonske do Islandije. Japonski japi se zaradi starega običaja znajde v ledeni in neobičajni Islandiji, kjer mu pot prekrižajo čudaški domači liki in zabavno zapletene situacije.) – Im Juli (Od Nemčije do Turčije. Romantični trip po principu It Happened One Night ali The Sure Thing v katerem se tip s prijateljico odpravi iskat svojo navidezno ljubezen, ob tem pa ne dojame, da jo ima že ob sebi … Prvi hit Fatiha Akina.) - Luo ye gui gen (po Kitajski. Kako humorno je lahko prevažanje (brez prevoza) trupla po neskončni Kitajski lahko izvemo v tem filmu, ki sem ga leta 2008 postavil na 37 mesto letne filmske lestvice.) – Aberdeen (od Norveške do Anglije. Zadnja želja umirajoče mame po dolgih leti združi uspešno hčerko in odtujenega ter zapitega očeta, živečega v Norveški. Dolga pot z avtom od Norveške do Anglije je lahko nič drugega, kot le naporna.)

Tedenska izbira (15)

Bir zamanlar Anadolu'da

Kaj povedati o filmu dolgem slabe tri ure, ki se ne more pohvaliti niti z ambiciozno zgodbo. Da je dolgočasen? Niti malo, zdel se mi je celo prekratek. In če sem ravno pri »kratkem« … nekateri vidijo material le za kratki film, kaj šele epski, kot ga je posnel turški mojster Nuri Bilge Ceylan (Üç maymun, Iklimler, Uzak). Možno, ampak takrat ne bi dobili najboljši turški film vse časov, še boljšega od vojaškega Nefes. Na lanskem Cannesu je osumljenec, ki se ne more spomniti kam je zakopal svoj žrtev in se zato (skoraj v real timeu, dobra polovica filma se dogaja ponoči) s četo zaspanih in izmučenih predstavnikov zakona vozi po stepah Anatolije, že prepričljivo prepričal festivalsko žirijo, ki mu je nagrado žirije tudi namenila, sedaj pa se je spravil še na »tujejezično« akademijo. Držim pesti. (FILM TEDNA)

Kill List

Takole sem komentiral pod recenzijo filmskega kotička: “Joj, kakšna škoda za zadnjo tretjino. Kot če bi začel gledati drugi film, ki ga je režiral neki C-horor navdušenec. Očitno se Wheatley ni dovolj zavedal svoje kvalitete v razvoju likov in atmosfere, se bal, da bo za dober film zgodba o dejanski "kill listi" premajhna, premalo šokantna …” Popravil bi se le toliko: ne le bal, v pohlepnem lovu na kultni status filma, je dvema hitmanoma na vsak način hotel vriniti sam »kult«. 6 nominacij za britanske neodvisne nagrade.

Traktor, ljubezen in rock'n'roll

 

Če je Feri Lainšček že v romanu uporabil »Bosanca v Prekmurju«, je to storil v upanju, da bo zgodbo nekoč posnel prav Đurić. Verjamem da ni, zato je potem to bila le še ena stvar, ki si jo je Đuro moral prirediti za svoj primer. Tako kot poceni, minutne štose, kjer so svojo priložnost dobili vsi Đurovi osebni prijatelji. Vseeno, tako režiserju, kot scenaristu ne smemo zameriti. Oba sta svoj izdelek sicer nameraval skriti pred javnostjo, kar jima je tudi nekaj let uspevalo, vse dokler ni ljudstvo izrazilo svojo željo, kot to rad reče naš predsednik države. Heh, brez politike danes pač več ne gre, kar je verjetno razlog, da je zgodba postavljena 50 let nazaj. V čase, ko se ljudje niso navdihovali s politiko, ampak s traktorjem (Steyer – 60 konjev), ljubeznijo (Đuro + Tanja) in rock'n'rollom (s temi komadi bi Langa zmagala na Emi). Ne, ni vse tako hudo. Je tudi simpatično, sproščeno gledljivo, predvsem pa slovensko. To pa je za Đura najbolj pomembno.

