Tedenska izbira (5)

Jodaeiye Nader az Simin

K bistvu! Novi film Asghar Farhadija je dosegel pričakovanja in šel še dlje. Verjetno do filma leta (vsaj do tega trenutka). Še nedolgo je od tega, od kar sem jamral o pomanjkanju proper podnapisov, se slinil od pričakovanja na kvalitetno ponovitev Fahradijevega prejšnjega filma About Elly, sedaj pa odrešitev. Dejstvo, da se je kot prvi iranski film znašel na top 250 imdb lestvici, pove premalo. Kajti tokrat ne bodo drugi odločali, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj narobe, tokrat bomo sodniki mi. Dobesedno. **** (FILM TEDNA)

The Trip

Da bom to še kdaj doživel? Winterbottomov film kot komedija leta? Ja, pa sem. Prišel je tako nepričakovano, kot nazadnje In The Loop. Ali Steve Coogan in Rob Brydon sploh igrata svoji »vlogi« (igrata namreč samega sebe), ali pa je to le dokumentarec probe, kako posneti angleško verzijo Sidewaysa, kjer vino zamenja prefinjena hrana? You're only supposed to blow the bloody doors off! ****

Tomboy

Tomboy je obratna verzija zelo uspešnega belgijskega filma iz leta 1997, Ma vie en rose. Tam bi se fant rad igral s punčkami, tukaj bi deklica raje kot punčke, božala nogometno žogo. Drugi film Céline Sciamma je v mnogem podoben njenemu prvencu Naissance des pieuvres. Tudi »Pobalinka« (slo prevod na LIFFu) je otrok, ki čuti neko drugačnost. Ki v svoji koži ni povsem srečna… Smo pa lahko srečni mi, gledalci, ker se nam vsake toliko časa dokaže, kako malo je potrebno za veliko zgodbo. ****

Another Earth

Bolj je šlo proti koncu filma, bolj sem se bal, da se ne bo ponovil Melancholia konec. Kajti tudi v Another Earth se na nebu pojavi moder planet. Zemlja št. 2, kot mu pravijo zemljani št. 1. Prav tja pa bi rada šla tudi mladenka, ki ima za sabo en velik greh. Skrivnost, ki jo bo svoji novi simpatiji raje zamolčala. In če sem prej omenjal »konec«… Hja, lahko bi bil drugačen. ****

El gato desaparece

Če bi vam kdo zaupal, da si bo v kratkem prvič pogledal film od npr. Coppole, začel pa bo pri Youth Without Youth ali Tetru, ker sta pač novejša, ga ne bi želeli na vsak način prepričati, naj raje začne pri Botru ali Apokalipsi zdaj? Točno taka situacija se lahko pripeti tudi tukaj. Nič ni narobe z novim filmom Argentinca Carlosa Sorina. Sama osnova je dokaj zanimiva – možu se zmeša, potem ozdravi; žena se tako skrbi, da se na koncu zmeša njej… Ampak, če že nameravate pogledati kakšen Sorin film, potem vam na kolenih svetujem, naj bodo to raje naslovi Historias mínimas, El perro ali El camino de San Diego. Odlični filmi, zaradi katerih mi je Sorin eden najljubših režiserjev iz J. Amerike. ****