Še zadnjič se spomnimo na letošnji festival v Berlinu, ki je nekako tiho, brez večjih filmskih pretresov in presežkov, odkorakal mimo nas. Sodeč po vtisih in ocenah tistih, ki so se festivala udeležili, bi izpostavil tri najboljše filme leta.
Cesare deve morire
Velik zmagovalec oz. prejemnik zlatega medveda, najprestižnejše nagrade festivala. Brata Taviani sta v tem poslu že dolgo časa. Stara mačka, ki imata za sabo italijanske klasike La notte di San Lorenzo in Padre padrone. Tudi zaradi tega sem napovednik vzel z rezervo, kajti prve slike pokažejo zelo svojevrsten izdelek. Dokumentarec pravzaprav, kar je nekoliko presenetljivo. Glavne vloge so namreč prevzeli ujetniki strogo zavarovanega zapora v Rimu, kjer sta brata Taviani mesece spremljala njihove priprave in nastop na gledališko igro Julij Cezar.
L'enfant d'en haut
V Švici, nekje v zasneženem smučarskem središču, živita 12-letni Simon in njegova starejša sestra. Turistov mrgoli, z njimi pa bogata smučarska oprema, ki jih fant spretno krade in jih kasneje dobičkonosno prodaja naprej. A fant ne krade iz heca, niti dolgcajta, temveč zaradi nuje za preživetje …. Kratek sinopsis se sliši zelo resno, Dardennsko bi lahko rekli. Me prav zanima, če bo režiserka Ursula Meier lahko ponovila svoj odličen psihološki čut za like, kot smo ga to bili deležni v njenem prvencu Home.
En kongelig affære
Vse dokler bo Mads Mikkelsen nastopal v domačih produkcijah, se za neznano režisersko ime ni potrebno bati. Z Mikkelsonom bo film odličen, ne glede na to, kdo ga režira. Priznam, te aristokratske melodrame niso ravno moja stvar. Kostumi, princese, ljubezenske spletke … Eh, kaj češ, medved za scenarij je vseeno nekaj vreden. Tu pa je še vseeno tudi Mikkelsen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar