četrtek, 24. november 2011

Dokumentarec meseca: Pearl Jam vs. Foo Fighters


... ali Twenty vs. Back and Forth

Ravno v trenutku, ko sem se ob branju komentarjev na Gartnerjevo objavo o Modrijanih, smejal kot še nikoli, ter se obenem resno zamislil, sem pod roke dobil dva dokumentarca dveh skupin, ki sta v preteklosti krojila mojo glasbeno izobrazbo in me soustvarjala v zavedanje pomembnosti neke zvočne podobe. Na srečo, kajti nujno sem rabil nekaj, kar naj bi iz mojega spomina trajno izbrisalo grozovite melodije ter srhljive podobe videa Modrijanov.


Ob takih pogledih nazaj v zgodovino, pa postanem vedno preveč sentimentalen, celo depresiven (joj, kako čas hitro teče…), zato boste v naslednjih vrsticah bolj kot recenzijo, brali duhovno izpoved nekega starega rockerja.
Na Pearl Jame in Foo Fighterse me veže mnogo spominov. Spominjam se njihovih začetkov, njihovih albumov, vzponov, padcev… In prav takšna sta tudi oba dokumentarca. Zgodovina benda od A do Ž. Ne glede na to, da se je ob 20 obletnici Pearl Jamov govorilo veliko, o njihovem dokumentarcu, ki ga je režiral nihče drug kot velik poznavalec in ljubitelj Seattle scene Cameron Crowe, sta oba dokuja videti, kot če bi bila narejena v kakšni MTV Anthology produkciji. Režija namreč sploh ne obstaja. Svoj doprinos Grunge-u je Crowe že dal v filmu Singles, kjer so se nekatere pomembnejše face tega gibanja tudi prikazale. Pearl Jam ima svojo zgodovino, svojo zgodbo in tu se Crowe ni mogel vpletati ter podajati svoje ideje. Pri Fightersih (tudi režiser James Moll je tako kot Crowe, že skasiral oskarja) je enako. Prav zaradi tega, bosta oba dokumentarca prebavljiva le ljubiteljem (tako kot ta zapis), poznavalcem, ki itak že poznajo ozadje tovrstne glasbe.


Če se spomnimo, je oba benda prvo zadela tragika. Smrt pevca. Zanimivo, v obeh primerih se je to zgodilo v predhodni skupini ustanovnih članov. Ali če povem drugače, če se takrat Kurt Cobain (Nirvana) ne bi odpihnil glave, Andrew Wood iz Mother Love Bone pa bi prekomeren odmerek heroina preživel, danes Pearl Jam in Foo Fighters sploh ne bi obstajali. Življenje je res šlo naprej.
Bila je nedelja, leta 1994, ko sem prvič v živo zagledal Dave Grohla, takrat bobnarja pri Nirvani. Po smrti Cubaina smo nad Grohlovim ustvarjanjem nove skupine, bili vsi presenečeni. Okej, vedeli smo, da se Grohlov glas v harmoniji s Kurtovim sliši izvrstno, ampak lider skupine in povrh vsega še kitarist? Človek, pa ti si ja rojen bobnar, kaj je zdaj to? Ja, s takimi in podobnimi vprašanji se je Grohl moral bojevati skozi celotno prvo ploščo.
Pearl Jame sem prvič videl nekaj let pozneje (med No Code turnejo), ko je tista začetna slava že začela počasi pojenjati. Večer pred koncertom sem takrat s svojo skupino igral v Črnomlju. Ob pozni uri se mi je takrat grozno mudilo domov, kajti doma me je že čakal direkten prevoz do Budimpešte, kjer se je koncert odvijal. Takrat smo koncertirali skupaj s skupino Psycho-Path, ki je takrat furala totalno art psihodeliko in ravno člani tega benda, so me z začudenjem spraševali: »ti, ki igraš čisti NY HC, boš šel na Pearl Jam? Kaj niso oni preveč komercialni, preveč mainstreamovski?«


