Kratki film: 3x3

Režija: Nuno Rocha

Filmski festivali in nagrade: Indie Spirit Award 2011

Nominacije:

 

BEST FEATURE
"The Artist"
"Beginners"
"The Descendants"
"Drive"
"50/50"
"Take Shelter"

BEST DIRECTOR
Michel Hazanavicius, "The Artist"
Mike Mills, "Beginners"
Jeff Nichols, "Take Shelter"
Alexander Payne, "The Descendants"
Nicolas Winding Refn, "Drive"

BEST SCREENPLAY
Joseph Cedar, "Footnote"
Michel Hazanavicius, "The Artist"
Tom McCarthy, "Win Win"
Mike Mills, "Beginners"
Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash, "The Descendants"

BEST FIRST FEATURE
"Another Earth"
"In the Family"
"Margin Call"
"Martha Marcy May Marlene"
"Natural Selection"

BEST FIRST SCREENPLAY
Mike Cahill, Brit Marling, "Another Earth"
J.C. Chandor, "Margin Call"
Patrick deWitt, "Terri"
Phil Johnston, "Cedar Rapids"
Will Reiser, "50/50"

JOHN CASSAVETES AWARD
(Given to the best feature made for under $500,000)
"Bellflower"
"Circumstance"
"Hello Lonesome"
"Pariah"
"The Dynamiter"

BEST FEMALE LEAD
Lauren Ambrose, "Think of Me"
Rachael Harris, "Natural Selection"
Adepero Oduye, "Pariah"
Elizabeth Olsen, "Martha Marcy May Marlene"
Michelle Williams, "My Week With Marilyn"

BEST MALE LEAD
Demian Bechir, "A Better Life"
Jean Dujardin, "The Artist"
Ryan Gosling, "Drive"
Woody Harrelson, "Rampart"
Michael Shannon, "Take Shelter"

BEST SUPPORTING FEMALE
Jessica Chastain, "Take Shelter"
Anjelica Huston, "50/50"
Janet McTeer, "Albert Nobbs"
Harmony Santana, "Gun Hill Road"
Shailene Woodley, "The Descendants"

BEST SUPPORTING MALE
Albert Brooks, "Drive"
John Hawkes, "Martha Marcy May Marlene"
Christopher Plummer, "Beginners"
John C. Reilly, "Cedar Rapids"
Corey Stoll, "Midnight in Paris"

BEST CINEMATOGRAPHY
Joel Hodge, "Bellflower"
Benjamin Kasulke, "The Off Hours"
Darius Khondji, "Midnight in Paris"
Guillame Schiffma, "Pariah"
Jeffrey Waldron, "The Dynamiter"

BEST DOCUMENTARY
"An African Election"
"Bill Cunningham New York"
"The Interrupters"
"The Redemption of General Butt Naked"
"We Were Here"

BEST INTERNATIONAL FILM
"A Separation"
"Melancholia"
"Shame"
"The Kid With a Bike"
"Tyrannosaur"

PIAGET PRODUCERS AWARD
Chad Burris, "Mosquita y Mari"
Sophia Lin, "Take Shelter"
Josh Mond, "Martha Marcy May Marlene"

SOMEONE TO WATCH AWARD
Simon Arthur, "Silver Tongues"
Mark Jackson, "Without"
Nicholas Ozeki, "Mamitas"

TRUER THAN FICTION AWARD
Heather Courtney, "Where Soldiers Come From"
Danfung Dennis, "Hell and Back Again"
Alma Har'El, "Bombay Beach"

Prva slika: knjižna klasika x3

Kdaj vemo, da je knjižno delo klasika? Preprosto, ko se zgodba na papirju znova in znova prenaša na filmska platna in ob tem ni nikoli govora, da gre za kopiranje prejšnjega filma. Je Polanski z Mark Twainom posnel rimejk istoimenskega filma iz leta 1968 oz. 1948? Se naj The Count of Monte Cristo (2002) primerja s Chamberleinovim iz leta 75' ali le z delom Alexandre Dumasa? Odgovori so po svoje jasni, mi kot gledalci, pa iz ponujenega istega materiala lahko izberemo svojega favorita.

Great Expectations

Nobenega dvoma ni, da boj za prevlado najboljše adaptacije tega romana, trenutno še vedno dobiva primerek iz davnega leta 1946 (r: David Lean). Projekt z Hawkom in Paltrowo (+ ostala znana imena) je bil obetaven, z režiserjem Alfonso Cuarónom celo z ambicijami, ampak pri tem je žal tudi ostalo. Je klasika Dickensa preveč klasična? Mogoče, a v nasprotno nas bo drugo leto hotel prepričati Mike Newel (od Donnie Brasca do Prince of Persia). Glavna igralska aduta imata sicer manjšo ime, kot igralca it leta 1998, zato pa ob strani stojita R. Fiennes in H. B. Carter (na sliki).

The Great Gatsby

Leonardo DiCaprio kot Jay Gatsby. To se sliši enako dobro, kot se je to slišalo 40 let nazaj, ko je v čevlje bogatuna vstopil Robert Redford. F. Scott Fitzgerald bi bil ponosen... Tudi na ime režiserja, ki bo tokrat Baz Luhrmann. Zopet velik film za Avstralca, ki mu po Strictly Ballroom zadišal le še kič. Kič z dušo, bolje povedano.

