Smash His Camera, À l'origine, The City of Your Final Destination

Smash His Camera (Leon Gast)

Dokumentarec o legendi vseh paparazzijev. O pionirju nadležnih fotografov, ki pri 77. letih še vedno skače za A. Jolie in B. Pittom, ob tem pa sanje na stare čase, ko mu je Brando s pestjo izpulil zobe ali ko je dobil sodno prepoved približevanja svoji ljubljeni muzi Jackie K. Onassis. Dokumentarci o obsedencih, ki ljubijo to kar počnejo, so mi vedno bili všeč. Tudi z Smash His Camera, avtorja Leona Gatsa (When We Were Kings) ni nič drugače.
OCENA: +3



The City of Your Final Destination (James Ivory)

Pisec biografij se odpravi v daljni Urugvaj, da bi napisal življenjsko delo priznanega pisatelja. Hehe, prepozno. Pisatelj je že umrl, vsi tisti, ki so še ostali (vdova, ljubica z otrokom, homoseksualni brat), pa na vsa radovedna vprašanja odgovorijo le z „brez komentarja“. James Ivory, sicer znan po filmih, ki se dogajajo nekaj desetletij pred nami, je tokrat v sedanjosti, vendar v kraju v katerem se še živi kot pred stotimi leti. Tako bi lahko namesto o tipičnem filmu posnetem po knjigi, govorili tudi kot tipičnem Ivory filmu.
OCENA: +2




À l'origine - In the Beginning (Xavier Giannoli)

À l'origine je eden izmed tistih filmov, pri katerih moraš ob koncu preveriti pravo resnico, po kateri je film baje posnet. In seveda, resnica je samo tista, kar je tudi v filmu zelo zanimivo (prevarantski kriminalec se izdaja za odrešenika pozabljenega mesta, ko obljublja nadaljevanje gradnje avtoceste in s tem ponovni pritok denarja za vse krajane), tisto kar je izmišljeno (afero z županjo in konvertiranje v krušnega očeta mladega para), pa je tudi v filmu razvlečeno in nezanimivo.
OCENA: -4

Animal Kingdom, Tangshan dadizhen, Holy Rollers

Animal Kingdom (David Michôd)

Moja končna ocena bi bila sigurno višja, če ne bi bilo teh pričakovanj. Pričakovanja pa so po Sundance nagradi za naj „tuji“ film in po ocenah avstralskih kritikov, ki so film slavili kot enega najboljših zadnjih let, bila zares visoka. Ne bom rekel, da me je razočaral kot podoben Little Fish. Animal Kingdom je vrhunsko posneta in odlična odigrana kriminalka. K temu sigurno pripomore tudi temačna in depresivna atmosfera, ki pa na trenutke preveč zaide v arty počasne vode. Če k temu prištejem še nekaj malo verjetnih oz. nelogičnih situacij, pa se pred oceno pojavi še minus.
OCENA: -4

Tangshan dadizhen - Aftershock (Xiaogang Feng)

To je bilo za pričakovati še pred premiero filma. Aftershock je podrl vse letošnje rekorde v kitajskih kinih. Pa ne samo zato, ker je to delo avtorja odličnega Assembly. Od filma katastrofe v katerega je vloženo ogromno denarja, se to tudi pričakuje. Še posebej, če je govora o na Kitajskem tako znanih potresih. Takrat zgodba ne rabi biti niti fikcija, ampak le resnična zgodba. Eden izmed najbolj tragičnih potresov se je zgodil leta 1978. No, potres ni sprožil le tragike, ampak tudi patriotsko melodramo, ko je odcepil dvojčka na dve poti življenja in ju trideset let pozneje zopet ponovno združil.
OCENA: +3




Holy Rollers (Kevin Asch)

"Obnašaj se normalno, in zgledaj kot žid". To je celotna lekcija, ki jo je moral obvladati ortodoksni Jesse Eisenberg (nekoč bo igral Jezusa), ko naivno, kot mula šverca "zdravila" iz Amerike v Evropo. Holy Rollers je po Winter's Bone moj drugi Sundance film iz sekcije nominirancev za glavno nagrado. Hja, po oceni sodeč, bi po moje moral zmagati celo ta filma, a takrat bi Redford lahko svoj "spodbujajmo inovativnost in originalnost" festival takoj ukinil
OCENA: 3

The Trotsky, Carancho, Winter's Bone

The Trotsky (Jacob Tierney)

