Tedenska izbira (21)

Sibir, Monamur

Sibirija, pozna jesen. V zapuščeni vasi živita le še dedek in njegov 7-letni vnuk. Edino, kar se še v tem mrtvilu zmiga, so sestradani potepuški psi in pa stric iz sosednje vasi, ki obema vsake toliko časa privleče nujno potrebne zaloge hrane … Kaj več se v to presenečenje leta ne bi spuščal. Mene je prepričal že takrat, ko me je po atmosferi, prostoru in likih, začel spominjati na lansko presenečenje Schastye moe, le da je Sibir še za odtenek boljši. Povest o Belem očnjaku – po rusko! (FILM TEDNA)

Le Havre

 

Po romunskem Morgen, argentinskem Un cuento chino in italijanskem Terraferma, je Le Havre že moj četrti film letošnji film, v katerem ilegalni prebežnik iz oddaljene države dobesedno pristane v naročju nevtralnemu, brezskrbnemu in po malem tudi osamljenemu domačinu, ki ga seveda na črno vzame pod svojo streho. Ker pa je Le Havre novo delo Finca Kaurismäkia, so te primerjave le delno na mestu. Stari mojster tihih kadrov, trpkih obrazov in neobičajnega humorja – podkrepljenega s svojevrstno polka-folk glasbo je vseeno posebnež. Z nobenim za primerjati, čeprav sem tokrat na trenutke vseeno nekaj pogrešal … Mogoče hladno Finsko?

Boy Wonder 

 

 

Filmu bi delal ogromno krivico, če bi ga primerjal z vsemi ostali copy/paste super-herojskimi stripovščinami. Ne bom o denarju, kajti razvidno je, da ga v Boy Wonderu, prvencu Michaela Morrisseya, ni bilo na pretek. Pozabil bom tudi na pomanjkanje nadnaravnih moči junaka (fant ima karatejski Death Wish do hodečih nesnag New Yorka) ali pisane kostume (kapuca in krema za čevlje) … Vsi ti minusi, ki filmu štejejo le v dobro, pa so tudi edini pozitivni deli te umirjene »akcije«. Mnogi so sicer navdušeni še nad finalom, a kaj, ko konci trajajo le dobro minuto. 

Hasta la Vista! 

 

Kaj loči belgijski Hasta la Vista! od Ameriške pite ali Angleške pite, ki je nazadnje pokukala k pohotnim najstnikom na lovu za dekleti? Malo, le dejstvo, da je belgijska mladina tokrat paralizirana, fizično defektna, slepa, umirajoča, priklenjena na invalidski voziček - osnova za črno komedijo je torej ustvarjena še pred pisanjem dialogov - in seveda, nedolžna, kar pa je itak stalna skupna točka teh mladičev. In če je nekdo zabil svoje dosedanje življenje le na postelji, bolnici in ostalimi dezinficiranimi prostori, je potem logično, da si želi iti v svet, po žensko. Tri prijatelje s posebnimi potrebami čakajo ženske v španskem kurbišču, zato pot pod noge oz. kolesa, in že se začne klišejski road trip. 

O Homem do Futuro 

 

 

Brazilski superzvezdnik Wagner Moura je prepričljiv v vsaki situaciji. Pa naj bo to v zahtevni Tropa de Eliti ali v lahkotni komediji, kot je O Homem do Futuro. Moura zna, pa naj bo star 20 ali 40 let, kar je tokrat le eden izmed igralčevih problemov. Njegov lik Zero namreč izumi stroj za potovanje skozi čas, ki ga že v prvem poskusu odpelje 20 let nazaj, k dogodku, ki ga je zaznamoval za vedno. Jasno, k veliki ljubezni, ki pa to ni postala, zato bo mašina služila le kot orodje za popravljanje napak iz preteklosti. Heh, tako kot v Back to the Future … prvič, drugič in tretjič.