The Innkeepers

V svojem prejšnjem filmu se je Ti West poklanjal grozljivkam iz poznih 70-ih in začetkov 80-ih. The House of the Devil je bil zadetek v polno, ne glede na predvidljivost oz. pomanjkanje domišljije. Tudi The Innkeepers je po svoje poklon. Poklon trenutno popularnim paranormalnim srhljivkam z duhovi. Problem je seveda, da pametne srhljivke trenutno ni, torej je The Inkeepers slabi rimejk še slabšega originala. Homage se je spreobrnil v parodijo. Če ne to, pa se je pojavil vsaj 20 let prehitro, česar pa ne bi mogel reči za začetek spooky elementov v tem filmu. Dobro no, tudi v odsluženem Shining hotelu se dolgo v film ni zgodilo nič, pa to vseeno ni vplivalo na srhljivo atmosfero. Sicer pa, kako naj sploh primerjam dva receptorska para-geeka z Nicholsonovo družino? Nemogoče, Here Comes Boring!

The First Grader

Čisto pričakovano, po predvidljivih, predvsem pa previdnih poteh se potepa ta »resnična zgodba s sporočilom«. Nisem še gledal filma, kjer bi se 84 letni starec želel vključiti v osnovno šolo, v želji do učenja branja in pisanja, pa vendar se ne morem znebiti občutka, da sem to že vse nekje videl. Ne ravno v kenijskem filmu, sigurno pa je film prihajal iz Afrike. Od tam, kjer (so) divjale državljanske vojne.

Sseo-ni

 

Pozor, Cosmopapi opozarja! Odsvetujem ogled frustriranim ženskam v srednjih letih, ki še vedno živijo v preteklosti in sanjajo o prihodnosti – prihodnost pa je že sedanjost! Možnost samomora je enostavno prevelika. Prav tako odsvetujem ogled vsem ostalim normalnim ženskam, ki se bojijo le za svojo perfektno šminko ali pa v žepu nimajo dovolj velikega števila robčkov. Sunny, korejski boxoffice hit, namreč vsebuje preveliko količino sentimentalnosti, odmerek kičaste žajfnice pa se premika na meji dovoljenega.  Kljub možnim stranskim učinkom, vam zdravnik Cosmo vseeno toplo priporoča ta, na trenutke tudi zelo zabaven in skrajno otročji, reunion odraslih žensk, prej znanih kot Cluelles Mean Girls from Grease!

TV vikend: 20.01. - 22.01.2012

Pink SI, 20. 01. 201220:50 - 22:35

Ljubim te, pravijo vsi (Everyone says I Love You)

SLO 2, 20. 01. 201222:35 - 00:25

Sin nobelovca (Nobel son)

POP TV, 20. 01. 201222:55 - 00:50

Somrak (Twilight)

SLO 1, 21. 01. 201221:00 - 23:00

Lovec na rekorde (The World's Fastest Indian)

TV 3, 22. 01. 201220:00 - 22:00

Izgubljena hči (The Girl in the Park)

Napovednik: Sundance 2012

Izmed vseh 15 režiserjev, ki se bodo prav danes podali v boj za prestižno nagrado najboljšega domačega filma na Sundance festivalu, poznam le polovico le-teh. Dobro no, »poznam« je nekoliko precenjena beseda, recimo, da s klikom na njihovo imdb ime, odkrijem režiserjev pretekli film, ki sem ga že gledal. Ime filma sem si zapomnil, režiserjevo pa ne, taka je resnica, kajti v večini so bili prav ti preverjeni filmi prvenci teh režiserjev. O mnogih teh filmih sem pred leti že pisal, za nekatere sem uporabil grde besede, druge sem pohvalil. Kriterij moje letošnje napovedi je lahko torej le preteklost. Preteklost, ki jo pa večina režiserjev nima.

Vem, da In the Land of Women, Jona Kasdana ni raočaral. Še bolje se spomnim Todda Louisa in njegovega prvenca Love Liza, ki ga je potem pokvaril s The Marc Pease Experience (dal sem mu zelo slabo oceno). Ničesar pa se več ne spomnim iz Off the Black (James Ponsoldt), kjer je po trditvi opisa filma, Nick Nolte igral pijanca  z navideznim sinom. Še slabšo oceno od Marc Pease polomije sem dal Marku Webberu in njegovemu Altman eksperimentu (za temo top 10 sem ga imel na jeziku, vendar se nisem mogel spomniti naslova, kakšno naključje:) Explicit Ills. Ta imena sem do tega trenutka že poznal, ob naslednjih treh imenih, ki jih štejem tudi pod favorite tega Sundance leta, pa sem ob spoznanju občutil tudi neko čast.
Antonio Campos - Afterschool (2008, ocena 3), Ira Sachs (Forty Shades of Blue (2005 – zmaga na Sundancu) in Married Life (2007, 47. mesto na moji končni letni lestvici), So Yong Kim - Treeless Mountain (2008, ocena +3)