Ne, to ni biografija slavnega ruskega revolucionarja. Lahko bi bila le neresnična zgodbica njegovega izmišljenega sina, ki sedaj živeč v Kanadi verjame, da je reinkarnacija zagriženega boljševika. In če vam je vsaj malo znana zgodovina Trotskya in ena izmed lanskih najstniških komedij, boste vedeli kako in kaj, če vam omenim le drugačen potencialni naslov – Assassination of a High School Union President.
Kanadski top 10 2009.
OCENA: -3

Carancho (Pablo Trapero)

Priznan režiser Pablo Trapero ( Leonera, Familia rodante) in super-zvezdnik južnoameriškega filma Ricardo Darin (vsi argentinski filmi) združena v želji po ponovnem argentinskem slavju v Hollywoodu? Vsaj tako upajo doma, ko so Carancho poslali v boj za tujejezičnega oskarja. Že v Cannesu se povezana usoda mobilne zdravnice in zadolženega zavarovalniškega zastopnika ni preveč izkazala, tako da bo tista „drugič zapored“ zelo težka.
OCENA: 3

Winter's Bone (Debra Granik)

Tudi to je mogoče... Najboljši Sundance film vas lahko razočara. Tako kot me je tokrat Winter's Bone. Drama si sicer lasti vse primerne pogoje za dober „Sundance“ film – od zapostavljenega in pozabljenega „Frozen River sreča Gummo“ okolja, do revne, socialne, na robu prepada živeče družine, ki v mrtvem očetu vidi še zadnjo rešitev pred prisilno izselitvijo iz svoje kolibe. Če se seveda sploh dokaže ta smrt... A kaj, ko je vse skupaj tako redko in bledo režirano, solidno vendar površno napisano in nekaj, kar iz podobnih filmov sploh nismo vajeni – slabo odigrano.
OCENA: -3

Die Friseuse, Temple Grandin, Wild Target

Die Friseuse (Doris Dörrie)

Še pred dvema letoma so vsi noreli za filmom Doris Dörrie imenovanem Kirschblüten – Hanami, letos pa njenega novega izdelka sploh nihče več ne povoha. Škoda, kajti Die Friseuse, čeprav tematsko popolnoma drugačen, mi je osebno celo bolj všečen. Frizerka je pozitivna socialna komedija o negativnih stvareh v življenju. O brezposelnosti, o pomanjkanju ljubezni in razumevanja, o diskriminaciji...
Preprosto posvetilo Berlinu, kjer Turke zamenjajo Vietnamci.

OCENA: -4




Temple Grandin (Mick Jackson)

Ta TV biografija je pri letošnjih Emmy nagradah povsem nezasluženo ukradla velike nagrade konkurentu You Don't Know Jack. Dobro no, Claire Danes kot specialistka za obnašanje krav, ki obenem boleha še z avtizmom (je katera igralska vloga sploh primernejša za pobiranje nagrad?), si nagrado naj igralke že zasluži, ampak le zaradi tega, ker Dr. Kevorkian ni bil poročen.

OCENA: 3




Wild Target (Jonathan Lynn)

Bill Nighty je morilec mehkega srca (je Jonathan Lynn snemal angleški rimejk svojega lastnega filma?), ki stori napako, kot so jo zagrešili že mnogi pred njim. Zagleda se v svojo tarčo. Sicer jih Emily Blunt šteje kar 30 let manj od njega, a to še za lahkotno komedijo zmešnjav, v kateri bi vsi radi ubili nekoga, nikoli ni predstavljalo problemov.

OCENA: -3

Exit Through the Gift Shop, L'arnacoeur , The Extra Man

Exit Through the Gift Shop (Banksy)

Celoten dokumentarec o francoskem obsedencu s kamero, zgleda kot en sam fake, a je še kako resničen. Hmm, mogoče pa spet ne... Fascinantna povest norca, ki je s kamero zabeležil na tisoče kaset ustvarjanja najrazličnejših uličnih umetnosti, ter se po desetletju učenja od najboljših še sam vrgel v ta new age art in z njim zaslužil milijone, bi lahko bila le še ena potegavščina famoznega Banksya. Jep, čeprav se v filmu le za kratko pojavi kot maskiran skrivnostnež, je prvo ime dokumentarca ta angleška legenda street arta. Če še niste slišali za najboljšega, najvplivnejšega in najuspešnejšega grafitarja na svetu, si poglejte to uvodno špico Simpsonov, ki jo je Banksy ustvaril za najboljšo risanko vseh časov.

