Si upate?

Če smo popolnoma odkriti, pošteni do samega sebe, bomo priznali, da ogled filma Tree of Life ni bila naša najbolj prijetna izkušnja. Na trenutke je bolelo. Mogoče zaradi lepote posnetkov, mogoče pa le zaradi dolžinskih pretiravanj nekaterih kadrov ali odvečnih scen nasploh. Ampak hej, to je ja Terrence Malick, ki v dveh urah ne pove kaj dosti (nas dolgočasi?), a ga bomo gledali. Tudi v prihodnje. Isto je s von Trierom in njegovo Melancholijo. Ta je sicer nekoliko bolj dostopna, manj razvlečena in lažje razumljiva, česar pa si no-name režiser vseeno ne more privoščiti. Komaj s tradicijo si lahko režiser kupi naše živce. In to letos nista le dva primera. Pobrskal sem po spominu (beri: arhivu na disku) ter izbral pet filmov, ki si jih večino nas sploh ne bo ogledala, čeprav bi si jih verjetno morali. Saj vem kako vsi razmišljamo: »si naj zdaj, po napornem dnevu, ko itak nimam časa za filme, naložim še enega »Gerrya?« Časi so hudi. Pa saj bom s to omenjeno petico mogoče celo popustil, le »strah« moram premagati… 

The Tempest – Shakespeare filmi nikoli niso bili po mojem okusu. Evo, Branaghov Hamlet je eden izmed takih primerov, kjer me ni bilo zadosti v hlačah. Julie Taymor ima že Shakespeare izkušnje. Titus je bil njen prvi film, Across the Universe pa njen zadnji. Do Tempesta seveda, ki po napovedniku sodeč zahteva zaljubljenost do glavnih junakov tega pisatelja. Aja, tukaj pa so še porazne kritike… 

Film socialisme – že napovedniki vseh petih filmov napovedujejo drugačnost, a tale nas še posebej zbega. Ob tem pa vedno pomislml na goreče zagovornike Godarda, ki À bout de souffle ali Pierrot le fou štejejo pod najboljše filme vseh časov. Film socialisme se po mojem sploh ne razlikuje veliko od obeh omenjenih filmov. Godard ima svoj slog, in tega ni kar tako čez noč pozabil uporabljati. 

Pina – Nemce je prepričal, saj so ta izdelek pahnili kar v Ameriko. V boj za tujejezičnega oskarja. Če ima ta ultimativni plesni performans sploh kaj možnosti, bomo vedeli komaj drugo leto. No, lahko bi že zdaj. Le dobro uro in pol časa si vzamemo in že začnemo plesati, plesati, plesati… Saj veste kaj pravi Wenders: »… drugače smo izgubljeni.« 

A Torinói ló - iz firbca sem zadnjič že pokukal v začetek. Naj vam povem – prvi kader, kjer spremljamo kočijo in konja, traja dobrih deset minut. Prvič se kdo oglasi tam pri 20-ih. Bella Tarr pač ni za vsakogar, česar se tudi zavedam, zato sem raje ugasnil in počakal na ugodnejši trenutek. Ta trenutek še čakam, kajti dve uri in pol ni kar tako. So pa te prve dvajsete minute minile zelo hitro. Odlično fotografirano, depresivno misteriozno. Tipično Tarrovo. Verjamem, mojstrovina. 

Aurora - tega mlati le dolžina. Tri (3) ure! In to neko Transformers pop-corn nabijanje. Tri ure počasnih, dolgočasnih ljudi. Vendar brez skrbi, ta film je delo Cristi Puiua, avtorja Moartea domnului Lazarescu. Že to je dovolj tehten razlog, da si bom film vsekakor pogledal. O čem se točno gre, vam ne morem povedati. Čisto natančno ne znajo niti na imdb-ju. Romuni ga niso izbrali kot svojega Hollywood predstavnika, kar je po svoje tudi razumljivo. Sicer pa je tako ali tako vseeno. Če nominacije niso dobili niti tisti najboljši predstavniki romunskega filma, potem je tudi Morgen ne bo dobil. 

 Prav ob pisanju teh besed, sem se spomnil še na eksperiment Kevina Macdonalda. Life in a Day je naslov povzetku kratkih Youtube filmčkov, katere je lahko nekega določenega dne, na določen naslov, poslal prav vsak. Ustvarjalci so potem izbrali »najboljše«. Če bo ta po 10-ih minutah dosaden, pa bom kar ugasnil.