Snow White and the Huntsman

Zanimivo, pod „writing credits“ ne zasledimo imena bratov Grimm. Kar je po svoje logično, če le pogledamo spodnjo sliko. Sneguljčico kot tako, imamo nekoliko drugače v spominu. Če smo naredili vampirje moderne, pa dajmo še Sneguljčico, si misli Somrakova Kristen Stewart, ki bo igrala „najlepšo v deželi tej“. Ja, po napovedniku sodeč imamo hudobno kraljico (C. Theron), ogledalo, jabolko, pa tudi palčke (če sem dobro videl), le akcije je nekaj več. 

Btw. Takoj po Immortalsih bo režiser Tarsem Singh začel s predstavljanjem svoje, komične verzije Sneguljčice z naslovom Mirror, Mirror. Čarovnica Julia Roberts!

Spomni se pozabljene klasike (6)

Ugrabitev

Rešitev tedna 5: A Letter to Three Wives (1949). Uganka s prejšnjega tedna pa res ni bila tako težka... Pismo + tri ženske na sliki in že imamo iskani naslov. Film v režiji Joseph L. Mankiewicza me je navdušil s spretno montažo, ki je tipično melodramo zlatih hollywoodskih let, spremenila v pravi napeti misterij. Kateri od treh prijateljic, je četrta deklina speljala moža, se je nekaj številk nazaj v reviji Ekran na veliko spraševal tudi Štefančič.

Filmski festivali in nagrade: Golden Horse nagrade

 V soboto se je v Tajvanu tradicionalno podeljeval že 48. zlati konj, ki se podeljuje najboljšim filmom leta iz Hong Konga, Kitajske in Tajvana. Tri velike nagrade (režija, moška/ženska vloga) je odnesla drama Tao jie (A Simple Life), medtem ko je nagrado za najboljši film leta prejel zgodovinski Warriors of the Rainbow: Seediq Bale, ki se lahko pohvali z dolžino dolgo kar 276 minut!

 (zgoraj) prizor iz Seediq Bale; (spodaj) naj igralca Andy Lau in Deanie Ip

Top 10: črno-belo sodišče

»… sodne drame ne spadajo pod moj priljubljen žanr…« Točno tako bi brez premisleka odgovoril nekomu, ki bi me spraševal o mnenju za filmske zgodbe postavljena na sodišče. Pa je to sploh res? Če dobro premislim, so mi Reversal of Fortune, Evil Angels ali The Verdict odlični filmi. Eni najboljših v letu, ko so bili ustvarjeni. Če pa pomislim še nekoliko nazaj, v čase, ko so filmi v večini bili črno-beli, bom ugotovil, da mi prav primerki iz tega žanra veljajo kot moji najboljši filmski izdelki vseh časov. Zato bom tokrat moje favorite našteval kar po vrsti. Od TOP pa do desetega mesta. Črno na belem.

12 Angry Men (eden izmed prvih filmov iz moje zadane domače naloge: "poglej prav vse filme, ki so vredni ogleda". Po desetletju trdega dela, mi jih še manjka cca. 1000, ta pa se še vedno drži čisto pri vrhu.) - Anatomy of a Murder (epska mojstrovina Premingera. James Stewart kot odvetnik preiskuje obupan primer.) - Inherit the Wind (zvezdnika prava v medsebojnem obračunu. Se lahko leta 1925 uči o evoluciji ali pa naj bo učbenik kar Biblija?) - Judgment at Nuremberg (le leto dni po Inherit the Wind, se S. Kramer zopet vrača na sodišče. Tja ga sledi še odlični Spencer Tracy, tokrat kot sodnik. Odličen scenarij ali le fascinantna zgodovina?) - To Kill a Mockingbird (klasika, ki se poleg sodišča dotakne še problematičnost rasizma in nedolžnih otrok na lovu za bav-bavom. Trije oskarji za film, Pulitzer za knjigo.) - I Want to Live! (eden izmed redkih filmov, pri katerem mi je »based on the true story« napis, ustvaril še boljši film. Sodilo se je umora obtoženi lepotici, končalo pa… Zaslužen oskar za Haywardovo.) – Fury (na samem sodišču se ne dogaja veliko, se pa zato toliko bolj napeto in intenzivno. Ljudstvo proti (brez sodišča) Tracyu (že spet on!), Tracy proti ljudstvu (s pomočjo sodišča.) – Compulsion (dva študenta se dobro uro igrata Rope, Swoon oz. Murder By Numbers, ko pride odvetnik Orson Welles in ustvari epski končni govor.) – The Trial (dobrodošli v sodno dvorano, kot jo vidita vizionarja Kafka in Welles. Proces kot nočna mora za Anthony Perkinsa.) - Witness for the Prosecution (če končam z filmom B. Wilderja, vam bo jasno, da slabega filma pravzaprav nisem naštel. Še več, vsi ti našteti filmi so resnično top. Tega je napisala Agatha Christie, kar pa se mu v nekaterih primerih tudi negativno pozna.)