OCENA: -4

L'arnacoeur (Pascal Chaumeil)

Če bodo Američani kdaj pripravljali rimejk te francoske romantične komedije, ne bodo več rabili dodajati svojega prepoznavnega hollywoodskega pocukranega kiča. L'arnacoeur to že vse ima. Tako ne bom sploh ničesar spoilal, če omenim le en tipičen prizor – ko se profesionalni razbijalec src zagleda v svojo stranko, katero mora z ukano prepričati v odpoved poroke z njenim zaročencem, in zato glumi idealnega moškega, katerega slučajno zanimajo prav vse tiste stvari kot njo, mu ona naposled zaupa: „veš, zelo si mi všeč, kajti si edini moški, ki se ne pretvarja...“

OCENA: -3



The Extra Man (Shari Springer Berman, Robert Pulcini)

Prisegel bi, da sem na trenutke namesto Kevin Klinea zagledal Bill Muraya. Verjetno zato, ker bi ta vloga ekscentričnega in čudaškega gospoda, ki v svojem mladem cimru vidi svojega padowana, še bolje pristajala prav njemu. Še ena „stari norec uči mladega norca“ torej. Ob Klineu igra Paul Dano to kar vedno, John C. Reilly pa v svoji Rubeus Hagrid (oni kosmati velikan iz Harry Pottera) zelo zabava... Od dvojice, ki sta posnela tudi American Splendor.

OCENA: 3

The Loved Ones, Kimssi pyoryugi, Lourdes, After.Life, The Disappearance of Alice Creed

The Loved Ones (Sean Byrne)

Mnogokrat smo se že lahko prepričali, kako šablonsko potekajo maturantski plesi v Ameriki. Čisti dolgčas. Kot kaže se v Avstraliji ob takšnih priložnostih zabavajo drugače. Večer, ki ostane v spominu za vse večne čase. Dobro no, tudi avstralska mladina se ta večer načička z oblekami, škorenjčki in kravatami, in prav tako se slikajo in zaljubljeno plešejo. Vseeno pa si dolgolasi mladenič ni predstavljal preživeti tega večera z njegovo oboževalko, s svojim novim tastom (po Mum & Dad, smo sedaj dobili Daughter & Dad) ter z noži pribit ob stol in z veliko luknjo v čelu. Če sem že pri tem… ste vedeli, da če ti kdo z bormašino vrta luknjo v lobanjo, se iz svedra začne kaditi?
OCENA: 4



Kimssi pyoryugi - Castaway on the Moon (Hae-jun Lee)

Korejski Tom »FedEx« Hanks se za svoj brodolom ne more zahvaliti ne letalu, ne ladji, ampak svoji norosti. Kot vemo, nori pa imajo včasih tudi srečo. Ta norost (poskus samomora) namreč našega junaka naplavi na samotni otok, katerega bi Robinson Crusoe takoj vzel za svojega. Sicer pa sem že dovolj povedal z besedo »korejski«... Ne, goli otok ne leži v kakšnem oceanu, ampak kar na sredini reke Han. V centru Seula. 100 metrov od civilizacije. Nič lažjega, če se seveda ne bojiš vode. Takrat pa te lahko reši le prav tako fobični Petek v ženski obliki. Originalno, zabavno, Korejsko!
OCENA: 4



Lourdes (Jessica Hausner)

Če trenutno duhovno romanje zgleda tako, potem sem tudi jaz letos »romal« na počitnice. Kajti sveti kraj v Lourdesu, kamor se letno odpravi na milijone vernikov, se komercialno nič kaj ne razlikuje od hrvaške obale. Hoteli ležijo eden na drugem, na vsakem koraku stojijo štanti s spominki, kjer je moč zapraviti še tiste zadnje evre, nepopisna gneča avtobusov z obiskovalci... Heh, svetost se iz leta v leto kvari, zato je bilo za pričakovati, da se bo čudež zgodil prav tistemu, ki pred spanjem ne moli.
OCENA: -3




After.Life (Agnieszka Wojtowicz-Vosloo)

Na tej mrliški mizi, na kateri se znajde zmedeno hladna C. Ricci, bi morali raje postaviti tistega, ki je do L. Neesona in C. Ricci prišel z ideji: "Hej Liam, bi le nekaj mesecev po smrti tvoje žene igral mrliškega oglednika, ob tem pa bi to bil še najslabši film tvoje kariere?" In ideja št. 2: " Christina, predolgo si oklevala z goloto, sedaj pa boš naga celoten film v najcenejšem filmu tvoje kariere, katerega itak nihče ne bo gledal«.
OCENA: -2




The Disappearance of Alice Creed (J Blakeson)

Uf, kako vrhunsko so posnete prve minute tega minimalističnega trilerja z otoka. Čisto brez besed, natančno planirano in odločno, si dva sumljiva tipa urejata prostor, v katerem bo čez nekaj dni zaprta ugrabljena Alice Creed. Sledi sicer nekaj tipičnih »če hočem obdržati napetost, moram pretiravati« prijemov, z nekaj tipičnimi »počasi izgubljam živce« liki, a še vedno dovolj prepričljivo in nadpovprečno.
OCENA: 4

Beneath Hill 60, Four Lions, Inhale, Die Fremde, That Evening Sun

Beneath Hill 60 (Jeremy Sims)

Kot pravi napis na plakatu tega filma - „Ko je Gibsonov tekaški kolega iz Gallipolija v Freeze Frameju junaško padel, je pred Avstralci še vedno bila Velika vojna za zmagati.“ In to na tujem terenu. V Belgiji leta 1916, kjer se skupina Avstralskih knapov v rovih polnih dinamita bojuje za nepomemben hrib 60. Priznam, pričakovanja so bila nekolika večja.
OCENA: 3



Four Lions (Christopher Morris)

Težko bi to britansko komedijo označil kot politično satiro. Za ta naziv je enostavno preveč ostra, preveč sit-comovska, preveč nora in odštekana. V Kanadi so zmikavtski Trailer Park Boysi, ki so seveda isto glupi in nerodni v svojih akcijah, kot ti štirje islamski skrajneži, dobili film po svoji seriji. Tu, v Angliji, bi Four Lions moral dobiti serijo po tem filmu.
OCENA: -4



Inhale (Baltasar Kormákur)

Ob zadnjem filmu Islandca Baltasara Kormákura sem že napovedal njegov čas za Ameriko. Sicer še ne za čisti Hollywood, ampak tudi Mehika je okej. Tja namreč zaide družinski ata, ki v ilegalnem nakupu organov, upa na zadnjo rešitev za njegovo bolno hčer. Ko povem „ilegalen“, si že lahko mislimo, da bo to barantanje potekalo v podobnem stilu, kot sta ga to doživljala prav tako „podzemeljsko“ neizkušena Tilda Swinton (Julia) ali George C, Scott (Hardcore).
OCENA: 3



Die Fremde (Feo Aladag)

Sibel Kekilli je zopet rinila „Gegen die Wand“, ko je v tem letošnjem nemškem predstavniku za tujejezičnega oskarja posnela svojo avtobiografijo. No, tokrat ji njena celotna družina ne obrne hrbta zaradi njene porno kariere, ampak zaradi njene odločitve, da bo skupaj z otrokom zapustila svojega nasilnega moža. Nemški Turki bi tem dogodkom lahko rekli stereotip, ob teh besedah pa bi seveda burno pazili na čast družine.
OCENA: -4



That Evening Sun (Scott Teems)

Nekaj let nazaj, so se pri Akademiji čisto ušteli. Mislič, da bo Into the Wild Hal Holbrookov zadnji film, so mu namesto častnega oskarja šenkali raje nominacijo za stransko vlogo. Heh, prehitro. Holbrook še ni za odpisati. V That Evening Sun je namreč odigral eno najboljših vlog v svoji karieri. Za oskarja, če bi film dobil boljšo promocijo oz., če takrat ne bi bilo Into the Wilda. Njegov lik starčka, ki se iz doma ostarelih hoče le vrniti nazaj na svojo staro farmo, sicer ni tako enodimenzionalen, kot je to celotna redneck (predvsem oče) družina, katera se v tem času že naseli v njegovo hišo (in seveda noče iz nje), a to pa je tudi edina stvar, ki nekoliko moti v tej spregledani drami.
OCENA: 4

My Son, My Son, What Have Ye Done, Monsters, Da lui toi, Neka ostane među nama, Dog Pound

My Son, My Son, What Have Ye Done (Werner Herzog)

Lahko Michael Shannon s tem obrazom igra sploh kaj drugega kot čudaka? Točneje kot psihopata, ki zakolje svoje mater ter se potem s talci zagradi v svojo hišo. Nisem ravno siguren, ampak sumim na Willem Dafoe kot detektiva, da me je ta lanskoletni stranski projekt Herzoga (poleg The Bad Lieutenant) tako močno začel spominjati na B-feeling American Psychota.
OCENA: +3

Monsters (Gareth Edwards)

Ne moreš se igrati visokoproračunskega sci-fi filma, če na razpolago nimaš prav nič denarja. Bi bili zadovoljni z District 9, če bi vesoljce pokazalo le 2x in še to v temi? Jep, tudi v Monsters so E.T.-ji že dolgoletni zemljani. Tik pred volilno pravico in mehiškim državljanstvom, če le ne bi bili v obnašanju podobni svojim sorodnikom iz Cloverfielda. Zato seveda živijo v svoji, "prepovedani" coni, skozi katero morata domov dva pustolovska Američana.
OCENA: -3

Da lui toi (Clement Sze-Kit Cheng, Chi-kin Kwok)

Hong Kongški Gallants cilja le na eno stvar. Na kultnost, zato se seveda poserje na vsa pravila sodobnega filmskega ustvarjanja. Tako kot Machete, Planet Terror ali nova Piranha. Vsi ti filmi so snemali po svojih B vzornikih in če bi jih Jackie Chan štel 20, bi verjetno prav on upodobil naivnega in nerodnega zavarovalnega zastopnika, ki se med poslom na podeželju vplete med karate vojno sprtih vaških klanov.
OCENA: +2

Neka ostane među nama (Rajko Grlić)

Nini Ivanišin je prejšnji filma Rajka Grliča Karavla bil tako všeč, da je bila v tej ljubezenski spletki pripravljena pokazati prav vse. Vse to kar si kot "Slovenska" kurva ni upala. Zastonj, kajti film se sploh ne vrti okrog nje, ampak o Manojloviču in njegovi veliki potrebi po ženski, ki ni njegova žena, o njegovem bratu, ki bi rad bil takšen kot Manojlovič in o vseh ženskah, ki bi rade (ne vem zakaj) bile z Manojlovičem.
OCENA: 3

Dog Pound (Kim Chapiron)

Pri Dog Pound si skozi film misliš le eno "upam, da ne bodo obrabili vseh klišejev, ki smo jih vajeni s podobnih filmov". Seveda, ocena bi bila višja, če jih res ne bi. Pa jih, prav vsakega. Vseeno te ta vpogled v otroški Alcatraz ne pusti povsem hladnega. Nisem imel te sreče, da bi kdaj pristal v poboljševalnici, zato ne vem, če je ta film realnost, ali se ji bolj približa podoben Manic. Kakorkoli, priporočam raje slednjega.
OCENA: +3

The Experiment, Les 7 jours du talion, Mine vaganti, (Untitled), Shanghai

The Experiment (Paul Scheuring)

Evo, kakšen negativen efekt lahko povzročijo ti rimejki! Po ogledu sem namreč začel imeti pomisleke o originalu in ne o tej ameriški verziji kultnega nemškega filma, v kateri se Adrien Brody in Forest Whitaker prodata v Big Brother eksperiment, kjer se igrata žandarje in roparje v ječi. Hja nič, boljše se je res izogibati tem predelavam.
OCENA: 3

Les 7 jours du talion (Daniel Grou)

Se spomnite Gerard Butlerja, kako veliko prehitro pokonča morilca svoje družine v lanskem „vsi smo ga gledali“ Law Abiding Citizen. Okej, Butler takrat ni imel časa, ker je imel neke čudne načrte z odvetniki in je zato moral operirati na hitro. Heh, ne naš kanadski prijatelj, ki si za maščevanje vzame kar sedem dni časa. Sedem dni za sedem delov Žage. Mazohistična kazen je sicer logična in zaslužena. Bikerja iz Law Abiding Citizen se spravita na ženo, tu se pedofil spravi na otroka...
OCENA: -4

Mine vaganti (Ferzan Ozpetek)

Italijanska mega uspešnica je komedija zmešnjav o tradicionalni, patriarhalni in bogati družini, kjer brata tekmujeta kdo bo prej naredil outing pred družino in kdo bo prej konvertiral nazaj v hetero. Tako lahkotno, da dovolimo celo norčevanja iz klišejev...
OCENA: -3

(Untitled) (Jonathan Parker)

Zelo inteligenten, „Sundance“ posmeh iz trenutnega pojmovanja sodobne umetnosti v New Yorku, med katere spada tudi vedno zabaven Adam Goldberg, ki nikakor ne razume, kako še z njegovim pop noisem ni uspel... ali vsaj zadržal publiko do konca svojega koncerta.
OCENA: -4




Shanghai (Mikael Håfström)

Upravičeno spregledana vohunska Lust/Caution predelava dvojice Hafström/Cusack, ki sta po solidnem 1408, tokrat poskušala prenesti klasično noir vzdušje v Šanghaj med drugo svetovno vojno. Pa se jima ni povsem posrečilo...
OCENA: +2