Tekmovalni program:

Save the Date: Michael Mohan 

The Surrogate: Ben Lewin 

The First Time: Jon Kasdan 

Middle of Nowhere: Ava DuVernay 

Filly Brown: Youssef Delara, Michael D. Olmos

Keep the Lights On: Ira Sachs 

For Ellen: So Yong Kim 

Simon Killer: Antonio Campos 

LUV: Sheldon Candis 

Beasts of the Southern Wild: Benh Zeitlin 

The Comedy: Rick Alverson 

Safety Not Guaranteed: Colin Trevorrow 

Hello I Must Be Going: Todd Louiso 

Smashed: James Ponsoldt 

The End of Love: Mark Webber

Kratki film: Mejni prehod

Režija: Vasja Rovšnik

Dokumentarec meseca: Life in a Day

Če se dobro spomnim, sem za ta projekt prvič slišal prav na Youtubu. Nekje v desnem kotu strani, kamor se po navadi niti ne obračam, se je na veliko prikazovala ura, ki je počasi odštevala do ničle. Lastna radovednost me je prisilila, da sem prvi klik na strani namenil prav tej vabljivi štoparici, ob kateri se je na veliko razkazoval napis Life in a Day – film ustvarjen s tvojo pomočjo! Kot nekakšen vojaški nabornik, vpoklican od samega strica Sama, sem se počutil nagovorjenega z besedami: »v soboto, 24.06.2010, se bo ustvarjala filmska zgodovina. Režiser Kevin Macdonald (State of Play, The Last King of Scotland) in producent Ridley Scott pa pri tem dogodku dajeta možnost prav vsem … « Uf, ob teh dveh imenih mi je bilo jasno, da fantje mislijo resno. Naša naloga je bila preprosta: posnemi svoj dan, svojo soboto, svojo življenje in posnetek potem uploadaj na youtube. Drugi kriteriji ne obstajajo. Big Brother v vsako sobo, kjerkoli na svetu. Moje navdušenje ni trajalo dolgo, kajti ta datum sem že imel začrtani. Prav tistega dne, v soboto zjutraj, smo se z mojo družino že veselili na kratek spanec, ki naj bi ga zbudilo dolgo potovanje na hrvaško obalo. Snemanje odpade. In glej ga zlomka, dokumentarec, ki dan zajame po vrstnem redu – jutro, poldne, popoldan in večer, se vklopi z objavo neke nore ženske, ki ob treh zjutraj, po stanovanju išče neke domače duhove. Heh, jaz bi jo prehitel. Moja ura je tistega dne zazvonila eno uro prej – in to z dobrim razlogom, zato bi bilo čisto možno, da bi prvi posnetek dokumentarca prihajal prav iz Slovenije. Zakaj pa ne? Če bi seveda snemal, če bi seveda posnetek naložil in če bi seveda izbrali prav moj posnetek, ki pa bi bil eden izmed 80.000 sodelujočimi, kar je za Macdonalda trajalo kar 4.500 ur, (in tu pride še en »če«) če si je seveda on vse to pogledal, kar pa močno dvomim.

Leto in pol pozneje, ob ogledu tega unikatnega dokumentarca, sem v prvih minutah filma začel dvomiti: »Kaj, to je zdaj to? To so zdaj ti neverjetni posnetki?« Hah, moj »če« je še toliko bolj dobil na teži. Namreč, zgodbene osnove dokumentarec sploh nima. Privatni posnetek, umetniški posnetek, posnetek s telefonom, posnetek z drago digitalno kamero … vedno znova in znova. Brez likov, brez globine, le neznanci iz vsega sveta, ki so dobili svoji dve minuti. Šok, na katerega pa se hitro navadiš. Tudi zaradi tega, ker se nekateri zanimivi »igralci« vedno znova vračajo v film. Od kolesarja brez države, ki s kolesa ni stopil že desetletje, pa do tragične zgodbe majhne družine, v kateri mama boleha za rakom. Ja, tudi takšen je nekaterim dan v življenju. Nekateri trpijo, nekateri pa se vozijo z Lamborghinijem.

