10 obrazov manipuliranja na filmu v letu 2012

V tem, zame neobičajnem zapisu, bi rad zapisal o »problematiki«, ki jo na filmu vedno smo in vedno bomo zasledili. Sam jo večkrat izpostavim in je tudi del mojega načina ocenjevanja filma, ki temelji na lastni pogruntavščini, imenovani  »4x4 teorija«. Teorija, ki pod drobnogled vzame štiri pozitivne(atmosfera, pristnost likov in situacije, tempo in tajming) ter štiri negativne (stereotipi, luknje v scenariju, manipuliranje in predvidljivost/podcenjevanje gledalca) strani filma.
Je že res, da je kvaliteta filma odvisna predvsem od treh poglavitnih dejavnikov: režija, scenarij in igralski kader, pa vendar komaj te zgoraj štiri omenjene dobrine lahko naredijo film poseben, zapomnljiv, svoj ali unikaten, hkrati pa lahko negativne strani drastično vplivajo na končno oceno filma.

Manipuliranje je vsakdanji del našega življenja. Že laž, kjer ženski pohvališ novo frizuro, je manipuliranje oz. »drugačen« način pridobivanja njene naklonjenosti. Tudi z manipuliranjem na filmu se želijo doseči različni učinki. Najpomembnejša naloga manipuliranja na filmu je odvračanje pozornosti od slabših delov filma, na katerega lahko kaj hitro pozabimo, če manipulacija opravi svojo zastavljeno nalogo. A ciljev je še več …
Takšni načini so zelo popularni tudi v politiki - tri leta pljuvamo, obešamo in sovražimo določeno osebo, potem pa jih na koncu volimo. Odvračanje pozornosti na druge, nepomembne stvari je najpomembnejši del predvolilne kampanje. Pri filmu ni nič drugače. Sam pravim, da so neizkušeni gledalci lahko zelo lahka in enostavna tarča takšnih ciljev, ki zlahka podležejo, mnogokrat pa se zgodi, da se v to zanko ujamejo tudi tisti najizkušenejši ljubitelji filma. V takih trenutkih je potrebno ohraniti trezno glavno in se ne prepustiti tistemu »pozitivnemu« toku, pa naj bo še tako privlačen.
No, tudi lansko leto smo bili priča najrazličnejšim brejnvašanjem, v mnogih takšnih primerih pa tega sploh nismo (ali nismo želeli) opazili.

Tukaj je 10 lanskoletnih primerov:

1. Glasba; Glasba je zelo pomemben element filma. Tega se zavedajo tudi ustvarjalci. Še najbolj očitno se to odraža v road filmih, kjer se vsake pol ure dežurno vklopi t.i. »spot pavza« s spevnim hitom v vozečem se avtu, obvezno podkrepljena s čudovito fotografijo naravnega okolja. Prav zaradi tega sem očitke na predobro oceno Izleta utemeljil z razlogom, da si je Gazvoda res pomagal s temi pripomočki, nikakor pa jih ni zlorabljal. Bodisi z dolžino, bodisi s popularno glasbo. To se šteje kot hraber način pripovedovanja. Isto Tarantino, ki mu je v dogajanje uspelo vriniti popolnoma raznovrstno glasbo. Pravo nasprotje od lanskega indie hita Perks of Being a Wallflower, ki je s tovrstnim manipuliranjem popolnoma pretiraval. Režiser Chbosky je šel celo tako daleč, da si je za podlago sposodil kar Davida Bowieja, ki poleg Pink Floydov spada pod nedotakljive glasbene podlage. Ja, ljubim Bowieja, ampak s to nakano name ne boš naredil večjega vtisa, prej nasprotno.

2. Pihanje na dušo intelektualca; Jasno je, da umetnik hoče prvo navdušiti umetnika. Če v prvi vrsti ni v igri denar, je važno mnenje izobraženega človeka. Moža, ki se spozna na kulturo. Najrazvitejša oblika manipuliranja v tej smeri je ponavljanje citatov iz znanih klasičnih filmov, potem pa je tu še glasba – npr. ko se dva prepirata, kateri je najboljši album Velvet Underground (izbira skupine je zelo pomembna). V takih primerih lahko gledalec sodeluje in ugotavlja zraven (film, glasba). Še toliko boljše če ugotovi pravilno oz. pritrdilno, kar gledalcu prinese občutek »pametnosti«, v glavi pa se mu začnejo porajati modre misli: »to nalogo ne bi razumel vsak, zato ta film mora biti le za pametne, kar seveda jaz zagotovo sem.«
Tretji primer bom podal iz knjižne umetnosti. Liberal Arts je tipičen Sundance filmček, kjer se zaljubljata mlada študentka in nekoliko starejši ljubitelj knjig. Ona mu prizna, da ji je všeč knjižna trilogija Twilight, on pa, kot zagrižen intelektualec, se mora prepričati v nasprotno ter knjigo tudi prebere. Rezultat: intelektualec pofščije knjigo do konca, ljubitelji knjig pa si zraven mislijo: »fuck yeah, končno odrasel film z jajci«. In že je boljša ocena tukaj.
Dodal bi še »pihanje na dušo ljudstva«. Narod najraje posluša stare zgodbe, se spominja starih in lepih časov. To mnogokrat izkoristijo filmi narejeni v državah, ki so še pred časom živele v drugačnem režimu. Lansko leto je tako finalni govor v Stanju šoka (ponovno) spominjal na praznične čase v Jugi. Uf, ko to poslušam mi srce zapoje …

3. Režiser podleže pričakovanjem publike; mnogokrat (žal) sodimo film po tem, kaj smo od njega pričakovali. Potešitev pričakovanj publika je za režiserja ena izmed najbolj neprijetnih nalog. Včasih nas režiser poteši kar s celotnim projektom (M. Night Shyamalan z njegovim značilnim twist koncem ali G. Ritchie z obup(a)nim poskusom (RocknRolla) vrnitve v svet Snatcha ali Lock, Stocka …), včasih pa le z minutno sceno - bi bili razočarani, če v Avengersih ne bi zagledali tvorca stripov Stana Leeja ali če Franco Nero ne bi dobil svoje cameo vloge v Djangu? Seveda bi, zato smo dobili kar smo pričakovali.
Še najbolj moteč vpliv manipuliranja, je vključevanje principa »za vsakogar nekaj«. Te težave so bile lansko leto še kako značilne za Ridleya Scotta in njegovega Prometheusa. Scena, kjer se glavni igralec naenkrat pojavi v obliki stvora/zombija in začne pobijati svoje pajdaše, se je pojavila iz dveh razlogov: 1. Scott se je moral na hitro znebiti vseh ostalih, nepomembnih članov posadke; 2. (tu se začne manipuliranje) Scott se je dobro zavedal, da večji del publike vseeno pričakuje Aliena oz. sci-fi akcijo, ki je tesno povezana z Alienom. Ker jim Aliena ni mogel ponuditi je izostala tudi akcija, publike pa seveda ne smeš razočarati. Tako je nastala povsem nepotrebna akcijska sekvenca, ki je mogoče nekatere prepričala, sam pa sem že zapisoval debeli minus.

 

4. Barbike, Keni in ostala golota; V tej panogi smo moški še posebej občutljivi … Pri Savages (O. Stone) me je poleg marsičesa motila tudi prenasičenost lepote, ki je na trenutke delovala kot fotosešn ob obali in ne kot resni kriminalni film. Tudi ko so glavni junaki bili pretepeni do smrti, so še vedno dajali vtis, kot da hočejo na naslovnico Playboya. Isto v Magic Mike, kar pa je opravičljivo, glede na tematiko filma. A kaj češ, ob gledanju v lepe stvari, te oči manj bolijo.
Verjetno ste že opazili raznorazne plakate najstniških horror filmčkov, kjer je v večini naslovljena mladenka z oprijeto belo (nikoli črna, kajti takrat obline ne pridejo do izraza) majčko. To čast je letos doletela Jennifer Lawrence, ki se je v House at the End of the Street ponašala s podobno opremo in nam z oprijeto majčko, pod katero je nabijal za dve številki prevelik push-up modrc, zbijala koncentracijo ter odvračala pozornost od lukenj v scenariju.
Za nepotrebno goloto (glej edino propagando za film On the Road – sekundno gola Kristen Stewart) na filmu, pa ne bom niti zgubljal besed.

 

5. Šokantni konec; Najboljše stvari je potrebno hraniti do konca. Tako se gledalcu lažje vtisnejo v trajni spomin. Nič ni narobe s končnim preobratom, če se celoten film gradi na finale. Zadnje čase so poleg končnih preobratov vse bolj popularni šokantni konci. Spomnimo se le na House of Sand and Fog, ki nas je ujel povsem nepripravljene. Ali pa  na In the Bedroom in We Need to Talk About Kevin, da na krvave dogodke iz Antichrista sploh ne spominjam. Amour je letos (najverjetneje) hotel šokirati, pa mu ni povsem uspelo. Zato pa je toliko bolj uspelo filmu Killer Joe, ki nas je z izjemnim koncem prisilil pozabiti na marsikatero pomanjkljivost iz uvoda.

 

6. Počasni posnetek; Kdaj se ustvarjalci le bahajo z novo super kamero in kdaj je slow motion legitimen? V Dreddu se teh posnetkov najverjetneje nikoli ne bi naveličali, medtem ko je s Killing Them Softly povsem druga zgodba. Trenutek, kjer Liotta umira stilsko, pa vendar popolnoma po nepotrebnem prikazan na takšen pretenciozen način, je totalno mimo celotnega konteksta filma. Počasni posnetek je pokvaril atmosfero in tempo. Pa vendar je tudi ta situacija našla svojo publiko, ki se ji je ta prizor zdel celo kot najboljši del filma. Ja, temu se reče manipuliranje.

 

7. Samo-parodija; šaliti se na svoj račun ni greh. Če se hecaš, ti je kasneje marsikaj oproščeno. Tega se je zavedal tudi Stallone, zato je iz Plačancev raje naredil zabavo za vso družino. Ne jemljemo se resno, pač, zato nas tudi vi ne jemljite resno. Tudi Gibsonov Get the Gringo se je pomikal po tej ozki liniji. Vse dobro, dokler so meje jasno postavljene že od začetka filma. Problemi nastanejo, ko se iz nekaj komičnih opazk glavnega protagonista, na koncu spreobrne celoten film v absurdno komedijo, kjer je glaven namen le s komičnostjo prikriti scenaristične luknje. Jacka Reacherja še moram pogledati …

 

8. Pristranskost; ta kategorija se tiče le dokumentarcev. Dokumentarni film nam pokaže le tisto resnico, ki jo on hoče. Nikoli črno in belo, ampak le enobarvno. Novico, kot jih kaže TV dnevnik, ki velja kot najmočnejše orožje za manipuliranje človeka (strah in jeza), si lahko prikroji vsak ustvarjalec dokujev. Mojster tega je zagotovo M. Moore, ki pa je lansko leto bil tiho, zato bo čast manipulatorja leta šla v roke filmu Paradise Lost 3. Dokumentarec o umoru otrok in (krivi?) obsodbi treh mladeničev je narejen tako spretno, da so v nedolžnost obtožencev na koncu verjeli celo sami tožitelji. Seveda, ustvarjalci pa so seveda pozabili omeniti mnogo težko bremenilnih obsodb, ki bi tehtnico krivca spet povesil na drugo stran. Hja, ampak potem ne bi bilo dobrega dokumentarca.

 

9. Vpliv na čustva; Naj si priznamo ali ne – človek je zelo čustveno bitje. Nekateri se zjočejo že ob pogledu na izgubljenega psa (Hachiko), nekateri pa se zlomimo komaj ob tisti največji težavi človeka – smrtonosni bolezni. Če se dobro spomnim, je v lanskem letu v kar štirih filmih prevzel glavno vlogo rak. Še najhuje ga je bilo spremljati v Now is God, kjer za levkemijo umirala najstnica. Tragedija drugačne oblike je lansko leto doživela tudi družina v The Impossible. Težko je takim filmom dajati trezno, objektivno oceno.

 

10. Menjavanje žanra; trenutno največji  kandidat za končno zmago pri oskarjih, Afleckov Argo, je imel kar nekaj napak. Pustimo stereotipne (beri: nore) negativce ali luknje v scenariju, kot je bil npr. del tako pomembnega načrta: »mogoče pa jih na letališču ne bo motilo, če ne bomo imeli rumenih (ali belih?) listkov.« Pustimo, kajti glaven problem filma je bil v zadnjih desetih minutah, ko se je Afleck nenadno odločil, da bo snemal napet triler, ki do ga do takrat sploh ni nakazoval. Ja, tako je spet vse šlo za pičkino dlako  - pobeg v zadnjem trenutku iz hiše, v zadnjem trenutku je otrok sestavil puzzle, v zadnjem trenutku se je 2x vzdignil telefon ter finalni, zadnji pobeg/pregon letala, ki je vso situacijo pripeljal že do burleske. Gledalci pa seveda navdušeni: »joj, kako je bilo napeto!«, »fak, pogrizel sem si vse nohte.« itd. itd. No, prav vse te nagrade pa so dokaz, da se tudi najboljši kritiki lahko ujamejo v tako nepotrebne in nizko nastavljene pasti. Škoda.

Hotel sem zaokrožiti na desetko, verjamem pa, da je teh primerov bilo še več. Kakorkoli, ko boste naslednjič ocenjevali, komentirali ali povzdigovali v nebo določen film, še enkrat dobro premislite, če vas res niso nategnili.
Kakšna lanskoletna slaba izkušnja?