Tedenska izbira (7)

Poll

Nemško-estonski-ruski izdelek je vojni film, kjer pa je bolj malo streljanja. Je epski film, kjer pa ni veliko romantike. Je resnična rana zgodba mladenke, ki pa se je v prihodnosti preživljala z izmišljevanjem zgodb, pisanjem romanov in poezij.
Poll je dober film, ni pa med najboljšimi. Daleč zadaj za tematsko in časovno zelo podobnim Das weiße Band. Pravzaprav je dober predvsem v tem, za kar je dobil nemške filmske nagrade – produkciji, igri in kostumih. Kot najboljši film leta, pa režiserju Krausu še vedno ostane prejšnji Vier Minuten. **** (FILM TEDNA)

The Mill and the Cross

To, da slika lahko zaživi, ste že sigurno slišali. Sigurno pa še niste videli filma, ki bi neko sliko tako oživel z igralci. S svojo zgodbo, svojo interpretacijo nečesa, kar naj bi se dogajalo v ozadju nastanka slike.
Točnega prevoda slike Pietra Bruegela, ki jo je naslikal leta 1564, ne poznam. Zaradi tega filma pa zato poznam »notranjost« slike. Vidim Jezusa in njegovo zadnjo pot s križem. Vidim boga kot mlinarja. Vidim pekel… Pa da si ne boste mislili, da mi je to kdo razložil. Ha, v The Mill and the Cross namreč dialogi ne obstajajo.  ****

Kiseki

Zakaj morajo biti Japonci, za razliko od svojih kolegov Korejcev, tako prekleto sentimentalni? Dobro no, tokrat ne morem povedati, da niso pravi dedi, kajti v filmu sta glavni protagonista otroka (ločena brata), a vseeno…
Hirokazu Koreeda (Dare mo shiranai, Aruitemo aruitemo, Wandâfuru raifu) pa je itak največji melodramatik med njimi. Po ogledu njegovega filma, si na koncu mogoče dobre volje, a do tja si moral prestati marsikaj. Tokrat sicer ne tako resno, celo s družinsko orientirano realnostjo, kar pa je še vseeno dovolj za ponovne glasne hvalospeve režiserju. Le z moje strani pač ne… ****

 One Day

Danes sem v knjižnici prisluškoval sledečemu pogovoru… Stranka: »vračam knjige.« Knjižničarka: »boš vzela kaj novega, kaj posebnega?« Stranka: »Mah, ti mi izberi, nekaj podobnega, kot sem imela sedaj...« Heh, ženski je bilo torej vseeno, do sledeče knjige pa ne bo gojila nobenih pričakovanj. Blagor njej…
No, prav sumljivo se mi je ta dialog povrnil ob gledanju tega filma. Tudi to je namreč delo, ki je namenjeno ljudem, ki jim je vseeno kaj gledajo. Za ljudi, ki v kino ne hodijo gledat točno določenega naslova, ampak le romantičnega. Da za režijo stoji Lone Scherfig (An Education), se jim ne zdi pomembno, kar je po svoje tudi pravilno. Razočaranje lahko vidijo le v sami strukturi zgodbe in pa v pomilovanja vrednem končnem manipuliranju gledalca. Sam sem iz naslova pričakoval tretji del »Before« žicanja, žal pa se je ta »en dan« raztegnil na dobrih 20 let. ****

 Fase 7

Štefančič bi lahko ob ogledu tega filma zopet sledeče očital našim filmarjem: »vidite, takšen film bi lahko posneli tudi v Sloveniji…« Fase 7 je namreč krasen primer filma, v katerem za katastrofalni »konec sveta« scenarij, ne rabiš veliko denarja. Le stanovanjski blok. Tako kot v španskem Snemaj, ja. Samo idejo so si argentinski ustvarjalci sicer izposodili iz Right at Your Door, le na tiste krvave prizore iz [REC] nekako niso uspeli pozabiti. Ni ravno film tedna, je pa toplo priporočljiv. Izogibajte se le  ang. dubbed verziji:) ****

 

TV vikend: 25.11 - 27.11.2011

SLO 2, 25. 11. 201121:45 - 23:35

Vampirska ljubezen (Lat den rätte komma in)

 

 

SLO 1, 26. 11. 201114:25 - 16:05

Nebeška vaba (Nebeska udica)

 

POP TV, 26. 11. 201116:35 - 18:55

Gilbert Grape (What's Eating Gilbert Grape)

 

Pink SI, 26. 11. 201121:30 - 23:30

Skafander in metulj (Le Scaphandre et le Papillon)

 

SLO 2, 27. 11. 201110:20 - 11:35

Panika na vasi (Panique au village)

 

Napovednik: Mai wei

Ste se mogoče že naveličali šablonskih maščevanj nasilnih Korejcev? Njihovih mrkih pogledov, nadrealističnega medsebojnega pikanja s hladnim orožjem ali čudaških likov, pri katerih nikoli ne uganeš kdo je sploh dober in kdo igra negativca? Jaz sicer ne, a kopija kakšnih Bratov v vojni ne bi bila slaba. Prihajajoči blockbuster My Way ni le klasični epsko-patriotski vojni film, ampak je tudi delo človeka, ki je režiral prav omenjeni Taegukgi hwinalrimyeo. Po sedmih letih suše se Je-gyu Kang (Swiri) torej vrača, pot njegovih junakov pa bo vodila vse do Normandije. Korejci med dnevom D?