In ko se sobota že nagiba k poznemu popoldnevu, se na ta dan zgodi nekaj, kar si bo mnogo ljudi zapomnilo še dolga leta. Predvsem Nemci. Prav ta dan, se je namreč v Duisburgu odvijalo Love Parade rajanje. Teh dogodkov se sigurno spomnite in verjamem, da tudi vam prizori iz tragičnega tunela še danes niso odšli iz glave. Dokumentarec se dogodkov dotakne, a iz tega ne jemlje svoj vrhunec, kar je po svoje tudi prav.

Celoten dokumentarec imate sedaj na voljo tudi na posebnem Youtube kanalu, lahko pa ga pogledate kar tukaj.

Prva slika: Bruce Willis x3

»Eh, škoda, Willis ni lansko leto posnel prav nič. Kar pogrešamo ga že …« Nič? Preverite še enkrat! Willis je namreč prestopil na temno stran, na stran, kjer so že Van Damme, Seagal ali Lundgren (kaj niso oni že od nekdaj tam?). Na B stran filmske druščine, kjer se filmi ne vrtijo po kinodvoranah, ampak kar na domačem DVD plejeru. Na njegovem računu iz leta 2011 se namreč nahajata kar dva filma (Setup, Catch.44), ki pa sta po govoricah (jim verjamem) sodeč tako slaba, da ju niti sam DVD predvajalnik noče predvajati. Mašin se boji lastne okvare. Je to res Willisov konec? Upam, da ne. Če ne drugo, ima za leto 2013 v planu novi del Die Hard sage. Vsaj to, poleg tega pa še lahko računa na pomoč starega »Hollywood Planet« kolega Stallonea, ki ga je povabil v nadaljevanje Expendablesov. Z nadaljevanjem parodije G.I. Joe ne bom zgubljal besed, z The Cold Light of Day pa bi Willis lahko zopet stopil še en korak nazaj, če na režiserskem stolčku ne bi sedel Mabrouk El Mechri, ki je z JCVD vsaj za kratek čas reanimiral izgubljenega Van Damma. A to še vedno ni vse …

Moonrise Kingdom 

Dober teden bo od tega, od kar se je pojavil prvi napovednik novega filma Wesa Andersona. Saj veste, tistega čudaškega režiserja, ki brez Bill Murraya ali Jason Schwartzmana ne more/zna posneti svojega sodobnega kulta. Anderson se torej po prestopu k animaciji (Fantastic Mr. Fox) zopet vrača k svojim znanim obrazom + Willis, seveda. In to kakšnim obrazom, če pogledamo le Willisa, katerega slika je povzeta prav iz omenjenega trailera (klikni). Gremo mi po svoje … , eh ne, raje po Andersonovo. 

Fire with Fire

 

V Hollywoodu, gasilski filmi v primerjavi s policijskimi, trpijo na kvantiteti. Posname se jih namreč zelo malo. K temu je verjetno krivo dejstvo, da en navaden gasilec težko nekoga ustreli, tako pa posledično manjka prave akcije. Gasilčev sovražnik je lahko le ogenj ali pa neznan in nepreverjen režiser, kot je npr. prav David Barrett. Eden od očitnih razlogov, zakaj se film ne pohvali z velikim proračunom in zakaj bomo Willisa najverjetneje videli le v stranski vlogi oz. le za pisarniško mizo, medtem ko bosta v ogenj poslana Josh Duhamel in Rosaria Dawson. 

Looper

 

Willisov vrhunec leta 2012. Pa ne le zaradi sci-fi žanra, ki že po defaultu pobere vse poglede na sebe, kar pa po svoje vedno ne prinaša največjega veselja – glej: Surrogates. Krivca za večje pričakovanje filma sta predvsem Willisova kolega. Igralec in režiser. Za režiserja Riana Johnsona je v igri kar nekaj, kajti dokazati bo moral, da njegov prvenec Brick ni bila le začetniška sreča, medtem ko se Joseph Gordon-Levittu ni treba bati ničesar. Vedno znova je dokazal, da ima pri izbiri vlog srečno roko. Upam, da tudi tokrat. Koncept, ki obljublja potovanje skozi čas (Gordon-Levitt in Willis igrata isto osebo), bi znal biti zanimiv … 

Spomni se pozabljene klasike (13)

Dediščina

Rešitev tedna 12: The Goodbye Girl (1977). Dokaj preprosto romantično rajcanje med nezaposleno plesalko s hčerko in gledališkim igralcem (oskar za Dreyfussa), ki bi se le rad vrnil v svojo staro stanovanje.