Španci se dobro razumejo na psihopatski um nekega osamljenega samca, ki svojo moč črpa iz svoje nevedne žrtve, katero na korak zalezuje. Če ste gledali Los ojos de Julia, boste vedeli o čem govorim. Takšni liki voyeura, stalkera in potencialnega morilca niso lahki za igrati, ampak vse to je rešeno, če vlogo dodaš odličnemu Luisu Tosaru (También la lluvia, Celda 211, Te doy mis ojos), ki kot receptor/hišnik neke stanovanjske hiše vrže oči na prikupno stanovalko. Njuno ljubezensko razmerje zori le iz ene strani, druga stran se tega niti ne zaveda, pa čeprav skupaj prespita mnoge noči. Le kako naj, če pa jo navidezno prijazen gospod čaka pod posteljo s stekleničko anestetika v roki … Režija Jaume Balagueró ([Rec], Los sin nombre, Frágiles, Darkness) (FILM TEDNA)
Play
.jpg)
Prvo kar nam pade v oči, je postavitev kamere. Statično, mirno, trdno pritrjena na svoje stojalo, snema svoje minutne kadre v katere se protagonisti sprehajajo notri in ven. Tako kot svoj čas romunska kamera, če se še spomnite filmov 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile, A fost sau n-a fost? ali Hîrtia va fi albastrã.
Komaj po dolgih minutah uvoda začnemo spremljati igro. Premeteno, dodobra naštudirano s strani skupine adolescentov, starih nekje med 10 in 15 let. „Kaj ti zgledam kot lopov?“ sprašuje eden izmed temnopoltih nasilnežev, ki bi se brez kakršnekoli dodatne modne opreme lahko pojavil v vsakem gangsta rap videu. Nočem biti rasist, ampak te skupine črnskih priseljencev med samimi blond Švedi, bi se ustrašil prav vsak. Tako kot se ustrašijo tudi trije prijatelji, ki so v nakupovalnem centru kupovali le nove čevlje, končali pa v krempljih „profesionalnih“ tatičev, z namenom da si na „legalen“ način polastijo njihove telefone.
Komaj po dolgih minutah uvoda začnemo spremljati igro. Premeteno, dodobra naštudirano s strani skupine adolescentov, starih nekje med 10 in 15 let. „Kaj ti zgledam kot lopov?“ sprašuje eden izmed temnopoltih nasilnežev, ki bi se brez kakršnekoli dodatne modne opreme lahko pojavil v vsakem gangsta rap videu. Nočem biti rasist, ampak te skupine črnskih priseljencev med samimi blond Švedi, bi se ustrašil prav vsak. Tako kot se ustrašijo tudi trije prijatelji, ki so v nakupovalnem centru kupovali le nove čevlje, končali pa v krempljih „profesionalnih“ tatičev, z namenom da si na „legalen“ način polastijo njihove telefone.
La guerre est déclarée
Priznati moram, da se v filme, ki se ubadajo z boleznijo otroka, ne spuščam ravno najboljše volje. Ni mi, preveč realno, preveč resnično, preveč depresivno, saj se v bistvu gre o otroku in ne o nekem zagrenjenem pijančku, kateremu doktor pove novico, da bo živel le še nekaj mesecev.
V francoskem kandidatu za tujejezičnega oskarja morata prav takšno novico sprejeti starša enoletnika. Sicer ne tako črnogledo, a tumor v glavi njunega otroka je podatek, kateremu bosta napovedala vojno. Bitko za čim hitrejšo operacijo in ozdravitev. Na srečo, se režiserka Valérie Donzelli čustveno ne izživlja nad gledalcem, ter mu vsake toliko časa da upanje na srečen konec.
V francoskem kandidatu za tujejezičnega oskarja morata prav takšno novico sprejeti starša enoletnika. Sicer ne tako črnogledo, a tumor v glavi njunega otroka je podatek, kateremu bosta napovedala vojno. Bitko za čim hitrejšo operacijo in ozdravitev. Na srečo, se režiserka Valérie Donzelli čustveno ne izživlja nad gledalcem, ter mu vsake toliko časa da upanje na srečen konec.
The Awakening
Če se slučajno zazrete v poster te nadnaravne grozljivke, se ne sprašujte ali bi na mesto The Awakening moral stati naslov The Woman in Black. Novega »Harry Potter« filma še nisem gledal, mi pa je jasno, da se kaj prida ne bo razlikoval od tega.
Prvenec Nicka Murphya nas v prvi polovici vozi skozi vsako predpisano oviro, ki se je reče stereotip, kar me je postavljalo v zelo neprijeten položaj: naj ugasnem ali nadaljujem? Odločil sem se za drugo (pa ne zaradi Rebecce Hall, ki je za to predstavo prejela tudi Independent nominacijo) in odločil sem se modro. Ali pa vsaj vijolično, kajti tudi naslednja polovica oz. odgovor kdo neki (predvsem pa zakaj) straši našo izganjalko duhov, ki hoče v deškem internatu ohraniti 100% uspešnost razreševanja ugank, idejno sicer ni za patentirati, je pa vsaj neka logična rešitev v nelogičnem problemu.
Prvenec Nicka Murphya nas v prvi polovici vozi skozi vsako predpisano oviro, ki se je reče stereotip, kar me je postavljalo v zelo neprijeten položaj: naj ugasnem ali nadaljujem? Odločil sem se za drugo (pa ne zaradi Rebecce Hall, ki je za to predstavo prejela tudi Independent nominacijo) in odločil sem se modro. Ali pa vsaj vijolično, kajti tudi naslednja polovica oz. odgovor kdo neki (predvsem pa zakaj) straši našo izganjalko duhov, ki hoče v deškem internatu ohraniti 100% uspešnost razreševanja ugank, idejno sicer ni za patentirati, je pa vsaj neka logična rešitev v nelogičnem problemu.
Faust
Prav zanimivo si je ruski režiser Sokurov (Russkiy kovcheg, Mat i syn), ki v desetih filmih pove toliko, kot eni povedo v enem filmu, za naslednji projekt izbral mit o Faustu. Legendo o doktorju, ki je sklenil pogodbo s hudičem. Zanimivo je seveda predvsem to, da je film (pričakovano) zelo težko sledljiv, napolnjen z mukotrpnimi (slabo sinhroniziranimi) monologi, razvlečenimi notranjimi boji človeka, ki je hotel več. Tako kot Sokurov. Najbolj znano Faustovo pisano delo prihaja izpod rok Nemca Goetheja, filmsko pa …
Ni komentarjev:
Objavite komentar