Dokumentarec meseca: Pearl Jam vs. Foo Fighters

... ali Twenty vs. Back and Forth

Ravno v trenutku, ko sem se ob branju komentarjev na Gartnerjevo objavo o Modrijanih, smejal kot še nikoli, ter se obenem resno zamislil, sem pod roke dobil dva dokumentarca dveh skupin, ki sta v preteklosti krojila mojo glasbeno izobrazbo in me soustvarjala v zavedanje pomembnosti neke zvočne podobe. Na srečo, kajti nujno sem rabil nekaj, kar naj bi iz mojega spomina trajno izbrisalo grozovite melodije ter srhljive podobe videa Modrijanov.

Ob takih pogledih nazaj v zgodovino, pa postanem vedno preveč sentimentalen, celo depresiven (joj, kako čas hitro teče…), zato boste v naslednjih vrsticah bolj kot recenzijo, brali duhovno izpoved nekega starega rockerja.
Na Pearl Jame in Foo Fighterse me veže mnogo spominov. Spominjam se njihovih začetkov, njihovih albumov, vzponov, padcev… In prav takšna sta tudi oba dokumentarca. Zgodovina benda od A do Ž. Ne glede na to, da se je ob 20 obletnici Pearl Jamov govorilo veliko, o njihovem dokumentarcu, ki ga je režiral nihče drug kot velik poznavalec in ljubitelj Seattle scene Cameron Crowe, sta oba dokuja videti, kot če bi bila narejena v kakšni MTV Anthology produkciji. Režija namreč sploh ne obstaja. Svoj doprinos Grunge-u je Crowe že dal v filmu Singles, kjer so se nekatere pomembnejše face tega gibanja tudi prikazale. Pearl Jam ima svojo zgodovino, svojo zgodbo in tu se Crowe ni mogel vpletati ter podajati svoje ideje. Pri Fightersih (tudi režiser James Moll je tako kot Crowe, že skasiral oskarja) je enako. Prav zaradi tega, bosta oba dokumentarca prebavljiva le ljubiteljem (tako kot ta zapis), poznavalcem, ki itak že poznajo ozadje tovrstne glasbe.

Če se spomnimo, je oba benda prvo zadela tragika. Smrt pevca. Zanimivo, v obeh primerih se je to zgodilo v predhodni skupini ustanovnih članov. Ali če povem drugače, če se takrat Kurt Cobain (Nirvana) ne bi odpihnil glave, Andrew Wood iz Mother Love Bone pa bi prekomeren odmerek heroina preživel, danes Pearl Jam in Foo Fighters sploh ne bi obstajali. Življenje je res šlo naprej.

Bila je nedelja, leta 1994, ko sem prvič v živo zagledal Dave Grohla, takrat bobnarja pri Nirvani. Po smrti Cubaina smo nad Grohlovim ustvarjanjem nove skupine, bili vsi presenečeni. Okej, vedeli smo, da se Grohlov glas v harmoniji s Kurtovim sliši izvrstno, ampak lider skupine in povrh vsega še kitarist? Človek, pa ti si ja rojen bobnar, kaj je zdaj to? Ja, s takimi in podobnimi vprašanji se je Grohl moral bojevati skozi celotno prvo ploščo.
Pearl Jame sem prvič videl nekaj let pozneje (med No Code turnejo), ko je tista začetna slava že začela počasi pojenjati. Večer pred koncertom sem takrat s svojo skupino igral v Črnomlju. Ob pozni uri se mi je takrat grozno mudilo domov, kajti doma me je že čakal direkten prevoz do Budimpešte, kjer se je koncert odvijal. Takrat smo koncertirali skupaj s skupino Psycho-Path, ki je takrat furala totalno art psihodeliko in ravno člani tega benda, so me z začudenjem spraševali: »ti, ki igraš čisti NY HC, boš šel na Pearl Jam? Kaj niso oni preveč komercialni, preveč mainstreamovski?«

Točno na tej točki pa se obe skupini tudi najbolj razlikujeta. Namreč, kar se tiče komercialnosti, imam svojo teorijo. Komercialna skupina ni tista, ki s svojo glasbo seže tudi po širši množici, ampak tista, ki igra to, kar drugi hočejo. Tu pa Pearl Jam niso nikoli podlegli pritisku, kot so to mogoče Foo Fightersi. Pristnost je na strani starejših. Tudi z večnim pojavljanjem in spakovanjem na raznih MTV Awards stvareh, si Foo-ji ne delajo največje usluge. Logičen ter obenem žalosten nauk pa je jasen: bolj se Fightersi pretvarjajo v to, kar se jim naroči, bolj se prodajajo njihovi albumi. Seveda, oni se na takih prireditvah morajo pojavljati že zaradi tega, ker se na tem kanalu neprenehoma vrtijo njihovi spoti. Njihovi kultni, vedno zabavljaški, norčasti videi, z obvezno parodijo na svoj račun. Kot da bi nam nekaj hoteli povedati… Po drugi strani, Pearl Jam videov sploh več ne snema. Vsaj ne tako ambiciozno. S tem so prenehali, ko se je v začetku novega tisočletja zgodila njihova prelomnica. Smrt Rock 'n' Rolla. Za njih je to bil tragičen dogodek na festivalu v Roskildu, ko je med njihovim koncertom stradalo nekaj mladih življenj, zame je smrt rocka pomenil ob razpadu skupin kot so Soundgarden ali Faith No More. Čas, ko sem prenehal verjeti v kvalitetno glasbo iz srca. Na srečo se nisem vdal v usodo, ter si novo glasbo, brez MTV pomoči, poiskal kar sam. Upanje je zopet zaživelo…

