Tedenska izbira (20)

Newlyweds

 

 

Če si bogatun snema filme za navaden drobiš, je potemtakem škrt ali pa le verjame v duh pravega indie filma? Pri Burnsu sem absolutno za drugo razlago. S svojimi mikrofilmi, v večini posnetimi z digitalnim fotoaparatom, se lahko s ponosom naslavlja kot čisti neodvisni filmar. Vsak zavaljen studijski šef bi ga v primeru »prodaje« izsiljeval z besedami: »ne rabimo novega Allena, nihče nas ne bo spoštoval … » Žal se moram tudi v tem primeru strinjati z drugim delom stavka. Res je, Edwarda Burnsa se spoštuje premalo, čeprav so se mu posrečili že mnogi odlični filmi. Tako kot Newlyweds npr., s katerim se znova priklanja svojemu New Yorku in tipično Allen ljubezenskim zapletom (že poster pove vse). Eh, kaj Woody, priklanja se samemu sebi. Iz filma v film. Vedno isto, nikoli enolično.  (FILM TEDNA)

Café de Flore

 

 

Iz Valléetovega prvenca C.R.A.Z.Y. mi je najbolj ostala v spominu glasba. Ob vseh nagradah, visokih ocenah, hvalnicah, so mi zvoki Pink Floydov in Bowiea ostali večni. Zato ne čudi, da je Vallée svojo zapleteno pripoved začel s komadom Breathe, klasiko Floydov. Če ne drugo, klasika bo preživela, se v skrajni sili zamisli kanadski režiser. Po svoje po imel prav. Dve različni ganljivo ljubezenski zgodbi, vsaki postavljeni v svoj čas in prostor, ki ju je na koncu na silo še združil, je predstavil pretenciozno. Zvišano, kot da bi snemal mojstrovino od scenarija. Ljubeča naveza med Vanessa Paradis in njenim mongoloidnim sinom je res dobro izpeljana, a je zadostovala le za kratek film. 13 nominacij za Genie nagrade. 

Circus Fantasticus

 

V najboljšem slovenskem filmu, sodeč po nagradi na Festivalu slovenskega filma, se ne govori. Nemi je, tako kot The Artist, najboljši »svetovni« film leta. Heh , Burger je slutil prihajajoči modni trend in verjetno se mu danes naježi kakšna kocina, ko na račun Umetnika sliši pohvale kot so: originalno, edinstveno, to še ni bilo … Dobro no, The Artist je poklon filmom iz tistih nemih časov, Circus Fantasticus je le poklon filmu nasploh. V sliki brez besed. Sicer pa, naš režiser se je najverjetneje mnogo bolj razjezil, ko je izvedel, da se zaradi administratorske napake ne bo potegoval za tujejezičnega oskarja. Si predstavljate, dva oskarja za dva nema filma? Tako pa je storjena krivica in Artist je v svoji konkurenci res izstopal kot »edini«. Director's Cut glasbenega spota All I Want Is You skupine U2, z dodanimi tragično-komičnimi-poetičnimi vložki, med katerimi najbolj izstopajo šopirjenje tanka in artistov, obala trupel ter zadnja želja za zadnjo dejanje potujočega cirkusa med vihro vojne. 

Polisse 

 

 

Pozor, sam naslov nekoliko zavaja. Če ste tako kot jaz, pomislili na klasični francoski detektivski krimi, ste se pošteno zmotili. Skupina »policistov« si sicer obleče jopiče z napisom »Polisse«, a s kakšnim lovljenjem tatov, preiskovanjem umora in pdb. rečmi, smo oddaljeni kilometre. Polisse je pravzaprav ensemble drama, posneta v zelo realnem, dokumentarnem načinu, o skupini preiskovalcev na področju socialne oskrbe družin. Ko se zgodi zloraba otrok, so oni prvi na kraju dogodka. Mešanica med bledim Les bureaux de Dieu in odličnim Le petit lieutenant je požela mnoge nagrade, celo zlato palmo canske žirije, le francoskega cezarja za najboljši dokumentarec ne. Aja, mokumentarec in dokumentarec ni eno in isto. 

Oslo, 31. august

 

 

Joachim Trier, norveški wunderkind mladega evropskega filma, pošilja bivšega narkomana na zadnjo, poslovilno turnejo. V mesto, med prijatelje, k družini, k vsem tem, kar ga je naredilo takšnega kot je. Anders Danielsen Lie, sicer igralec, ki ga poznamo že iz Trierovega prvenca Reprise, dahne med filmom: „star sem 34 let, nimam pa nič.“ To, da se mladenič sprehaja po robu, izvemo že v samem uvodu filma, ko se Anders, otežen s kamni, sprehodi globoko v jezero. Samomor ni uspel, kajti obračun s preteklostjo je napovedan na dan 31. avgust. Pretresljivo, direktno, odločno ter brez usmiljenja, to je realnost razvajene mladine.