Tedenska izbira (3)

Pankot ne e mrtov

Tudi če ne razumete makedonsko, ste iz naslova lahko razbrali večni slogan glasbe anarhizma, pank ni mrtev oz. Punk's Not Dead. Pa res ni, to namreč vemo že iz lokalnih filmov. Ta skupina tukaj, v režiji Vladimira Blaževskega, bi lahko konkurirala tisti iz Ex Drummera. V vseh pogledih. Prav zato nam je bilo jasno že od začetka, da se bo ta koncertni reunion ostarelih legend, končal panku podobno. Skopje Über Alles. ****

Attack the block

Londonski mini-gangsterji oz. geto Gooniesi se pred invazijo pošastnih vesoljcev zatečejo v svoj blok. V svojo trdnjavo. Ja, tako kot tista supermarket skupinica pred zombiji, ali pa policisti s postaje 13 pred pobesnelimi napadalci, ali pa kot John Wayne, ko se je pred revolveraši skrival v zaporu. Vsi ti ljudje so čakali na čudež, ki pa ga marsikdaj ni bilo, kajti tisto niso bile komedije, kot je to ta naš neodvisni filmček. Ne, tako smešen kot Shaun of the Dead pa ta film le ni. Niti blizu, je pa dovolj zabavno videti, kaj bi letos lahko počela Nick Frost in Simon Pegg, če bi si Paul zaželel človeško meso. ****

Le nom des gens

Če bi se Michel Leclerc, režiser te obetavne komedije, vsaj malo vzel bolj resno, bi lahko govorili o velikem filmu. O novem podvigu francoske romantike. Žal se ni, žal nadpovprečno odstopa le nekaj prizorov (mama+holokavst+sladoled). Vse ostalo deluje preveč posiljeno. Naučeno spontano. Tako over-emancipirana pol-muslimanka, kot njeno čisto nasprotje, zavrti pol-židovski g. deloholik. Cezar za Saro Forestier. ****

Red State

Tarantino: »najbolj zabaven film leta!« Ja, Kevin Smith se je spustil tako nizko, da mora kot propagando svojega filma uporabljati pozitivne besede svojega kolega. Mogoče pa je ta poteza mišljena le kot nadaljevanje trendovskega B-stila, ki sta ga začela furati prav Tarantino in Rodriguez, končalo pa se je tam pri Macheti in Hobotu. Še vedno pa mi ni jasno, če je to sploh bil Smithov namen. Jasno mi je le nekaj – Smithov alter-ego Silent Bob je nadvladal nad svojim originalom. Kako drugače bi si lahko razložili vedno večje scenarijske fiaske, nekoč opevanega wunderkinda. Horror My Ass! ****

 Vénus noire

Ne vem zakaj je bila podoba afriške ženske – Bušmanke (ne, to ni ime za črnko, ki je volila Busha), do nedavnega razstavljena v francoskem nacionalnem muzeju, če pa takšen anatomski (beri: velika rit) primer lahko opazimo v vsakem drugem črnuharskem rap videu. S svojo epsko dolžino (160 min.) bi se ta film lahko znašel tudi pod rubriko »si upate?«, a sem na koncu vseeno zbral dovolj poguma. Pogum pa je nekaj, kar je rabila tudi ta kolonizirana ženska oz. zver, kot jo je oklical njen gospodar, ko jo je kot naravni čudež, po cirkuških šotorih razstavljal radovedni množici. Publika je bila navdušena: »vau, najlepši primerek sorodnosti med opico in človekom…« Črna Venera je postala hit Londona, ter kasneje Pariza. Vse do pretresljivo tragičnega, notranjega propada. ****