V dokumentarcu vidimo arhivske posnetke intervjuja, kjer novinar vpraša Eddiea (tik po prvem Alive videu), če nameravajo kdaj posneti video s sporočilom oz. s konceptualno zgodbo? Sledila je pevčeva tišina, ko v ozadju še zaslišimo začetne zvoke pesmi Jeremy. Do tistega leta 1992, ko smo prvič zagledali podobe tega spota, nas tako ni šokiral še noben video. Niti celovečerni film ne. »Jeremy je govoril«, ko se je s pištolo pojavil sredi polne učilnice, ter si pred sošolci pognal kroglo v glavo. Sledili so zamrznjeni krvavi obrazi otrok in pa totalen vokalni trans pevca Pearl Jamov. Naj glasbeni spot vseh časov? Če pa že ne v spotu,  pa Pearli zmagajo sigurno v Unplugged koncertu. Njihov MTV nastop je do danes še vedno zapisan kot najboljši, najbolj intenziven nastop katerekoli skupine, ki se je kdajkoli pojavila v tem MTV konceptu. Tu možnosti izbire ni. Pro-Choice odpade.

Danes, 20 oz. 15 let pozneje še vedno z veseljem prisluhnem novim albumom obeh skupin, a nestrpnost na nov prvi zvok si prihranim raje za druge bende. Za tiste, kjer vem, da bom presenečen. Pri Foo Fightersih in Pearl Jamih presenečenje več ni mogoče. Tudi ne, če zopet menjajo bobnarja oz. kitarista, kar bi se po statistiki sodeč kmalu utegnilo zgoditi. Svoje so pač oboji odšpilali. igrajo lahko le še za tiste, ki so, tako kot mnogi, prenehali verjeti, svojega novega glasbenega odrešenika pa žal (še) niso našli.

In kdo ima bolj glasne oboževalce? To pa preverite kar sami, je pa velika možnost, da se v obeh primerih med publiko pojavljajo čisto isti ljudje.

Kratki film: The Umbrella Man

Režija: Errol Morris 

Prva slika: rimejk "Evropejca" x3

To, da v Hollywoodu primanjkuje dobrih idej, je znano. Nadaljevanja, adaptacije stripov, podaljšane TV serije in ja, rimejki. Pa saj me vse to ponavljanje niti ne moti. Če mi ni, pač ne gledam. V bistvu niti ne rabim gledati, saj v večini vem, kaj bom dobil.
Nič ni novega, da se Američani radi spravljajo na dobre evropske filme, ki prinašajo tudi uspešno formulo gledanosti, a vseeno opažam nekoliko povečano število le teh. Če pogledamo samo na zadnje leto, pa takoj opazimo, da je s Hollywoodom vseeno nekaj hudo narobe. Poleg The Next Three Days (orig.: Pour elle) ali Let Me In (orig.: Lat den rätte komma in) se je največ pozornosti poklanjalo Depp/Jolie štanci The Tourist, ki je že v osnovi, kot originalno podlago (Anthony Zimmer), imel najslabši film. Kakšen naj bo potem še rimejk? Da o pomanjkanju propagande/proračuna za filma 13 Tzameti ali The Experiment niti ne govorim. Direkt na DVD, kljub omembe vredni igralski zasedbi.

Letos nas čaka še The Girl with the Dragon Tattoo, ki lahko doživi podobno sladko usodo (oskar?), kot jo je doživel The Departed. Podlaga je odlična, nova ekipa (D. Fincher) pa še bolj. Veliko se bo govorilo o komediji LOL. Predvsem zaradi M. Cyrus, zato bom s tem filmom kar končal.
Naslednjim trem filmom, pa napovedujem podoben propad, kot že omenjenima 13 Tzameti in Experiment. Originali so še vedno preveč sveži, preveč dobri, da bi jih lahko sploh kdo kopiral. In ljubitelji filma se tega dobro zavedajo.

Contraband (Reykjavik-Rotterdam)

Baltasar Kormákur velja kot najboljše islandsko režisersko ime. Prav njegov Mýrin bi lahko mirne duše stal ob boku Dekletu z zmajskim tatujem, kot najboljšem skandinavskem trilerju. Pravzaprav je Kormákur posnel skoraj vse dobro iz Islandije, le Reykjavik-Rotterdam ne. Je pa zato igral glavno vlogo, ki jo bo tokrat predal primernejšemu za svetovni trg, Marku Wahlbergu. Verjetno za ceno režiserskega stola. Contraband bo tako po Inhale (2010) Kormakurjev drugi ameriško-govoreči film. Me prav zanima, če bodo obdržali »sliko«. Tisti, ki ste gledali original, veste o čem govorim…

Pusher

Ste vedeli, da je kultni danski Pusher, ki sicer ima še dva nadaljevanja, že dobil svoj rimejk. Leta 2010 se je na Winding Refnovo (Drive) mojstrovino upala spraviti neka nizkoproračunska indijska družba iz Anglije. Rezultata še nisem uspel preveriti in ga najverjetneje niti ne bom. Z nič kaj večjim proračunom se tokrat spopada še en optimist, ki upa, da bo presegel original. To pa vemo že zdaj vsi: ne bo ga! Ne, tudi ta (novi) rimejk si ne bom ogledal.

Loft

Loft 2012 - Made in USA, bomo lahko videli že v tretji različici. Original iz Belgije je požel ogromno hvalospevov in seveda denarja, zato ni bilo čudno, ko so sosedje Nizozemci zavohali priložnost za zaslužek. Če seveda posnamejo svoj film, s svojimi igralci in svojim jezikom. Režiser Erik Van Looy si je verjetno mislil: »Eh, Nizozemci naj delajo kar hočejo, Američanom pa ga tako zlepa ne dam.« Nekaj podobnega, kot si je to mislil Takashi Shimizu, ki režijo rimejka svojega The Grudge, prav tako ni zaupal nobenemu drugemu, kot le sebi. Prav zaradi tega je sumljivo, zakaj je Van Looy (režiser še večjega belgijskega hita De zaak Alzheimer) dobil tako porazno slabo igralsko ekipo. Na sliki boste mogoče prepoznali dva tipa in noben vam ne bo všeč… A kot že rečeno, za rimejk me ne moti, moti me le nekajletna ustvarjalna izguba režijskega talenta. Glej Nolana in njegove Batmane.

Spomni se pozabljene klasike (5)

Pismo

Rešitev tedna 4: Whose Life Is It Anyway? (1981)

Podobno kruto usodo, kot jo je imel Javier Bardem v oskarjevem Mar Adentru, je dobrih 20 let nazaj doživel že Richard Dreyfuss. Tudi on je po nesreči postal paraliziran od vratu navzdol, kar pa za Dreyfussa ni življenje, ki bi ga hotel živeti.

Top 10: britanska monarhija

Becket (kralj Henrik II, 1113-1189) – Mrs. Brown (kraljica Viktorija Britanska, 1819-1901) – Henry V (kralj Henrik V. Angleški, 1386-1422) – The Queen (kraljica Elizabeta II. Britanska, 1926--) - The Lion in Winter (kralj Henrik II, 1113-1189) - The Madness of King George (kralj Jurij III. Angleški, 1738-1820) - A Man for All Seasons (kralj Henrik VIII. Angleški, 1491-1547) - Richard III (kralj Rihard III., 1483–1485) – Elizabeth (kraljica Elizabeta I., 1533–1603) - The King's Speech (kralj Jurij VI., 1895-1952)

Tedenska izbira (6)

Bellflower

Za (zelo) negativne kritike, ki se na netu pojavljajo prav tako pogosto, kot se to (zelo) pozitivne, so si avtorji krivi kar sami. Ne moreš reklamirati filma z ognjem, apokalipso ali akcijo, potem pa pričakovati, da si filma ne bodo ogledali ljubitelji npr. letošnjih Transformersov, Green Lanterna ali Thora. Kajti Bellflower je totalno nasprotje omenjenim filmom ali kot pravijo nekateri razočaranci »čisti dolgčas« in zato je logično, da bodo film popljuvali. Pa čeprav si glavna junaka v filmu najdeta navdih v Mad Maxu oz. v avtu, ki je v Maxu pljuval ogenj. Prav takšen avto si namreč hočeta sestaviti kar sama, in to še preden bo konec sveta… Ne, Bellflower ni akcijski film. Bellflower je čista ljubezenska zgodba, ki pa se le konča apokaliptično. **** (FILM TEDNA)

Tilva Roš 

Tilva Roš je srbski film, kot ga še niste gledali. Pristen, kot mnogi ostali srbski filmi, a tako realno improviziran, da zadiši že po dokumentarcu. Po mockumentarcu, kot mnogi označijo podoben odbitek z naslovom Fubar. Ali še bolje, je Jackass dokumentarec? Prav takšne, zdravju škodljive Jackass ideje, namreč dobivata tudi prijatelja Toda in Stefan, ko s kamero ob sebi, na svoj način protestirata na trenutno stanje družbe. A to je le še ena krinka za še eno ljubezensko zgodbo, ki pa je povedana na nekoliko preveč raztresen način. ****

The Better Life

Če koga zanima, kako bi izgledala mehiška verzija filma Tatovi koles, si naj pogleda kar ta neodvisni film. Ker je od italijanske klasike minilo kar neka časa, je danes življenjsko pomemben postal avtomobil. Če ni avta, ni kruha. In če ni kruha, si mora mehiški ilegalni priseljenec s sinom, na vsak način pridobiti ukradeno službeno vozilo nazaj. Drugače sledi prisiljena deportacija iz ZDA, kar pa se za revnega in lačnega vrtnarja niti ne sliši tako slabo. Če le ne bi bilo tega prekletega občutka pripadnosti, do svoje nove države… ****

Sonny Boy

 Vedno znova me presenetijo Nizozemci. Negativno, seveda. Ne znajo se znebiti občutka in nuje, da morajo posneti epski film. Poznate, življenjsko zgodbo, ki se vleče čez 50 let, kar raztegne tudi dolžino filma do krepkih dveh ur. Dovolj bo, če le omenim podobno TV sranje De tweeling. Edino, kar smo se iz tega oskarjevega kandidata izvedeli, je majhna zgodovinska podlaga o surinamskih koloniziranih priseljencih oz. kako se je začela pra-kariera Davidsa, Seedorfa ali Kluiverta. ****