Točno na tej točki pa se obe skupini tudi najbolj razlikujeta. Namreč, kar se tiče komercialnosti, imam svojo teorijo. Komercialna skupina ni tista, ki s svojo glasbo seže tudi po širši množici, ampak tista, ki igra to, kar drugi hočejo. Tu pa Pearl Jam niso nikoli podlegli pritisku, kot so to mogoče Foo Fightersi. Pristnost je na strani starejših. Tudi z večnim pojavljanjem in spakovanjem na raznih MTV Awards stvareh, si Foo-ji ne delajo največje usluge. Logičen ter obenem žalosten nauk pa je jasen: bolj se Fightersi pretvarjajo v to, kar se jim naroči, bolj se prodajajo njihovi albumi. Seveda, oni se na takih prireditvah morajo pojavljati že zaradi tega, ker se na tem kanalu neprenehoma vrtijo njihovi spoti. Njihovi kultni, vedno zabavljaški, norčasti videi, z obvezno parodijo na svoj račun. Kot da bi nam nekaj hoteli povedati… Po drugi strani, Pearl Jam videov sploh več ne snema. Vsaj ne tako ambiciozno. S tem so prenehali, ko se je v začetku novega tisočletja zgodila njihova prelomnica. Smrt Rock 'n' Rolla. Za njih je to bil tragičen dogodek na festivalu v Roskildu, ko je med njihovim koncertom stradalo nekaj mladih življenj, zame je smrt rocka pomenil ob razpadu skupin kot so Soundgarden ali Faith No More. Čas, ko sem prenehal verjeti v kvalitetno glasbo iz srca. Na srečo se nisem vdal v usodo, ter si novo glasbo, brez MTV pomoči, poiskal kar sam. Upanje je zopet zaživelo…


V dokumentarcu vidimo arhivske posnetke intervjuja, kjer novinar vpraša Eddiea (tik po prvem Alive videu), če nameravajo kdaj posneti video s sporočilom oz. s konceptualno zgodbo? Sledila je pevčeva tišina, ko v ozadju še zaslišimo začetne zvoke pesmi Jeremy. Do tistega leta 1992, ko smo prvič zagledali podobe tega spota, nas tako ni šokiral še noben video. Niti celovečerni film ne. »Jeremy je govoril«, ko se je s pištolo pojavil sredi polne učilnice, ter si pred sošolci pognal kroglo v glavo. Sledili so zamrznjeni krvavi obrazi otrok in pa totalen vokalni trans pevca Pearl Jamov. Naj glasbeni spot vseh časov? Če pa že ne v spotu,  pa Pearli zmagajo sigurno v Unplugged koncertu. Njihov MTV nastop je do danes še vedno zapisan kot najboljši, najbolj intenziven nastop katerekoli skupine, ki se je kdajkoli pojavila v tem MTV konceptu. Tu možnosti izbire ni. Pro-Choice odpade.
Danes, 20 oz. 15 let pozneje še vedno z veseljem prisluhnem novim albumom obeh skupin, a nestrpnost na nov prvi zvok si prihranim raje za druge bende. Za tiste, kjer vem, da bom presenečen. Pri Foo Fightersih in Pearl Jamih presenečenje več ni mogoče. Tudi ne, če zopet menjajo bobnarja oz. kitarista, kar bi se po statistiki sodeč kmalu utegnilo zgoditi. Svoje so pač oboji odšpilali. igrajo lahko le še za tiste, ki so, tako kot mnogi, prenehali verjeti, svojega novega glasbenega odrešenika pa žal (še) niso našli.

In kdo ima bolj glasne oboževalce? To pa preverite kar sami, je pa velika možnost, da se v obeh primerih med publiko pojavljajo čisto isti ljudje.

3 komentarji:

  1. Perl Jam je vsaj meni osebno ponudil veliko več, kakor Ghrolov band. Tudi FF so solidni, toda s PJ jih ne morem primerjati. Po moji skromni oceni TEN sodi med top deset albumov 90-ih. In tisti njihov unplugged sem si neštetokrat zavrtel in še vedno mi paše ob vsaki priložnosti. Škoda le, da takrat niso obdelali več materiala. Oba zadnja albuma (PJ in FF) sem obdelal, bolj švoh je to vse skupaj. Vsaj kar zadeva PJ, mislim, da nimajo več veliko za povedati. A že to kar so ponudili doslej je zelo, zelo veliko.

    BTW, dokumentarec o PJ sem zamudil, si ga videl v kinu?

    OdgovoriIzbriši
  2. Itak da PJ prevladajo. Po moje tudi nad Nirvano. Ne samo Ten, tudi drugi in tretji album segata zelo visoko. Je pa zanimivo, da se njihova glasba iz albuma v album sliši vedno manj ambiciozno - premalo emocij, kar le potrjuje pravilo, da dobre komade lahko delaš le jezen oz. depresiven. Takrat, ko si mlad in nor ali pa zaljubljen. No, tako dodelanih aranžmajev komada (glej poleg Jeremy še Home ali Porch), kot na prvem albumu, kjer se komadi slišijo/stopnjujejo, kot če bi gledal neko zgodbo, film, je pri PJ žal vedno manj. Pri FF pa tega itak nikoli nisi mogel slišati.
    Dokumentarec pa imaš že kot torrent + hrv. subi.

    OdgovoriIzbriši