Tedenska izbira (2)

Hwanghae (The Yellow Sea)

Drugi film Hong-jin Naja (Chaser) me ni razočaral. O kakšni kvalitetni reprizi režiserjevega prvenca nisem niti pomišljal, nisem si niti upal. Sem pa molil za odlično režiran, pametno spisan, spretno in duhovito posnet, nadpovprečen korejski epski (dolg kar 157 minut) film. In to sem tudi dobil. Top 10 leta 2011. ****

Don't Be Afraid of the Dark

Ta je še pred časom kar obetal (imdb ocena ter razne insajder kritike). Verjetno zaradi tega, ker ga še nikjer ni bilo moč videti. Obetal je Guy Pearce, dvomili smo v Katie Holmes. Obetal je scenarist Guillermo del Toro, dvomili smo v režiserja Troya Nixeya. Obetala je zgodba/videz a la Panov labirint, dvomili smo v originalnost in proračun… Na koncu, so se na žalost dvomi uresničili, le puhla Katie Holmes je bila boljša od smešno slabega Pearcea. ****

Almanya - Willkommen in Deutschland

Ta nemški hit film leta (logično) me je spominjal na drugi del East is East, ki je letos izšel pod naslovom West Is West. Tudi tam se patriarhalni gastarbajter odloči naučiti svoje potomce od koder prihajajo, jim spomniti na domače korenine. Med tem pa smo seveda priča obveznemu skoku nazaj, v čas, ko se je reklo: »guten tag, Nemčija«. Ja, tako kot v Solinu, le da tukaj Italijane zamenjajo Turki. Pa saj sem rekel »logično«. ****

Terri

John C. Reilly poleg Cyrusa sreča še Terrija. Pravzaprav je Terri le nekaj let mlajša verzija Cyrusa. Ista teža, isti karakter, ista izoliranost od ostalih… in seveda isti čudak, ki ga težko sprejme celo sam Reilly. Sundance – tekmovalni program. ****

Les femmes du 6ème étage (The Women on the 6th Floor)

Ta francoski film, ki si bo ga moč pogledati tudi na letošnjem Liffu, bi lahko bil tudi Le locataire. Pa ni, ista je le stara stavba z obvezno »vratarko« na hodniku. Lahko bi bil tudi La comunidad. Pa ni, iste so le španke, ki namesto kovčka polnega denarja iščejo le srečo, denar in dobrega gospodarja. Aha, potem pa bi lahko bil The Remains of the Day? Eh, pozabil sem omeniti, da tukaj gre le za tipično francosko, lahkotno romantično komedijo. ****

Melancholia

Še vedno zagovarjam teorijo, v kateri se poroka med psihično labilno Kirsten Dunst (palma v Cannesu) in tiho-kot-rit ženinu, v resnici sploh ni zgodila. Mislim se je, vendar le zaigrano, organizirano s strani Dunstonove sestre in njenega moža. Zakaj? Mogoče zaradi tega, da si Kirsten D. vsaj malo zbega misli. Kajti, »že od nekdaj je vedela«, da prihaja konec sveta. **** 

Toast

Če bi to bila vsaj zgodba tistega, ki je v toastu našel podobo Jezusa… Ne, toast je le nekaj, kar otrok delavskega razreda najde vsak dan na svojem krožniku. Čeprav je tako nadarjen za kuhinjo, kot podgana v Ratatouille, ga strogi oče uči drugače. Vse dokler se ne pojavi Helena Bonham Carter, ki zopet boleha za igralsko hiperaktivnostjo. Nostalgični spomin v stilu veliko boljšega Sixty Six. ****

The Human Resources Manager

Eran Riklis ni kar neko ime. Za sabo ima namreč dva zelo dobra filma. The Syrian Bride in Etz Limon. Prav zaradi tega mi je čudno, da je tokrat ostal tako neopazen. Pa čeprav je skasiral nagrado za najboljši izraelski film leta in se kasneje potegoval za tujejezičnega oskarja. Njegov road film od Izraela do Romunije, kamor naj bi neki sindikalist šel pokapat njihovo delavko, se je ljudem zdel pač nič posebnega. Tudi meni… ****

The Ledge

Zaradi ogromne stopnje depresivnosti in poskusa samomora, bi človek pomislil, da je govora o slovenskem filmu. Skozi celoten film upamo, da vzroki za poskus samomora, mladeniču ne tičijo v ženski. Še posebej ne v ženski, ki jo je spoznal pred kratkim. Veliko bolj bi bilo verjetno, če bi z mladeničem na robu pogube, zamenjal policist T. Howard. Njegove osebne težave so veliko bolj pretresljive. No, za razliko od slovenskega filma, pa se ameriški vsaj končajo srečno. Ali pa tokrat ne? ****

La nostra vita

La nostra vita spada pod stari greh, ki sem si ga moral ogledati. Že zaradi tega, ker je Elio Germano lani prejel zlato palmo, za svojo vlogo vdovca in očeta treh otrok. Nekaj pričakovanih momentov, nekaj žalostnih, nekaj romantičnih… Veliko ne bi zamudil. ****