The Devil's Double

Film je nastal po avtobiografski knjigi, ki pa je v resnici le fikcija. Potegavščina (laž) nekega Iračana, ki je bil na las podoben enemu izmed sinov Husseina. Prav zaradi te podobnosti, pa naj bi kar nekaj let opravljal delo Body Doubla Udayu Husseinu. Pa ne tistega, za gole prizore na filmu, ampak take, v resničnem življenju. Pa saj poznate štorije o Husseinu, ki se je naenkrat pojavil na desetih mestih hkrati. No, ata Hussein je bil voditelj (khmm, diktator), njegov sin pa playboy, ki le vzame, plača pa nič. V takšni godlji se torej znajde naš hudičev dvojnik, v kateri pa noče ostati. Dvojnik hoče svobodo, hoče Američane,  ki pa so zanj prišli prepozno. Film se namreč dogaja slabih 20 let pred padcem familije Hussein, Lee Tamahori (Once Were Warriors, The Edge, XXX2, Die Another Day…) pa ni imel toliko jajc, da bi posnel raje to. ****

TV vikend: 18.11. - 20.11.2011

SLO 2, 18. 11. 201121:40 - 23:30

Sirotišnica (El orfanato)

POP TV, 19. 11. 201112:25 - 14:20

Zakonske težave (Out Of Order)

POP TV, 19. 11. 201116:50 - 18:55

Konica kopja (End of the Spear)

SLO 1, 19. 11. 201120:30 - 22:10

OSS 117: Kairo, vohunsko gnezdo (OSS 117: Le Caire, nid d'Espions)

POP TV, 19. 11. 201123:20 - 01:40

Sweeney Todd: Hudičev brivec (Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street)

Napovednik: The Woman In Black

Skoraj tri leta bo od tega, od kar smo vsi privrženci grozljivih in krvavih zgodb, bili pozitivno šokirani. Iz Anglije se je namreč čisto nenapovedano pojavil prvenec režiserja Jamesa Watkinsa z naslovom Eden Lake. Potek zgodbe, ki je sicer stereotipna in obrabljena kot moji stari čevlji, je odlično tempiran, kjer dogajanja iz ene brutalnosti naraščajo v še večjo brutalno hladnokrvnost. Naslednje leto se Watkins vrača. Dobesedno, tudi s časom, ki bo pomaknjen kakšno stoletje nazaj. Vrača pa se tudi z večjim proračunom, z odmevnejšo igralsko zasedbo (Harry Potter) in pa seveda z novo srhljivo zgodbo.

Kratki film: Uncle Jack

Režija: Jamin Winans

Prva slika: Ryan Gosling x3

Ryan Gosling je tip igralca, ki se je vedno moral boriti in dokazovati proti stereotipu „lepotnega“ igralca. Za vse je namreč kriv film The Notebook. Njegov edini romantični film, ki pa se ga nekako še vedno drži, vsaj pri publiki, ki s filmi ni popolnoma obsedena. „Kdo je že Gosling? Oni, ki se je po dežju poljubljal z rdečelasko...“ Škoda, da večino te „kino“ publike ni nikoli spoznala njegovih pravih vlog. Projekte kot so The Believer, The United States of Leland, Half Nelson ali Lars and the Real Girls.

 Sam sem njegov talent dokončno spoznal v Murder by Numbers, kjer je bil edina svetla točka tega wannabe rimejka filma Rope. Kakorkoli, po dveh zadnjih (Crazy, Stupid, Love bomo kar preskočili) odličnih filmih – Blue Valentine in Drive, se letos pokaže še v Clooneyevem političnem The Ides of March, s snemanjem pa je začel (oz. je že končal) v treh novih projektih, o katerih bo več govora naslednje leto.

The Place Beyond the Pines

 

Po Blue Valentine je režiser Derek Cianfrance za glavno vlogo zopet zaprosil svojo muzo. Zanimivo, Gosling bo zopet kaskader. Le avto bo zamenjal z motorjem. In pa svojo normalno frizuro z gay lasuljo... V tej kriminalki mu bo nasproti stal Bradley Cooper (art+Cooper?!) ter R. Liotta kot najverjetneje policist (bila bi njegova 13. tovrstna vloga:).

Gangster Squad

 

Režiser filmov Zombieland in 30 Minutes or Less Ruben Fleischer se bo z Gangster Squad spustil v nekoliko bolj ambiciozne vode. Zato je logično, da je Jesse Eisenberga moral zamenjati z bolj primernim imenom. Gosling bo tako policist proti mafiji, v 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja. L.A. Confidential št. 2?

Lawless

 

V sodelovanju z Malickom igralec ne more zgrešiti. Pa naj bo še tak polom pri blagajniškem izkupičku. Avtomatsko si v igri za nagrade in pohvale. Sam film je še v čistih začetkih, zato o plotu ne vem veliko. Znano je le, da bomo poleg Goslinga gledali še Blanchettovo in Balea.

Naj povem še o Drive tandemu Gosling/Winding Refn... Baje bomo v njuni novi stvaritvi lahko uživali že v letu 2012. Snemanje Only God Forgives se še žal ni začelo, bo pa postavljeno v Bangkok.

Spomni se pozabljene klasike (4)

Smrt

Rešitev tedna 3: Odds Against Tomorrow (1959) - trojica "veteranov" pred in med svojim zadnjim velikim podvigom. Film se med stroko smatra kot zadnji klasični film noir (primer s strani Filmsite). Mnogokrat mu ta naslov nezasluženo ukrade Wellesov Touch of Evil (1958).

top 10: heroin

Droge so vrag, heroin pa je tista najhujša droga. Če ne verjamete, vprašajte kar te spodaj napisane filmske izgubljene duše

Wir Kinder vom Bahnhof Zoo (odvisna postane komaj 14-letna Christiane. Posneto po zelo uspešni knjigi.) - Candy (A. Cornish in H. Ledger sta mlad, zaljubljeni bohemski par, ki ne more prenehati s svojo grdo navado, heroinom) - Drugstore Cowboy (road film skupinice odvisnikov, ki je za tisti en šus pripravljena storiti marsikaj. Klasika) – Gridlock'd (Tupac (v eni izmed njegovih zadnjih filmskih vlog) in T. Roth se po overdozi njunega prijatelja, odločita postati „čista“. Zabavna žalost.) - Jesus' Son (dokaj neznan in podcenjen neodvisni film, v katerem igra kar nekaj znanih igralcev. Simpatična izpoved nekega ex-đankija) - The Man with the Golden Arm (verjetno prvi Hollywood film, ki si je upal podreti filmski tabu uživanj heroina. Frank Sinatra nima le zlate roke, ampak tudi svoj igralski talent) - The Panic in Needle Park (skupina odvisnikov v Newyorškem „parku igel“. Med njimi tudi Al Pacino.) - Permanent Midnight (Ben Stiller je uspešen pisatelj, ki ves zaslužen denar porabi na drogah) – Slepilo (slovenski nizko-proračunski film o mladem paru, ki kljub močni ljubezni in velikim življenjskim željam pada vse globlje v začarani krog mamil) - The Basketball Diaries (posnet po avtobiografski knjigi Jima Carolla, ki ga je zaigral L. DiCaprio. Potek zgodbe je klasičen – mlad... nadarjen... družba... nor... odvisen...)

Trainspotting in Requiem for a Dream pa sta primerna le še za lestvico "top 10 najboljših filmov vseh časov..." Ali?

Tedenska izbira (5)

Jodaeiye Nader az Simin

K bistvu! Novi film Asghar Farhadija je dosegel pričakovanja in šel še dlje. Verjetno do filma leta (vsaj do tega trenutka). Še nedolgo je od tega, od kar sem jamral o pomanjkanju proper podnapisov, se slinil od pričakovanja na kvalitetno ponovitev Fahradijevega prejšnjega filma About Elly, sedaj pa odrešitev. Dejstvo, da se je kot prvi iranski film znašel na top 250 imdb lestvici, pove premalo. Kajti tokrat ne bodo drugi odločali, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj narobe, tokrat bomo sodniki mi. Dobesedno. **** (FILM TEDNA)

The Trip

Da bom to še kdaj doživel? Winterbottomov film kot komedija leta? Ja, pa sem. Prišel je tako nepričakovano, kot nazadnje In The Loop. Ali Steve Coogan in Rob Brydon sploh igrata svoji »vlogi« (igrata namreč samega sebe), ali pa je to le dokumentarec probe, kako posneti angleško verzijo Sidewaysa, kjer vino zamenja prefinjena hrana? You're only supposed to blow the bloody doors off! ****

Tomboy

Tomboy je obratna verzija zelo uspešnega belgijskega filma iz leta 1997, Ma vie en rose. Tam bi se fant rad igral s punčkami, tukaj bi deklica raje kot punčke, božala nogometno žogo. Drugi film Céline Sciamma je v mnogem podoben njenemu prvencu Naissance des pieuvres. Tudi »Pobalinka« (slo prevod na LIFFu) je otrok, ki čuti neko drugačnost. Ki v svoji koži ni povsem srečna… Smo pa lahko srečni mi, gledalci, ker se nam vsake toliko časa dokaže, kako malo je potrebno za veliko zgodbo. ****

Another Earth

Bolj je šlo proti koncu filma, bolj sem se bal, da se ne bo ponovil Melancholia konec. Kajti tudi v Another Earth se na nebu pojavi moder planet. Zemlja št. 2, kot mu pravijo zemljani št. 1. Prav tja pa bi rada šla tudi mladenka, ki ima za sabo en velik greh. Skrivnost, ki jo bo svoji novi simpatiji raje zamolčala. In če sem prej omenjal »konec«… Hja, lahko bi bil drugačen. ****

El gato desaparece

Če bi vam kdo zaupal, da si bo v kratkem prvič pogledal film od npr. Coppole, začel pa bo pri Youth Without Youth ali Tetru, ker sta pač novejša, ga ne bi želeli na vsak način prepričati, naj raje začne pri Botru ali Apokalipsi zdaj? Točno taka situacija se lahko pripeti tudi tukaj. Nič ni narobe z novim filmom Argentinca Carlosa Sorina. Sama osnova je dokaj zanimiva – možu se zmeša, potem ozdravi; žena se tako skrbi, da se na koncu zmeša njej… Ampak, če že nameravate pogledati kakšen Sorin film, potem vam na kolenih svetujem, naj bodo to raje naslovi Historias mínimas, El perro ali El camino de San Diego. Odlični filmi, zaradi katerih mi je Sorin eden najljubših režiserjev iz J. Amerike. ****